14ka še vedno rabi neskončno dolgo, da pride izza ovinka. tista presneta ena minuta. ne pomaga, da je slovenska spet prizorišče za žličkarje.
event je bil fajni. oni event, od bolhe? za 15 let? heh, mogoče sem malo preveč spila in skoraj ostala brez rumene kape. taksi je prišel prehitro.
čas bo za kuhano vino in sneg in sušenje hlač na radiatorju v kopalnici. čas za zmrzovanje za mizo na vrtu mačka, za extra mrzlo laško in malo skledico čipsa. in vseh tistih najinih miljon prošenj za “še malo čipsa, prosim”. se spomniš natakarjev? še vedno imajo štil v riti.
maček je boljše, veš?
jaz tudi.
zaboli razmišljat o teb, zato pač ne. lažje je tako, prav si imela. mogoče si vseeno malo genija. shorty. še vedno mislim nate, kaj delaš, vsake tolko ti rečem, da se umij za ušesi in da pazi na prste, rabiš jih. vidla sem tvoj nov tattoo, lepi je. akvarelast. 505. ampak moje stanovanje ima številko 48. škoda.
in spet jočem, ker sem prebrala tvoj zadnji post in… boli. zelo boli. fuck you.
vseč mi je, da moji smsi teb niso dostavljeni.
scribble scrabble.
je rekla, da naj zberem skupaj moje bedarije.
izbira besede “bedarije” je moja, ona je temu rekla “poezija”. “dobra poezija”, celo.
ne verjamem ji. lažje se je obdati z zidom nesigurnosti in komplimentov ne spustit skozi. tako nisem razočarana, ko dobim njen “nesmisel pišeš.” komentar.
je rekla, da naj jih izdam.
pri neki ameriški založbi. regionalnost založbe me bega. v tiskani obliki. kot knjiga. kot črno na belem, besede, moje besede. z listi, platnicama in oštevilčenimi stranmi.
veliko ljubše bi mi bilo, če bi bil ebook. tam lahko po mili volji brišeš strani.
pišem kot bukowski. pišem kot bukowski??
ne verjamem ji. gre se za bukowskega. z velikim B.
z velikim B ampak jst ga ne uspem spoznati, ne razumem ga. pove brez odvečnih pridevnikov, kot jaz poskušam, v pridevnikih so puhlice, ampak njegove misli so temne, depresivne. nekatere svoje odločitve med kiticama enači s kurcem, in kurac mu včasih celo odgovori in potem nekje najde kredo in z njo na črno tablo nariše sonce. ni čudno, da ga ne razumem, sonce na tabli nima kaj iskati. če bi napisal nekaj pozitivnega, nekaj, kjer bi lahko na koncu dodal smajlija, bi se najverjetneje še vedno obračal v grobu.
po prvi noči skupaj, ob naslednjem pivu, mi je podarila knjigo, ki jo je kupila na bolšjaku. ironično. avtor? bukowski, seveda. še vedno je nisem prebrala. ne maram slovenskih besedil.
želi si, da bi dovolila komentarje pod zapisi na blogu, da bi z veseljem kaj komentirala. ampak tiste grozne ničle pod zapisom me je preveč strah. raje se pretvarjam. ignoranca rulz. kot za rojstni dan, ko zaklenem zid na fejsbruhu.
aja ne, letos nisem.
drzna sem, ni kaj.
mogoče pa me ta drznost ne mine in ji pošljem celotno zbirko.
i never wanted to write our breakup poem.
almost a year ago you met the child within
me on a playground outside my window and
brought words, words i cant dare to speak yet
they stick to my fridge, the same night i kissed
your cheek, inhaled your scent and
forgot to exhale.
six months later i didnt care how this would end
cus right then and there, as you wrapped your
arm around my neck, kissed my back and said
goodnight,
i knew ill love you forever.
it came too soon, last week, i waved you
goodbye when you ripped my heart out with
your last glance, ignoring my tears as i walked
home and swallowing words i shouldve said,
“maybe i need you.”.
words i shouldve written in thousand posts,
formatted and proof-read by the lines of my heart,
meant only for you, but it all ends, it
always ends,
even those love songs i wrote and never showed.
yesterday i carved my feelings for you into
my skin, promising myself theyll never change,
and today,
today im writing this and i never wanted to write
our breakup poem, but here it is.
the end.
obozujem njeni ustnici.
lezi poleg z glavo na mojem ramenu, mogoce celo spi, ne vem. lasje padajo na moj vrat.
zgecka, ampak pase.
gledam neko policijsko serijo in v istem momentu, ko se zacne akcija, zacutim njeni ustnici na moji bradavicki.
nepricakovana akcija, a ne nezazeljena.
topel dah, mokri ustnici, kmalu se zraven prikrade se konica jezika. bradavico objame z ustnicama, se nikoli tako nezno, kot da bi jo spoznavala v prvo. zadrzujem dih, upocasnjujem dihanje, nocem, da prepozna, da me vzburja.
mislim, da ve.
pilot drzim v levi roki, igram se z mislijo, da ugasnem tv in se posvetim samo njej.
in ona se igra z mano.
kot velikokrat poprej in vsakic si recem “to je bilo zadnjic.”.
nikoli ne bom zvedela, kdo je res bil morilec.
novodobno stemplanje
v srednji soli smo imel fleke po vratu, “nek se vidi razkos” varianta. naj vsi vejo, da sma se vceraj valjala po postli. sicer nisma prisla dlje od lupckanja in nerodnega slacenja, ampak imam tale flek in ce se skrivnostno nasmejim in zahihitam, ko me vprasas, potem itak vsi predvidevajo, da sma sexala. ker sex je iber pomembna stvar in vsi imamo to checklisto.
fleki so (bili) tud nek simbol posesivnosti, znak, da je ona mene mene mene in res samo meeeeeeeene spustila tako blizu in mi dovolila pustit flek na njeni joski. in ceprav se potem pred drugimi delamo, kot da je bilo ciiiiiiist slusajno in “ej, res nisem nameravala tako fejst ugriznat, res, sori, ne bom vec, nikol!”, nekje tam dalec noter smo se posebej ponosni na kako se rdecica spreminja v modro, zeleno in o lej, rumeno.
v nekem trenutku stemplanje ni bilo vec popularno, to smo zaceli jemat kot znak otroskega obnasanja. vse lepo in prav, ampak tisti obcutek sladke bolecine ostane z nami in si jo zelimo ponovit. stemplanje in fleki preidejo v malce bolj grobo obnasanje med sexom, mocnejši stisk roke, roka cez usta, drcanje za zapestje, lisice in vedno bolj popularno kvazi davljenje.
ena je rekla, da sexa z njo ni, ce ne more grizt. da je to njena stvar, da brez tega ne more. da ce ne bo grizla mene, bo pa moj povster. vsake tolko mi je bla alternativa ljubsa, bolelo je, jebemti! ena druga je bila ekstra navdusena nad skornji do kolen in bici. jaz te navdusenosti nisem delila, ne nad skornji, nad bicem se manj. lack of role-play enthusiasm much?
in pol, ko končno pozres tisto nerodnost in sramezljivost, ko se cel dan mentalno pripravljas na veliki dogodek, ko bi rada koncno zvedla do kam si upam it, ce mi bolecina dogaja (ker izgleda bi mi morala, ker vsem okoli mene, ali pa je bolecina hipster zadeva, nek trenutni dogodek v katerem mormo vsi sodelovat, ker drugace nismo dovolj kul?), potem zadeva izgleda nekako takole:
A: joj pa ne
pa kako to mislis
pa ne morm
a tkole
*nezen tlesk*
B: neeee .. zareees ..
pa nehi se rezat zraven, ker pol nima smisla
A: haha a pa dej nehi
B: …
A: a resno misls
B: …
A: joj pa ne ne morm no
B: jaaaa pa grdo govorrrr
A: pa ne nooo, ne morm
cloveka vse mine.
mogoce pa naredim flek na notranji stranih beder za druge, ki pridejo za mano.
FIIIIIRST!
si prepricana, da to zelis?
fejsbruh je vedno bolj poln slik s porok, novorojenih, vecina sosolcev iz srednje sole je srecno (ali nesrecno, ne vem) porocenih s 2.4 otroka, hipoteko na hiso in najverjetneje kupujejo ze drug avto. ne samo sosolci, tudi znanci, ki npr hodijo na fax, a ze imajo skupno stanovanje z ljubeznijo svojega zivljenja, s katerim so ze ohoho let.
mogoce se vsake tolko vprasam, zakaj sem se vedno samska, oz zakaj sem vedno znova samska, oz zakaj kar naprej delam iste napake. mogoce pa sem v glavi se vedno preotrocja za dolge in resne veze. mogoce mi je vsec trenutni kick flirtanja, bit z neko osebo nekaj casa in potem spizdit v drugo smer. scenarijev je veliko in vsak dan lahko najdem novega.
mogoce zato zadnje tedne, mesece, razmisljam o vecjem stanovanju. moj nacin razmisljanja o prihodnosti? o tisti eni osebi, s katero bi prezivela preostanek zivljenja (ali vsaj zelo velik del le-tega)? mogoce.
vem, da mi je zelo vsec ideja zbujanju z njo, gledanju tvja z veliko skledo kokic v narocju, sobotnih sprehodov po ljubljani in nazaj domov poskusit naredit nek jamie oliver recept s svezo zelenjavo direkt s trznice in vse tisto ostalo, kar najdemo na tumblr fotkah, z neko belo cacko in puhlico o ljubezni z belim handwritten fontom.
po drugi stran pa imam rada svoj prostor, svojo tisino in prav tako dejstvo, da lahko sredi noci prizgem tv, ga dam na max in zvok se v parih minutah spremeni v beli sum, ki me uspesno uspava. deljenje postelje je najveckrat muka; vedno spim na levi strani postelje. ne maram spati ob steni, utesnjuje me. zjutraj imam neko 15min rutino in zelo hitro postanem tecna, ce jo kdo zmoti. posoda mora biti pospravljena, ce ne danes pa cez tri dni. cas je relativn kar se tice moje lenobe in volje sprejemanja. drobtine od toasta se pospravijo, kozarci zlozijo, cote poberejo, ko so suhe, ne visijo v nedogled na balkonu, macji wc se (najveckrat) pospravi se predno macka stopi iz kopalnice in cevlji so za v omaro, ne pred vhodna vrata.
.
.
.
.
kakrsnekoli deviacije bi zahtevale kompromis z moje strani… to pa ne vem, ce sem pripravljena naredit.
mogoce pa me preprica.
sushi, snickers, kava z njo, njen nasmeh.
ljudje radi pretiravamo.
po dolgem casu monotonije najdemo nekaj, kar nas veseli. razveseli. v tistem momentu smo tako “nahajpani” z adrenalinom, da se vedno znamo in smo sposobni cutit nekaj drugega od cinizma, da hocemo ta trenutek ponavljati v nedogled. ja, droga. in ker smo ljudje idioti, se te zadeve prenajemo do mere, da nam je slabo.
dobesedno in v prenesenem pomenu.
npr, tist limonin sladoled iz l’eclerca, ki ima koscke slanih pistacij in je vsaka zlica orgazem v ustih, brboncice uzivajo sto na uro in uuuu, akcija, deset litrov tega sladoleda je samo 75 eurov, kaj pol, ce nimam dovolj velike skrinje, sej ne bo casa, da se stopi, aaaaaaa!
ali, po letih bednih (in posledicno dokaj kratkih) vez nekje, na neki cisto random lokaciji, ko najmanj pricakujemo, najdemo osebo, s katero nam je fajn. mi ne bi bili mi, ce ne bi zdaj vse proste (in prisiljeno proste) trenutke zeleli preziveti z njo. zajtrki, caji, kave, kosila, sprehodi po tivoliju, ona razstava ob ljubljanci, grad, testiranje piv na promenadi, podpora jansi pred parlamentom, itak!, noben event ni predober za nas, glavno, da prezivimo skupaj tistih par trenutkov.
dok se neko soboto ne zgodi en se bolj obskurni preklop v glavi in se nam ne da vec. ni vec tiste iskre, srce ne bije vec tako hitro kot na prvem dejtu, ne mecemo se vec na trepalnice, da bi nasli 5min za hitro kavo, nekaj, kar prej ni bil noben problem.
preprosto se nam ne. da. vec.
vse to jemljemo kot del zivljenja, del vsakdana, del nas.
se pa kar malo nasmejim, ko skapiram, da se dolocenih zadev se vedno veselim kot mali otrok na bozicno jutro.
pravi, da se v teh trenutkih smejim z ocmi.
ona bo ze vedla.