she smells like cigarettes and mistakes, mine to be exact. her red lips vomit sweet words of abuse, burying the foundation of my desire even deeper. its easy to ignore her while she speaks, my eyes have too many places to rest upon and my imagination takes advantage of given visual material. its not long before i lure her into my bed, lift her black polka dotted skirt and take her to her final destination. she leaves bruises on my body like her own little collection of passport stamps. her post-coitus post-orgasmic sweat runs down her neck as she pulls me closer and whispers in my ear, “mine”. determined yet somewhat defeated she adds “just nod, even if its not true”.
deezer – schrödingerjevo syncanje komadov
se pred kratkim sem zatrjevala, da jst pa telefona ne mislim uporabljat kot mp3 player! ker za te stvari se ima, kaj? tako je, mp3 playerje.
potem pa sem le-tega preveckrat, da bi blo se vedno zabavno, pozabla doma in se vdala v usodo. zarecen kruh pa tko. na telefon sem skopirala mp3je in od takrat naprej gre zivljenje (moje baterije) samo se navzdol. veliko prevec casa sem namenla temu, da sem nasla tist player, ki je hiter, preprost za uporabo in mi noce v meniju prodat neke bedne igrce. obstaja 1000 in ena aplikacija za glasbo, polne so dodatkov, ki ti lahko poslusanje glasbe se olajsajo .. caki, kaj? kako tezko pa je poslusat glasbo?! ko das skoz kar nekaj aplikacij ugotovis, da glasbo najverjetneje poslusam narobe, ker me res ne zanima vseh miljon podatko o komadu, in ne, ne vem, kaj pocet z equalizerjem.
do pred kratkim je bil na prvem mestu apollo, zdej pa sem nasla deezer in mp3ji so zbrisani s telefona.
po cca 2 tednih uporabe (tako na spletu kot na telefonu – follow me here) mi je deezer bolj ali manj znan, vec v naslednjih postih. zdi se mi, da vem kako stvar deluje, kaj doloceni knofi nardijo in kaj lahko pricakujem glede na stanje telefona (baterija, povezava z netom, ipd). manj pa zato, ker me dnevno preseneti in ne vedno na dober nacin.
plusi:
– zbirka pesmi: pravijo, da jih imajo 15 mil in bi jim kar verjela. do zdaj so namrec imeli problem samo z nekim obskurnim remixom (sicer znanega) komada.
– kvaliteta pesmi: najbolj pomemben podatek za nekatere in tu se deezer ne heca. nobenih pripomb. cisto kot solza.
– syncanje priljubljenih komadov, seznamov predvajanj: expressno hitro, kar je zelo dobro za 3G povezavo.
– album art: ce kaj ne maram je to, da mi mp3 player cist napacno polinka albume in album art. tega problema deezer nima, tako da je skakanje med komadi ob zaklenjenem zaslonu veliko lazje.
– ni oglasov: v placljivi verziji. priporocam.
minusi:
– syncanje: deezer se vcasih ne more odlocit ali je nek komad ze reeeees posyncal ali ne. v torek ga poslusam offline brez problema, v sredo zjutraj ga ponovno nalaga. ornk nadlezno, ce so od playliste s 25 komadi na voljo samo trije.
– share: pri deljenju komadov/playlist imamo na voljo facebook, twitter in google+. s to razliko, da se na twitter lahko prijavis samo preko spleta. app te opcije nima, je pa po defaultu na on, kar pomeni, da zna par twitov objavit kar sam.
– podpora: vsake tolko naletis na odgovor tipa “have you tried turning it off and on again?”. in ne, ta odgovor ni bil helpful.
z grozo pricakujem naslednji apdejt aplikacije, ker bo potrebno vse komade in playliste ponovno posyncat (vsaj tako je pisalo v obvestilu prejsn dan).
orgazmov se ne mece stran.
ce bi se mi ljubilo razmisljati, kako deluje nerimani jambski pentameter, bi tole mogoce se imelo nek smisel, a ko zacutim njene zobe na notranji strani stegna in je ta neskoncni stavek kot tista neprekinjena slast, ko sma med premorom porivanja stene hlastali po zraku, in ko “kako si mokra” iz njenih ust zveni skoraj liricno, takrat ji dovolim, da svoj prst porine v moja usta in se igra z jezikom, ker obe veva, da je tole bolj cummings kot shakespeare in najin fuk je se bolj povrsen od moje poezije.
danes ne grem na dva.
facebook se te dni smatra, vsaj v mojem krogu prijateljev, kot neko nujno zlo. vecina nas dela v panogi, kjer, jebiga, je fb potreben. (o odlocitvi sefice *pomaha*, da mene da za community managerja, raje ne bom. vsi delamo napake, heh.)
s fb imam dokaj love-hate relationship; ce bi se le dalo bi ga deaktivirala (sem ga ze dvakrat), tko pa je moj timeline poln statusov in jutjub linkov do trenutno poslusljivih komadov. ne odkrivam tople vode, samo pazim, da se mi ne razpase plevel.
edini stvari, za kateri se mi zdi smiselno imet fb racun, sta chat in dogodki.
chat? ja, chat. ne, ne visim gor ure in ure, je pa zelo dobro orodje za komunikacijo z ljudmi na (dobesedno) drugi strani sveta. in vem, da obstaja puno strani, kjer so nasteti vsi dogodki po celi sloveniji, ampak tam je prevec vsega. zakaj bi odpirala se en tab, ce ze imam odprt fb?
ena mi je rekla, da sem “queen of rvsp”. sklepam da zato, ker na povabila v 90% primerov kliknem Join, resnicno prisotna pa sem pri 10%. nisem je vprasala, zakaj jo moti, da kliknem Join in potem ne grem. dvomim, da ima moja potencialna prisotnost veliko vlogo pri tem, ce bo ona sla. a kdo res se gre na event samo zato, ker bo nekdo drug tam? stalker much? zaljubljenost? a smo se vedno v osnovni, ko smo izza ovinka spegal za sosolcem, kaj dela, s kom se pogovarja in po kateri poti gre domov, da se bomo potem cisto sluuuucajno srecal?
avtomatski Decline dobijo eventi, ki so v drugem mestu ali ce me tematika resnicno ne zanima (pikniki nekih obskurnih skupin, v katero sem se nevemkdaj vclanla in je to povabilo v bistvu super opomnik, da kliknem Unlike, koncerti in razstave artistov, katerih ne poznam in jih po parih minutah na jutjubu niti nocem podrobneje spoznat, ipd).
vse ostalo spada v kategorijo “uu, zabavno, dajmo si tole v koledar”. opomnik je nastavljen par ur pred zacetkom eventa in ce do takrat se nimam zmenjen z nekom, da gremo, potem bo gladko ignoriran. se en izmed “o lej, sem pa nisem sla” eventov.
se dobro, da ima fb neke svoje opomnike.
mogoce pa si premislim in grem na piknik s klobasarno.
i fell in love once.
i wonder how many skeletons she has hid in
her closet and does she ever miss them. there
are emotions people have left with her she
doesnt try to shake off, she hoards them
gleefully. we were too impatient to wait, like diluted
coffee in the morning, stressfully unsatisfying and
bodies craving for more with bitter aftertaste. she
searches the trash bins for memories, a vague
glimpse of excitement, a certain harmony between
her fingers. she has convinced herself constant pain
is beauty, blurry eyed remembering how much my
fingerprints stung as i entered her last. i wonder if
she misses me. i guess theres something poetic in
not knowing.
govedo nekulturno dvokolesno!
vsako leto v tem casu, ko se prebujajo pticki (no, ko prebujajo mene, kje je zracna puska, ko.jo rabis?!), ko sonce sije ze zjutraj, ni vec minus in je vedno vec punc v pomanjkljivih outfitih, dobim cudovito idejo: kupla si bom kolo! vsako jutro sla s kolesom na siht! rekreacija! svez zrak! veter v laseh! nic vec lpp potnikov, ki ne poznajo deodoranta! biti del “in” folka, ki ga skrbi za ozon! totalno bom kul!
…pol pa se tok dolg napajam s to idejo in izbiram kolo po bolhi, nardim vsakic novo dizertacijo na temo verige in mesecnega najema varnostnika za kolo, ker vsi vemo, da lahko v lj eno kolo v dveh mesecih zamenja pet lastnikov, vmes se pomlad spremeni v jesen in za jesenjo pride zima, pozimi se pa res ne mores vozit s kolesom, ti butl, zimske gume pa tko…. in je ze novo leto, nova pomlad in “uuu, kaj pa ce si kupim kolo?! tokrat pa res? ja, tako je, ana, tokrat pa res!”
.
.
.
ves ta cas odlocanja in odlasanja nakupa pa veselo preklinjam trenutne lastnike dvokolesnika. natancneje tistih 76,4% njih (stevilka je izmisljena in glede na obcutek, ki ga clovek dobi, ko gre pes skozi center prestolnice), ki ne jebejo cestnih pravil pet posto, so totalno neobzirni do vseh ostalih sodelujocih v prometu in so kolektivnega mnenja, da so boga prijeli za jajca in lahko delajo, kar zelijo.
ja, ce se nekdo leno nedeljsko sprehaja po kolesarski stezi, imas moje dovoljenje, da to osebo nasadis na balanco. tudi ni blema, ce ni steze in se peljes po plocniku, ker je poleg tebe par norih voznikov stirikolesnikov. teh v lj seveda ne primanjkuje.
te bom pa naglas poslala v 3pm, ce se sred najvecje guzve pripeljes na svojem fixieju po sredini copove in imas jajca mi se pozvonit, ker se ti nisem odmaknila dovolj hitro. aja, da nikjer ni znaka pes cone? govedo nekulturno, upam, da ti bremze crknejo in poletis direkt v ljubljanco.
kolesarji se znate tok hitro zacet dret, da kako so vozniki avtomobilov do vas nesramni, da nocejo z vami delit cest, in podobna sranja. a ste vi, zoprni kolesarji (seveda ne vsi, zaaaate, dragi bralec, to ziher ne velja!), cist pozabl na cestna pravila? kolesarska steza je tam z razlogom. ce je ni imas vsaj 1m ceste na voljo. blinkerjev nimate, tko da bi bilo fajn kaksno roko uporabit, a? al pa ne cez rdeco, ko vsi avtomobili se stojijo, npr? stojijo zato, ker je rdeca, ne ker so si iz srca zeleli pogledat vaso cudovito frizuro in nova ocala. mogoce bi bilo tudi fajn, ce ne bi v vsej svoji lepoti pritisnjenih hlac se peljaji po sredini ceste in delali zastoje. ce bi se le dalo?
aja! vse tiste, ki so po lj risali kolesarske steze, bi bilo potrebno odpustit. komu tocno se je zdela pametna odlocitev kolesarsko stezo narisat skozi avtobusno postajalisce pred posto? aja, da je postaja uradno samo tistih par kvadratnih metrov pod strehico? resno? za koga ali kaj je potem tist extra siroki plocnik? za kolesarsko stezo, ki sploh ni narisana, ker crte kar izginejo?
da se o stezi na postaji ajdovscina niti ne menimo. idioti.
ne it. ostani med mojima nogama.
ko zasadi svoje zobe v moje bedro, se mi zdi, kot da hoce del mene odnest s sabo. tja nekam dalec. zacutim jo v sebi. globoko. globje kot vceraj. stisnem prevleko blazine in najraje bi preklela vse potne kaplje, ki jih je pustila na meni. dihanje in glasno stokanje prilagodim ritmu skripanja postelje. nikoli ni poskusila z roko utisati moje naslade, kot bi pisala samo najin duet. orgazem kot silovit crescendo v levi slusalki. z zadnjimi atomi energije jo sebicno rotim “ostani v meni,” in upam, da ne prebere med vrsticami.