vsi nekaj iscemo v vezah, vsi iscemo oz si saj zelimo tisto neko osebo, ki nas bo osrecla, bo nasa druga polovica, nas bo razumela, nam dnevno zmasirala noge, prebrala horoskop iz sobotnega casopisa, nam vsako jutro skuhala kavo in nas veckrat letno peljala na dopust nekam v tropske kraje. ker imamo vsi zelo realne zelje, a ne.
ce smo iskreni bi se vsi zadovoljili z osebo, ki bi jedla z zaprtimi usti, umazanih nogavic ne pustila na tleh sredi kopalnice in bi se po moznosti obnasala odraslo v prico nasih prijatlov. v vecini primerov (da, mnozina, ker vaja dela mojstra) pa dobimo neko “74% complete” osebo, ki nima pojma, kaj bi v zivljenju, zivi v oblakih in res ne zna z denarjem, kaj sele izbrat pravi sladoled (limona, d0h!). ce imamo res sreco naletimo na osebo, kjer je v celotnem razmerju dober samo sex.
komunukacija je na psu, konstantno prihaja do zmed, do kregarij, slabe volje, bednih pogovorov. ce pogovori sploh stecejo. takrat si zelis, da bi zivljenje imelo nekaksen daljinec, s katerim bi lahko prevrtel naprej na ta dobre dele veze, na sex. in to ne govorim o tistem srednjesolskem sexu, kjer se nam je zdelo, da je vse mega, kot direkt iz pornica, ko se nam je telo treslo od navideznega uzitka in “aaaaaaaa! a lahko smetano pojem dol s tebe? sem vidla v 9 in 1/2 tednov, to mora biti super in sploh ne sticky in yucky!” to je ono, ko se ti zdi, da se te je dotaknil angel, ko so ti v tistem momentu znane res cisto vse barve mavrice, in ko se v retrospektu spomnes na vse prejsne spolne olimpijade in hvalospeve njim, si lahko reces samo “LOL JK!”.
obstaja seveda tudi drugi pol, nocne more, ko je oseba na drugi polovici postelje sicer einstein v svojem fohu, vsi pogovori te pripeljejo do intelektualnega orgazma, predstavi ti nove svetove razmisljanja, karakterno se razumeta tako kot ebony and ivory, veckrat si se ze zalotla kako bi lahko z njo v duetu zrecitirala odo radosti, sploh ji noces dat samra, ko dokonca tvoj stavek ali nardi pozirk tvoje kave … ampak prepricana sem, da bom znorela, ce ji bom mogla se enkrat dat za resit pobarvanko, ker faaaaak, kaksna kvantna fizika pa je sex?!
mislim, da si bom sama kupila karto za maldive. bo manj stresno.
poetry
watching her red lips from across the bar, referencing some obscure academic mythology i care nothing about, her fingers hold the bottle like a paper its footnotes. maybe i should stop thinking about her taste on my lips, her flesh beneath my fingertips. maybe i should put time into it, unraveling her as a poem, close reading of her hips and her inner thighs, almost like the endless lines of Howl i keep reciting in my head. i swear Eliot would be proud of me.
new line,
new stanza.
overly facetious. lack of secondary study and my restrain. pushing the structural analysis of her spine to the limit, nearing the absurdity.
my lust for her is like Longenbach
and
his
line
breaks.
allow me to be like Walt, perfectly vulgar.
STRAIGHT TO THE POINT: i admit defeat.
i want to be inside you.
pet besed samo za njo.
njen jezik na mojem ušesu, topel zrak uide njenim ustnicam, rdeče lase ovijem okoli prstov, glavo potisnem med svoji nogi
poskušam se osredotočit na njene, prste ustnice roke kožo zvok, izdihne glasno zrajca do amena, ko zarine prsta globoko vame, zadržim krik zase soseda spi, miljon misli vse isti imenovalec
ne nehat ne nehat ne nehat ne nehat ne nehat
! ! ! ! !
s konico jezika obrise pot, presteje pike na mojem vratu, nasmeh zamenjam s praznim pogledom, se malo in bo konec
to bi ona delala.
skrivnosti polne uzitka noci prezivetih
v moji skripajoci postelji, ob glasnih izdihih
pretvarjanje, da bo to med nama izginilo za
zaprtimi vrati, in ko bo zadnja kapljica
potu podpisana z njenim imenom stekla
po mojem hrbtu, jo bom glasno preklela,
ker tega prekletega psihofizicnega
obesanja po meni si res nisem zelela.
redkim zjutraj naredim kavo.
vedno je zabavno ugotavljat, kako tocno sma prisle do tiste tocke, ko sma se brez besed zmenile, da bova noc prezivele skupaj. se le gre za one night stand, ker pomeni, da najveckrat obema v spominu manjkajo ure, pogovori, dejanja. dolocenih zadev bi bilo najboljse se ne spominjat, kot npr tisto bruhanje na parkiriscu med avti, ampak najverjetneje obstaja tudi foto in video material, po moznosti niti ne na mojem tlf ampak pri nakljucnih polnocnih sprehajalcih, katerim je najvecji cilj iz mene narest youtube senzacijo (zdravo, mami!).
pot v taxiju je najvecja spominska crna luknja, prosim odpuscanje pri vseh ljubljanskih taksistih. fast-forward v stanovanje, ko sedima na postelji in se pijano pogovarjama o nekem eksistencialnem sranju, o katerem se trezna sploh ne bi, ker, halo? na katerih mamilih si ti?
in potem se stvari zgodijo tako kot se pac vedno zgodijo, ko z nekom seksas pijan, ko se ne zavedas najbolj svoje okolice, in naenkrat imam pod glavo tv pilota in tv se pizge in seveda je jakost na max in potem maham z rokama ko gremlin, ki je pravkar padel v bazen. sex bo bedn, to mi je jasno ze zdaj, ampak kaj je ze bilo tisto o pizzi in slabi pizzi? sploh pa, casa za obzalovanje bo na pretek naslednji dan, ko bom drobila lekadol v kozarc mlacne vode in preklinjala emso.
najboljsa exit strategija je sicer noc preziveti v njenem stanovanju (ki ga ima upajmo zase, da ni awkward srecanj pred kopalnico z njenimi cimri), da lahko grem se preden se zbudi (to je vedno optimisticno, itak nimam pojma, kje so vhodna vrata), ker roko na srce, tudi ce je nikoli vec ne vidim, ko bi bilo prehitro.
vcasih pa v tistem mozgan-prdec momentu ne razmisljam ravno dovolj skoncentrirano in zeno povabim k sebi. in ko se zjutraj zbudim v razmetanem stanovanju, ko poskusam ugotoviti, zakaj me macka gledata z zgrozenim izrazom na faci in zakaj sem pila iz treh razlicnih kozarcev, takrat se obrnem na desno in… ojoj.
kako nekomu dopovedat, da naj gre domov? da ta noc ni bla zacetek neke velike romance tipa casablanca, da ji res ne nameravam narest zajtrka, se najmanj pa kave, ker prva jutranja kava je bolj intimni del dneva kot kakanje po prvi jutranji kavi.
mogoce bo dojela, ce zacnem pospravljat posteljo kljub temu, da se ona se vedno leno preteguje po njej.
cancelled.
i run into her like a brick wall, she holds
me like a rose; too tight. incapable of guilt
ill do it again, mark my words. a tattoo
for every one of my
sins.
she watched us grow apart, truth i told
she took as lies, hating every minute of
the love she lost, and me perfecting
the art of disappearing, houdini
would be proud.
the moment creeps up on me and ive
two words left,
“now what?”.
bananenkruhen fur di butli.
ce me poznate potem veste, da ne pecem rada.
ce povem po resnici, do vceraj nisem v zivljenju se cisto nic spekla in tudi nisem imela nobene zelje po tem. sploh ne zavidam tistim, ki do 2h ponoci pecejo taksne in drugace kekse, potice, torte in mafine. poredko se mi zalusta sladkih stvari (raje imam cips) in v trgovini se ni zmanjkalo snickersa.
mislim tudi, da sem malo antitalenta za te pekovske zadeve. tisto “od oka” pri meni nikoli ni slo, vseen kolikokrat sem poskusala nardit maso za palacinke. ja, to tudi ne znam. metat palacinke po kuhinji in jih zlozit na kroznik v perfektn stolp je najmanjsi problem, masa pa mi se nikoli ni uspela.
in ne vem, kaj tocno me je prijelo vceraj, ampak nehala sem samo gledat tiste tri veliko prevec zrele banane v skledi, odprla kulinarika.net stran in nasla recept za “zmagovalni bananin kruh“. v bistvu je to biskvit z zmuckanimi bananami, ampak dajmo se delat, da je tole vsaj kvantna fizika.
mogoce bi bilo pametno omenit tudi to, da doma ne posedujem nobenega od najbolj osnovnih pripomockov, ki pomagajo pri peki:
tehtnica? noup.
mikser? noup.
valjar? noup.
normalno velik pratfan? noup.
mislim, da bi bilo pametno te podatke upostevat tudi pri pisanju receptov in naredit alternativni zapis kolicin. predlagam tole: namesto 170 g moke bi se napisalo 3 jogurtove loncke moke. namesto 120 g sladkorja bi pisalo 7 zvrhanih jedilnih zlic sladkorja. namesto 125 g stopljenega masla se napise dva stamprla stopljenga masla.
a je to res tako tezko? (ne me drzat za besedo s tole pretvorbo, raje si preberite tole)
enivej, kolicine smo mal zblefiral, zmesal vse skupaj z vilico, namazal pratfan (in pol kuhinje) s preostalim kosom masla, vklopli pecico (ze prej, ha!) in dali pect.
in, da vam jst povem, in tole ni subjektivno sploh, tole je preprosta resnica!
tale moj bananin kruh?
tale moj prvi experiment s pecico, za razliko od onih prejsnih, kjer je edini korak pri navodilih “odstranite hrano iz plastike”?
uspel mi je faking fenomenalno! *ponosna nase*
pa bi, ce bi lahko.
vsakic, ko jo vidim, bi jo najraje pojedla, tako zelo lepa je. polajkala bi vse njene slike pa me je odstranila iz svojega fejsbruha. slekla bi jo extra pocasi, kot ce bi odvijala bozickovo darilo. ne uporabljam kristalnih kozarcev ampak zame bi to lahko bila ona; postavla bi jo na polico in jo preprosto obcudovala. vse poteze njenega obraza, dolgo pogresanega nasmeha, tiste male oci, ki znajo tako lepo zareti. s prsti bi preiskala njeno telo, da ga nikoli ne bi pozabila, tudi cigaretne opekline na roki ne. tista bela srajca na njenem zagorelem telesu me ubija; istocasno bi jo slekla, da bi stala pred mano gola, in pustila obleceno, ker povdari vse, kar naredi “njo”.
nisem vedela, da je mozno, ampak ko jo vidim priti izza ovinka, mi zastane dih. se vedno sem zivcna, ko sedim ob njej. pogledi daljsi od par sekund so mi neugodni; mogoce pa koncno le opazi, kaj je narobe z mano.
v grlu knedl, ker se se vedno spomnem, in v glavi jeza, zakaj ne morem imet vsega?