everyday yapyap

novoletne tradicije.

ljubljanska tradicija je, da se vsaj uro pred polnocjo zacnes premikat v smeri presernovga trga. hrabri junaki se bodo v centru greli ze od zgodnjih vecernih ur. kuhano vino, danijela, pijana mladina in zmigovanje z glavo starejsih obcanov so standard. prav tako prepolne trole, ki se par ur kasneje spremenijo v mobilne piksne bruhanja s cudovitim vonjem po vinu. ognjemet je viden le, ce novo leto pade na enega izmed redkih dni, ko v prestolnici ni megle.
laska tradicija je romanje do tavelkega parka, guzvanje na obrobju reke, zmedeno preusmerjanje pozornosti med gradom in hribom na nasprotni strani, ker nobeno leto nihce ne ve s kje bo ognjemet, in izogibanje ponorelim psom, ki jih butasti lastniki peljejo zraven v hrup. ce se novo leto prezivi doma, na toplem, pa se do zadnjega gonga je toast z maslom in tatarcem, ob polnoci se spije kozarc sampanjca, mlajsi sestri se zazeli noc po pameti in v manj kot pol ure smo ze vsi pod kovtrom, pravac mizule. jbg, novo leto je samo se en dan v letu in jutri je treba bajto pospravit.
v braziliji so za novo leto fiksirani na belo barvo (ceprav imajo razlicni barvni dodatki tudi neke svoje pomene), vecina jih je oblecena v bele bikinije, bele kratke hlace in bele majice. aja, v braziliji je za novo leto 30°C. barabe. kar pomeni, da je novoletni skok v morje nekaj cisto sprejemljivega (ceprav je istocasno v morju se milijon drugih ljudi) in ce imas v roki se kaksno rozo jo vrzi v morje. zakaj? ker so brazilci a) zelo verni in b) se bolj vrazeverni. dan zakljucite s flaso skola (pivo) in sveze specenimi raznjici iz prtljaznika avta prodajalca.
portugalska tradicija, vsaj tistih, ki so blizje atlantiku in ne spaniji, je vecer pijanih karaok, pikantnih skampov (v dnevih pred novim letom se cene skampov gibljejo zelo cudno; v enem dnevu so lahko cenej kot sladkor in drazji kot kaviar.) in kave na plazi ob 4h zjutraj. in ne, to ni tradicija ene grupe pijancev, katerim se zdi noro dobro oblecen it v morje. v tistem malem mestecu sem ob 4h ponoci vidla vec ljudi kot prej celo poletje! na plazi sledi procedura s sedmimi rozinami in za vsako rozino eno zelja. pricakovala bi dvanajst rozin, za vsak mesec v letu.
par rozin sem pojedla, si nekaj zazelela in ostale vrgla cez ramo. mogoce je to zacetek nove tradicije.

DSCN5086
DSCN5144
DSCN5169
DSCN5204
DSCN5205
DSCN5219

Standard
everyday yapyap

moj telefon vec seksa kot jaz.

“hej, kaj delas?”
“nic taksnega.”
“sexala bi. prides k meni?”
lezbijke imamo dattch, geji grindr, ne-app ljudje smse, galerija je polna fotk bivsih v kocljivih pozah, za katere smo sveto obljubili, da bomo zbrisali, in nekje na dropboxu bi se nasli nagi deli telesa neke nakljucne blejcanke, ki mi je pred letom dni obljubljala najboljsi sex mojega zivljenja (se vedno cakam).
orgazem je postal skoraj kot mcdonaldsov happy meal; hitro dostopen, instant zadovoljitev, igracka je vkljucena v ceno in druzba je opcijsko.
komu pa se da?!
najprej par deset msgev tipanja, ce bi druga oseba sploh sla na dejt, potem enkrat toliko msgev na temo ure in kombiniranje lokacije, da bo nekje na polovici obeh lpp linij, vmes tusiranje, britje nog in predelov, ki bi mogoce lahko prisli pod kontrolo, parada pred ogledalom, ker je kljucnega pomena, da najdemo tiste kavbojke v katerih bo nasa rit izgledala najboljse, pa itak je zima in smo vsi obleceni kot medvedi. potem sledi veliko prevec minut na mrazu ob obcudovanju (ali bolje, skupnem kurcanju) luck prestolnice, testiranje kuhanga vina, ker smo kul, in potem mogoce nekaj hrane, ves ta cas pa moramo pazit, da ne recemo slucajno kaj narobe, da ne povemo prevec, ker moramo biti skrivnostni, premalo pa tudi ne, ker potem lahko dobi obcutek, da nas ne zanima, pokazati moramo zanimanje za njeno bolano bakico in situacijo v sluzbi, ki se nam zdi totalno absurdna ampak tega ne smemo rect naglas, ker je uvidevnost v modi, itd itd.
skratka, cel vecer moramo preziveti z osebo, ki bi nam mogoce potencialno lahko bila vsec (pa ceprav samo za to noc), in potem v stilu umetnostnega drsalca v pogovor spravit tudi povabilo k sebi domov. vsi vemo, da direktni ne smemo bit, ceprav bi preprost “prides k meni domov?” bil veliko boljsa izbira kot karkoli se v tistem momentu spomnemo, ker ce je zena pametna, ti bo na butasto povabilo vrnila butasto vprasanje (zakaj?), potem pa se znajdi in najdi pot ven iz te nerodne situacije.
resno, komu se sploh se da?
veliko lazje je najdet eno izmed miljauzent porno strani, kliknat par linkov, izbrat neko navidez zadovoljivo sceno in upat, da ti ne bo prislo tocno takrat, ko bo pokazalo trpec izraz na obrazu tipa.
.
.
in ko dobis msg, da je na poti, ti je skoraj malo zal, ker zdej moras pa se posodo pomit.

Standard
scribble scrabble

youre so fake.

ill
write a run-on sentence about how this stalin’esque paranoia about my love life is slowly taking over my mind and did you see those planes the other day that i dont look for any more cus it doesnt feel right cus they all just remind me of you and why did you have to screw this up for me why did i let you,
sp        a   ce        ou       t        sent     en    ce      s,
bold a few words,
   make a
  not
     at all
   interesting
      structure
and call myself a poet.
when all i want to do is stop writing about
you.

Standard
nekaj za duso

moja se zadnjih deset dni.

celotna stvar je dokaj uneventful, znam jo ze na pamet, ampak vseeno sem celo dopoldne cutila neko zivcnost. s pakiranje sem odlasala do zadnje minute, nekaj ni bilo prav. stvari sem iz bordo sivega nahrbtnika vzela vsaj trikrat, racionalno se nisem mogla spomnit nicesar, kar bi lahko manjkalo, ampak obcutek je ostal. tudi dolgo po tistem, ko smo zaprli vhodna vrata stanovanja zadnjega tedna.
zdaj vem.
pozabila sem naju.
zdaj mi je jasno, zakaj mi je roka tako pogosto usla na njeno desno bedro in zakaj sem s taksnim veseljem prepletala svoje prste z njenimi. tistega obcutka utesnjenosti, ko so prsti popolnoma “zaklenjeni”, nisem nikoli marala. ampak zdaj mi je jasno. iskala sem zadnje dotike. dogodek zadnjega dne, katerega bi bila morala pricakovati, sem dala nekam v pozabo, v najbolj temacn del mojih mozganov, a mi podzavest ni dala miru. prasica.
“ampak hvala za izkusnje.”
em, ja, prosim?
in zdaj je sla.
lepo od nje, da mi je vsaj par modric pustila.

Standard
vcasih delam bedarije

heartbreak.

​This is heartbreak. This is how it curves its way into your veins and twists its teeth into your neck and it isn’t anything like self-pity or weak but it’s the hollowness in your eyelids and that emptiness in your throat and someone’s always going to tell you that you shouldn’t hurt like this, but it’s okay.
​Hurt.
This is the one thing no one teaches you.

(vir: thought catalog)

Standard