those flashing lights come from everywhere
the way they hit her i just stop and stare
im love stoned from everywhere and she knows
i think that she knows
she knows
se malo.
se dvainstirideset dni
“odgovor na vsa vprasanja” pravijo o tej stevilki. navdusenost do konca. nisem ti mogla dost kmalu povedat, ampak sem poskusala bit zelo nonsalantna. ni mi uspelo.
se enaintrideset dni
ne smem odstevat. moram zivet v trenutku, to si rekla. ne v nekem datumu v prihodnosti. kako naj naredim to, ce pa razmisljam samo o tebi in o tistem trenutku, ko te koncno spet vidim?
se sedemindvajset dni
ne da se mi vec. nocem. ne morem. zakaj se pogovarjam sama s sabo prek msgev? ti jebeni monologi. vse, kar ti pravim, jst ze vem. tebe najverjetneje niti ne zanima. in delam budalo iz sebe, ko ti pravim, da te pogresam. ker ti to povem 30x na dan, ker, jbg, tolkrat se spomnem nate, na uro.
se dva tedna
so mi rekli, da bo hitro minilo, ampak jim nisem verjela. vsi ti dnevi brez tebe ne morejo miniti dovolj hitro.
se enajst dni
nove japonke. tiste havaianke, ves? te so mi najboljse. ti pa bosa hodis po vulkanu.
se devet dni
ko je zunaj trda tema, in imam televizijo prizgano samo zaradi hrupa v ozadju, ko imam glavo prazno in istocasno polno tebe, takrat se mi tile dnevi zdijo kot minute na mikrovalovki.
se manj kot sedem dni
cez en teden, ob tej uri, dvajset minut do polnoci, bom ze pri tebi, v tvojem objemu, maximalno pol metra stran od tvojih ustnic.
se pet dni
se en dan, in se en, in vikend, in pondelk. potem pa si moja. samo moja.
se stirje dnevi
cetrtek je mali petek. petek je vikend. vikend je pondelk. pondelk je ze skoraj torek.
.
.
.
bitni pogovori. *
najprej je bil yahoo messenger, na racunalniku v dnevni sobi. na tisoce sob, neki moderatorji, prepovedane kletvice in vsi so se menli o sexu. zabavno, ni kaj. sploh za 14letno mene, ki je bila v DNEVNI SOBI.
potem je bil irc in veliko prevec zagonjenih ur v racunalniski sobi na faxu, kjer bi tist racunalnik v kotu skoraj ze lahko bil moja last. med klamfanjem bedarij smo se naucil slepo tipkat in miljon zabavnih odgovorov na “a/s/l?”.
sledil je icq, zelena rozica poleg moje uin stevilke (katero mi je vedno uspelo pozabit), in fenomenalna nova funkcija, ki je pokazala, kdaj je druga oseba tipkala. tu je tudi prislo do tistih zmedenih misli, “caki… XY tipka ze vsaj 10 minut… a ne najde tipke enter? … ziher je to.. al pa pise esej.. pa samo vprasala sem jo, kako je blo vceraj.. mogoce pa je umrla” to zadnje je bil edin logicn zakljucek.
kmalu zatem se je pojavil msn messenger, video pogovor, in sele pred kratkim sem ga zares nehala uporabljat. ne zato, ker ne bi hotla, msn mi je se vedno eden boljsih chatov, samo vedno manj ljudi je bilo online, da bi opraviclo konstantne apdejte, cudne postavitve elementov in faking velike crke, ki so prisle z metro winsi. tudi messenger plus in downgrade na verzijo 9 nista pomagala.
ves ta cas je nekje v ozadju bil tudi skajp, katerga pa nikol nisem rada uporabljala. stvar je tako faking tezka, vsak nov apdejt prinese se slabso kvaliteto slike (edini razlog za uporabo, imo), in vedno veckrat ugotavljam, ce je na sliki moja zena al nek kaktus sred shopping centra.
trenutno zmaguje, in drzi veliko prednost, google talk.
simpl, clean, sicer tecn, ker hoce bit z vsakim novim sporocilom aktivno okno (obssessive much?) in vcasih mi s tem drama queen obnasanjem ornk zjebe workflow, ampak ajde, naj mu bo. cakam na apdejt, kjer bo vec opcij v nastavitvah, in ne, ne mislim se povezat z orkut (wtf je to?).
a sem v vseh mojih letih online chatanja slucajno zgresila kaksnega?
* bitni pogovori je drugace “podcast o applu, tehnologijah, gadgetih, produktivnosti in sploh vsem”. sori nejc, cist mi je uslo iz spomina.
kdaj sem vedla?
nekaj si sarila po mojem blogu, z resnim izrazom na obrazu (kot ga imas vedno, ko gres mojo preteklost brat), nasla oni seznam in mi ze popoldan poslala sms, da si naredila nekaj zame.
bananin kruh.
dobla si me na bananin kruh.
na jebeni BANANIN KRUH!
takrat sem vedla, da sem zaljubljena vate.
do danes sem nabrala samo tri.
ena najboljsih stvari v vezi je skupno zapravljanje casa. tisto zapravljanje casa, ko si nekje globoko v sebi totalno pomirjen, ko ti ne manjka nic, ko ni nicesar prevec, ko je vse tocno tako kot mora biti.
moje najljubse zapravljanje casa je seveda ob kavi.
ko imam roko na njenem desnem stegnu, pred sabo salco sveze kave, kozarec vode z dvema rezinama limone, pravkar kupljen casopis…. in tisina. nobenga nepotrebnega pogovarjanja, nobenga tecnarjenja kaj delam, kaj berem, zakaj se ne pogovarjam z njo, nobenih bednih pogovorov o vremenu, zadnjem uspehu tine ali o tistem stavku, ki ga je imela predrznost izrect sajveskatera o sejveskomu.
mislim, da bi to lahko bila moja verzija litmus testa.
ce sem z njo na nek len sobotni dopoldan in mi je uspelo prebrat vsaj pol casopisa v miru, potem je ona zame.
in ce mi je v tistem trenutku res fajn bom hotla na trajno izposojo vzet zlicko od moje kave.
ko flajster.
najtezje je se sprijaznit, da je konec.
lahko je najdet 1000 in 1 razlog zakaj morta it narazen, zakaj stvar ne deluje vec, zakaj ni tako kot bi moglo bit. a vedno se najde en razlog vec zakaj ostati skupaj. ker so noci z njo bile tok mirne, ker ima faking sexy rito, ker je bila tam, ko sem dozivela par ‘prvic’, ker jo imam rada? ne?
ko ti je koncno jasno, da bi ta zadnji stavek moral bit tist prvi, tist najbolj pomembni, takrat se zacne v glavi nekaj premikat. gres parkrat sama spat, je ne objames ponoci, ji ne reces vec, da jo imas rada, kljub temu, da nekje tam noter jo se vedno imas, ampak ves, da ni vec isto, in noces dajat nekega laznega upanja, ceprav ves, da ji dajes tocno to z vsakim dnem, ko odlasas, in ona ve, ona cuti, da je nekaj narobe ampak upa, da se bos spravla skupaj, da ji bos pustila se malo blizje, da vama bo le uspelo resit nastalo situacijo, situacijo, za katero ni ona nic kriva, in zavedas se, da gre ona vcasih spat v solzah, ker ne ve, kako naj te obdrzi, in ker misli, da dela vse narobe, pa jo povleces blizu in reces, da je vse vredu, ceprav ves, da ni, in ko gres pes domov se metaforicno tepes po glavi, ceprav bi se mogla zelo dobesedno brcnat v rit in nardit tist, kar obe pricakujeta, ampak si se ne moreta predstavljat zivljenja brez druge, predolgo sta ze v tem, in odlasas se en dan, in se eno noc, in gres spet spat pozno, in sama, in si mogoce res zazelis, da bi bila zraven, ampak zadnja misel ni ona, niti ni katera druga, je samo prazna glava in tista misel, ki ti je sla zadnjih par tednov po glavi, “daj ana pizdamaterna no, nared ze nekaj, nehaj bit tak idiot!”.
potem pa pride nedelja popoldan, kolega vrze skatlico cigaretov na mizo in ti reces “jst sem pa singl.”
excuse me, miss
..but i really want to fuck you
ooops i shouldnt have said that
you have brought it to my attention
its called “making love”
maybe youd prefer it if i called it cunnilingus
instead of “i want to feel your clit throb on my tongue”
would you like it better if i said “slide it in and out”
and not “i want you to ram your fingers inside me”
could it be that youd rather hear me say “im close to reaching an orgasm”
instead of shouting “oh my fucking god, im gonna cum!!”
and maybe you would like it better if i said that i love you
and not just nod and oust a simple “ditto”?
ME?!
se vedno mi je fascinantno, ko mi nekdo poslje email, da bere moj blog.
zakaj bi kdo bral te nebuloze, polne slovnicnih napak, neuporabe rodilnika in ignoriranju sumnikov?
mislim, zelo pase prebrat taksen email, in obcasni izpadi kolegice, da je ona na najini prvi kavi imela v glavi samo “jst sem na kavi z ratoncrack!!”, mi seveda laskajo.
ampak.. zakaj tak hupla glede MOJEGA bloga? ajde, da si na kofeju s pengotom, centrifuzijo, rentonom, sardelo ali pepermintovo, to bi se nekok razumela. razumela bi tudi, ce bi bilo govora o malem morju drugih slovenskih blogerjev, ki pisejo o trenutno zelo popularni politicni situaciji v bananastanu, o maljon nacinih nanasanja laka na nohte, o fotografiji ipd. in dam roko v ogenj, da imajo veliko vec dnevnih obiskov kot jaz, ki sem jih enkrat po cisti nesreci fasala malo vec kot 300, drugace pa se stevilka ob mrtvih dnevih vrti pri fenomenalnih dvajset (kiss ALL the people!).
ne razumem pa zakaj bi kdo bral moje bedarije. vecino teh sem ze sama pozabla, ker so ble tok bedne. in ko na statcounterju vidim, da je nekdo spet zacel brat moj blog cisto na zacetku, aprila 2006!, grem se sama prebrat o cem sem pisala takrat.
koleg…nay…zelo dobra pr’jatlca je rekla, da moj blog bere, ker je “sexual”.
pa sej obstajajo se drugi! mislim, zdajle se nobenga ne spomnem, ampak ziher obstajajo se drugi. … morajo!
aja, eno vprasanje:
a se tumblr smatra kot blog?
a ni poanta bloga, da je na njem nek original content, ki ni bil drugje po internetih objavljen ze 1590-krat?