sele nekje proti koncu najinih dveh tednov sem se zavedla s kom tocno si delim posteljo.
kdo je ta oseba, ki pride v moje stanovanje pozno ponoci, s tako sirokim nasmehom, da je meni nerodno.
kdo je ta oseba, ki mi cez dan posilja mogoce malo neosebna sporocila, a ima med igranjem z mojim jezikom skoraj vedno odprte oci, kot da me preucuje.
kdo je ta oseba, ki ji je vseeno za devico v meni in vztrajno ignorira uro.
kdo je ta oseba, od katere “Lubm :*” me je najprej prestrasil, danes pa klejem sebe, ker sem ga zbrisala s telefona.
in ko ji, med lizanjem potu z njenega hrbta in po ugrizu v lopatico, povem ta “aha!” moment je njeno vprasanje bilo “pa kako to mislis? kaj to pomeni?”. odgovora nisem imela, oziroma ga nisem znala spravit v besede.
lahko bi ji povedala, da sem v njeni druzbi, ko je nonsalantno pila kozarec vina, vedno bila malo nervozna.
lahko bi celo rekla, da sem njene tatuje veliko prepogosto gledala na njenem profilu, in da sem parkrat hotela lajkat neko staro fotko, ampak nisem, ker bi izgledalo prevec ‘stalker-ish’.
mogoce bi mi uspelo skupaj spravit, da sem ze pred mnogimi meseci imela “tiste” misli o njej in da je realnost veliko bolj zabavna od vsega, kar je moja domisljija spravila skupaj.
lahko bi ji priznala, da me je v dveh tednih obrnala za 180 stopinj in da mi je lepo.
in da me je prekleto strah.
a vse, kar sem spravla iz sebe, je bilo “ti si… ti. a ves… ti!”
…
je rekla, da sem razposajena.
da se v mojih smsih vidi, da sem dobre volje.
ce bi vedla, da imam vecino dneva v usesih slusalke, kjer mi glasba razbija tako naglas, da ne slisim lastnih misli, potem ne bi bla tega rekla.
mogoce pa to ne delam prav.
te dni me poleg euforije nad trenutno situacijo daje tudi manjsi obcutek krivde zaradi ideje, da bi morala bit v drugacnem custvenem stanju. to jest, da bi mogla bit zalostna, ali vsaj zelo tecna. namrec, pred parimi tedni se je spremenil moj partnerski status. po domace, s punco sma sle narazen, jaz sem jo pustila, kakorkoli. na fb sem sicer se vedno v ornk zakomplicirani vezi z mojo levo roko (drugace sem desnicarka… get it? …. ah? … eh.), v realnem zivljenju pa (ze) v malo bolj prijetni situaciji (z drugo).
pravijo, da se vezo preboleva polovico casa trajanja le-te. kar pomeni, da bi, po vseh pravilih, jaz vsaj se 11 mesecev morala bit slabe volje, nedostopna, skregana s svetom in zaspat v solzah.
in mogoce je narobe, a jaz se sploh ne pocutim tako.
ampak, ce te zanima, po vseh teh tednih se vedno petkrat ugasnem budilko, preden se spravim iz postelje, se vedno ne grem cez cesto samo pri zeleni luci ali cez prehod za pesce, se vedno gledam storage wars, skoraj religiozno dajem smrkcem redkvice za sadit (mogoce mi enkrat ta teden koncno uspe pridet do gore!) in se vedno spim na levi strani postelje.
ampak te dni si zazelim eno drugo, da se “naguzi” za mano in da roko na moj hrbet.
friday thru saturday
for less than a fortnight we were seeing
double, with butterflies in our stomachs, whispering
sweet promises of ‘never will i ever’, erasing
memories of time spent.
you said the words twice, made me love you
more than once, vowels lingering in the air, drawing
infinity signs on my shoulder, leaving poetry between
your thighs, watching our world burn with no regrets.
for less than a fortnight you were my queen.
…
I gotta feeling we are gonna win
our bodies make it perfect
and your eyes can make me swim
then again everything seems knew
I can barely hold my tongue
to say the least I’m into you
danes spim sama.
danes spim sama.
od nedelje, ki je bila zanimivo nadajevanje sobote, prezivete ob chekiranju novih facebook sporocil in hahlanju ob vsakem novem notificationu. od nedelje, ko sem delala najvecje mozne ovinke po tivoliju, ignorirala kupe snega in se prostovoljo pogovarjala o horoskopu. od nedelje, ko se je igrala z mojimi prsti in se skrivala pod kovtrom. od nedelje, ko nama ni uspelo pogledat filma, cetudi sma dvakrat pritisnale play. od nedelje, ko je zaspala z roko na moji bradavici.
nisem cisto prepricana, v kateri predal jo naj dam.
noci prezivete z njo so nekaj novega, nekaj totalno nepricakovanega. v glavi je zmeda, ampak je nekaj, kar mi trenutno pase. zelo zelo pase.
in tako hitro, kot se je med nama zacelo, tako hitro se bo koncalo.
dva sladka tedna, katera ne bi zamenjala za nic. tudi za Njo ne. (pogovori sredi zakajene biljardne s steklenico staropramen v roki privedejo do iskrenih ugotovitev.)
mogoce bi jo za naslednje tri mesece morala dat v mapo “starred”. nekaj, kar se ni cisto dokoncano, sploh ne arhivirano in mogoce se do tega se vrnem.
a danes prvic spim sama in jst sploh ne bi.
pogovor treh glavnih
mozgani
pa ajde, bit single niti ni tok slabo. mislim, da mi bo uspelo.
srce
ampak, ce jo pogresam. in boli. nisem vedla, da bo bolelo.
mozgani
ne seri. vse bo vredu. ni prvic konec veze. se zgodi.
srce
njene msge pogresam. njo. njen vonj.
mozgani
posteljnino bomo opral in stevilko izbrisal. ja, to bomo naredl.
srce
nnnnneeeeeeeeee
vadzajna
a se je kateri od vaju idiotov spomnil kupiti baterije?
6 dolgocasnih stvari o meni.
ni mi cisto jasno kako sem prisla v tole zmedo, ampak maia me je tagala, da morem o seb napisati sest stvari, katere se nihce ne ve.
tu pridemo do manjsega problema;
zakaj bi napisala nekaj, kar nihce ne ve? zakaj bi napisala/razkrila skrivnost? potem nekako negiramo pomen besede “skrivnost”.
tako da sem se odlocla, da ne bom napisala skrivnosti ampak par totalno banalnih stvari, katere mogoce nihce niti ne rabi vedet.
1) ne maram pese. v kakrsnikoli obliki. tudi najmanjsa kapljica pesinga soka sprozi moj gag reflex.
ko sma s sestro bile mlajse in sma pri kosilu se dobivale vsaka svojo skledo s solato sem vse liste zelene solate, ki so bili malo na roza/vijolcno obarvani, pustila v skledi.
in v skledi so ostali nekje do pozno zvecer, ko se me je ati koncno usmilil in rekel, da lahko grem stran od mize.
2) ne maram ljudi.
oziroma, ne maram hrupa, ki ga en kolektiv naredi med delom. obcutek nervoze, ki ga dobivam te dni, ko se zjutraj spomnim, da moram za osem ur v pisarno, kjer bodo telefoni zvonili z glasnostjo, ki bi se tako gluhi macki povzrocilo traume, ko slusalke ne pomagajo vec pri zmanjsevanju hrupa in bi glasnost racunalnika nujno rabila se par stopenj… ai.
3) med hojo imam iztegnjen desni kazalec.
nimam pojma zakaj. mogoce zato, ker skoraj vedno drsim s prstom po steni, ograji.
4) ce je le mozno spim na tisti strani postelje, ki je stran od stene.
ponoci grem vedno na wc in se mi res ne da plazit cez osebo, ki spi poleg mene. nekatere so tecne, ce jih zbudis.
5) skampi. skampi. skampi.
moja najljubsa jed. ever. ni je boljse. mogoce zato ker jo jem 1x na leto. ::sad face::
6) nimam problema it na wc sred najbolj zagamanga kluba na metli, a ni ga hujsega ce najdem las v odtoku umivalnika. nutello lahko jem z zlico, sladoled bi najraje najprej stopila in ootem popila. lahko spijem mnogo laskih (sposobnost koherentnega pogovora po petem je sicer dvomljiva), a deci vina bo sel iz mene po parih minutah in preostanek vecera bom prespala na klopci ter klela vse po spisku…
—-
so rekli, da morem napisat se dva blogerja, ki bosta nadaljevala verigo: nina in manja.
retro je in. vsaj dok minimalizem ne zmaga.
stvar, ki se mi pri androidu najbolj dopade je ta, da dela. (teee-hee) tisto, kar v tem trenutku ne dela, se da popravit. brez odvecnih procedur. zelo mozno je, da je ta stvar ze zdavnaj bila popravljena, jst je samo se nisem nasla. (v software in hardware vojne z japkarji se ne mislim spravljat, vsak ima svoje preference.)
kar mi pa je najtabolj vsec je moznost prilagajanja vizualne sheme glede na moje trenutno pocutje, na vreme na drugi strani sveta ali na stanje baterije.
in to sem se spravljala pocet prejsn dan, ko sem imela veliko prevec dela, da bi se sploh zacet delat. (v primeru zmedenosti je vedno najboljsa odlocitev najprej spit se eno kavo in upat, da bo do podna salce zmedenost minila.)
namrec, ze od samega zacetka se mi stock uporabniski vmesnik samsunga galaxy s3 ni dopadel. prevec je masiven. zaobljeni koti, tezke obrobe, vsaka stvar ima senco, itd. skratka, sploh ne po mojem KISS nacelu. obstajajo sicer launcherji in za njih miljon tem, ampak tudi tam nisem nasla nobene res prave, kombiniranje pa se vedno izkaze, da je pogubno do neke mere in je slej al prej potrebno resetirat in zacet znova.
zato sem bila extra navdusena, ko sem nekje zasledila stran My Color Screen.
zbirka modifikacij za vse najbolj popularne operacijske sisteme mobilnih telefonov. ceprav, glede na to, da velika vecina zaslonov z androida in da imajo v bazi cele STIRI (tole sem bila ornk presenecena) za ios, mislim, da je tale stran bolj za android navdusence.
na voljo je malo vec kot 600 zaslonov, doloceni imajo v opisu tudi navodila, nekateri celo video posnetek, da je postopek se lazji.
trenutno sem navdusena nad retro sceno, in ko sem vidla, da ima neka meni ljuba modifikacija tudi step-by-step navodila, sem jih mogla preizkusit. koncni izdelek me je drzal pokonci skozi vsa zafrkavanja z widgeti (in teh je kar nekaj) in celotna stvar se mi je zdela bolj zabavna kakor mucna.
.
.
.
sem pa prejle nasla eno extra minimalisticno modifikacijo, ki me ornk rajca.
a ve kdo za kaksno aplikacijo, kjer lahko vse te modifikacije shranim in aktiviram/deaktiviram s pritiskom enga gumba?