susi je ena izmed tistih stvari, ki ali so ti vsec ali pa ne. ali ga ljubis ali sovrazis. ali se ti zacnejo cedit sline ali si malo bruhnes v usta.
jaz, hvala bogu, spadam med tiste prve.
med tiste, ki si susi sicer privoscijo zelo poredko, ampak takrat uzivajo do konca. do konca pomeni, da vsak mali rizek namocim v sojino omako, katero vcasih zmesam z wasabijem (ne me kamenjat, vem, da se to kao ne sme), vsak koscek tune in avokada si najprej podrobno ogledam in pojem s se vecjim veseljem, na koncu pa si privoscim se tisti koscek ingverja, katerega ne maram sploh (ce je restavracija tok faca, da ti ga privosci brez odvecnih pripomb).
ko se je po civkajocem omrezju zacela siriti novica, da obstaja ena talentirana oseba (z imenom Megumi Yoshida), ki se ukvarja z umotnostjo, ki je susi, in svoje izdelke licno zapakirane za male pare ponudi tudi ostalim smrtnikom, sem seveda takoj zagrabila. kaj cem, restavracije so fajn, a se boljse je doma v stari raztegnjeni trenirki jest in ne razmisljat, ce prav drzim palcke in sranje, spet mi je ena padla v sojino omako.



ce bi tudi sami zeleli poskusit to fenomenalno zadevco si dajte frazo #megumisushi med priljubljene in sledite pogovoru. japonska delikatesa bo kaj kmalu (upajmo) spet na voljo.

nimam avta, na kolesu nisem bila ze ohoho let, taxi ob posebnih priloznostih (ponavadi po placi, ker takrat imamo vsi obcutek, da smo totalno bogati) in ce se od tocke A do tocke B ne da pridet v nekem sprejemljivem casu pes pride na pomoc javni promet.
ceprav ta pomoc je vsake tolko ornk dvorezni mec. obstajajo namrec neki tipicni uporabniki LPPja, ki nam popestrijo tistih par minut temperaturnega in prostorskega mucenja (linije z najvecjim stevilom potnikov ob najbolj prometnih urah dobijo vedno najmanjse avtobuse, in v teh se skoraj vsako poletje greje kot za stavo).
1. tecne babice
babice, ki svojim necakom ob vsaki druzinski vecerji povedo, da so v svoji mladosti morale vstat ob 5h zjutraj, skuhat zajtrk in kosilo, le-to potem bose (in v snegu!!) nesle na drugo stran mesta, kjer je v rudniku delal njihov ata, in da je njim zdaj tako zelo lepo in da si tega niti ne predstavljajo. (da nam je veliko lepse kot je bilo njim se popolnoma strinjam, in slava vsem, ki so takrat ziveli.) AMPAK ce je na busu sto sedezev, a moras res pridet tocno do mojega, me grdo pogledat, ker me pac ni katapultiralo iz stola, da ti dam prostor, in potem se glasno zahtevat, da se umaknem, ker danasnja mladina je res tako grdo vzgojena, in da te bolijo noge, sklepi, hrbtenica, glava in jezik, in da ta sedez pripada tocno teb, in zakaj jo se vedno gledam kot tele v nova vrata in se ne umaknem?!
nikoli nisem imela problema se umaknat. tako so me ucili, starejsi imajo prednost. ampak zarad taksnih tecnih bab se vsake tolko veliko raje skozi okno zagledam v neko tocko v daljavi in se delam, da te ni. ce se bos se veliko prirozevala bom dala v usesa slusalke, glasno na max, ti pa se pritozuj folku okoli sebe kolikor se hoces.
2. pubertetniki s prevelkimi jajci
najveckrat je to skupinica pubertetnikov (ali tipov med 20 in 30 leti, ki iz zivlkjenja niso naredli nic razen sranja), kjer se vsi pocutijo extra mocne, oblecenih po zadnji fuzinski modi; prekratke trenirke, bele teniske in fejk louis vuitton pedertasna, katero bi si najraje obesli okoli vratu, ampak moda se ni prisla tako dalec. zasedejo celotno polovico busa, vsak sedi na dveh sedezih, noge dajo bolj narazen od najvecje porn zvezde, vsake 5min si popravijo jajca, govorijo glasno, po moznosti se spukajo, in ogovorijo vsako punco, ki gre mimo.
tu se gre za preprosto mob mentality, kjer so vsi skupaj extra predrzni in en je vecji jebac od drugega. sami bi najverjetneje sedeli nekje v zadnjem delu busa in na svoji stari nokii igrali kaco.
3. novopecene mamice **
obstajata dva tipa: tiste z vozickom in tiste z otrokom, ki ne utihne.
prve v ze itak prenatrpane trole rinejo s svojim Extra XXXL Fensi Smensi Vozicek, zasedejo celotn sredinski del, in ko se na postajah odprejo vrata ne premaknejo niti mezincka. kaj sele, da bi mogoce malo premaknale vozicek, s katerim si mi ze 3x zapeljala cez nogo, ko si iskala kekse za otroka. ta druge pa so tolko face, da ne pridejo na trolo z vozickom, ampak s kricecim otrokom. in medtem ko tamala oseba izkasljuje pljuca in se dere na vse in vsakogar, ona mirno sedi, gleda skozi okno, sanjari o casu, ko ji ni bilo potrebno konstantno pospravljat za malim demonom.
verjamem, da je zivljenje z malo osebo extra tezko. in ja, tudi mi je jasno, da taxi ni najbolj poceni, ampak ce ze moras it na bus, a lahko vsaj probas zasest manj prostora kot tovornjak? ce ti to ne uspe a se lahko vsaj pretvarjas, da ti ni vseeno za folk okoli tebe in se vsaj delas, da bo zaleglo ce tamalemu 10x reces, naj bo tiho? obljubim, da se ti bomo vsi umaknal in socustvoval s tabo, ce se le ne bos obnasala kot stuckup bitch, ki misli, da je tisti del avtobusa samo njen.
** res je, nimam otroka, in ne vem kako je, ko imas to malo osebo konstantno zraven. in ja, necaka z veseljem dam nazaj sestri ze po parih minutah. ampak zgornji odstavek se nanasa na tiste mamice, ki mislijo, da glavne na troli. vsem ostalim pa klobuk dol za vse zivce, ki jih se imajo.
4. 72 urni deodorant
edini nacin, da bi slogan vseh teh reklam za deodorante veljal je, ce se oseba celih 72 ur ne bi premaknala niti za 5 cm. na zalost pa deodorante s 72 urnim delovanjem uporabljajo ljudje, ki 14 ur na dan delajo na gradbiscu, pri temperaturah krepko preko 30°C. in dam roko v ogenj, da se bo en vedno nasel nekje v moji blizini, po moznosti tocno pred mano in se drzal za drzalo nad glavo.
sploh pa, ce se ze tri dni nisi stusiral ti tudi deodorant ne bo pomagal.
5. pink tv playlista
v to alinejo spadajo tisti, ki se najveckrat vsedejo cisto zadaj (najbolj drzni tudi v sprednji del avtobusa ampak ti so preveckrat delezni grdih pogledov, tako da se temu delu najraje izognejo), od ene do druge postaje vedno glasneje demonstrirajo znanje crke Ł in imajo zvocno spremljavo direktno iz zvocnikov svojih mobilcev. ne me narobe razumet, proti lepi breni, karleusi in ….*gre na pink tv stran, ker se ne spomne drugih*…..dzenanu loncarevicu nimam popolnoma nic, ampak a mora to res bit tako zelo naglas?! tudi metalci in tehno friki se vozijo z lpp ampak njihovo glasbo slisis le iz luknje v njihovi glavi, ki jo je naredla previsoka glasnost glasbe na mp3 predvajalniku.
hm, kaj pa ce so oni v bistvu pink tv angeli? res je, vsi nimam tvja ali ne gledamo tega kanala. in kako drugace bo najbolj kvalitetni predstavnik turbo folk glasbe prisel do nasih uses?! res, hvala vam za to darilo. cenim.

1) zakaj je vedno tako vroce?
vcasih se mi zdi, da je odgovorni za gretje malo prevec sezonsko naravnan. poleti je temperatura v vagonu ista (vcasih skoraj ziher visja) od tiste zunaj, vecina nas sedi cim dlje stran od grelnih naprav zaradi nevarnosti, da se nam podplati cevljev stopijo, in ko se na postajah odprejo vrata se nam pogosto prikaze marija. pozimi ne pomagajo vsi puloverji, ki jih lahko navlecemo nase, ker se vagoni zdijo kot premikajoce zmrzovalne skrinje, in naj vas ne preseneti, ce boste kdaj na mednarodnem vlaku od kopra do maribora na eni izmed treh postaj naleteli na skupino nagih ljudi, ki se stiska v kotu kupeja; pravijo, da je clovesko telo najboljsi prevodnik toplote.
2) zakaj je vsakic, kot da bi bilo prvic?
glede na to, da se peljem s potniskim vlakom, so postaje pri cisto vsaki japki. med eno in drugo postajo vcasih ne pretece niti en tina turner komad. zakaj me potem vsakic znova pogledas, kot da me vidis prvic, in vprasas, ce sem “na novo” ? obljubim, se vedno hocem do laskega in se vedno imam karto v zepu.

ugotavljam, da v kino hodit sploh ni vec tak “feeling” kot je bil vcasih.
spomnim se, ko sma bile s sestro se male in so naju peljali gledat prvega osmega potnika. kino metropol, ze takrat smatran za starejsega brata kina union. pred vhodom v kino dvorani majhen kafic, z lesenimi stoli, klientelo, ki je ze leta tam pila spricer in se ni pustila motit za vikend, ko je okoli njih skakala mnozica otrok in pubertetnikov na prvih zmenkih.
stali smo v vrsti pred masivnimi vrati, katere je odprl mozakar nasemljen (tako se je meni takrat zdelo) v rdec reklc, crne hlace in pristrizenimi brki. pregledovanje in trganje kart je vzel kot resno delo, brez karte noter ni mogel nihce.
dandanes te pred vhodom v eno izmed mnogih dvoran pricaka studentka, kateri je mucno tam bit za 3€ na uro in bi veliko raje bila doma, kot pa trgala karte folku, ki se kljub ostevilcenim sedezim MORA stlacit na zacetek vrste, da se prvi vsedejo, in se potem glasno pritozuje, ko gredo drugi mimo njih do svojih sedezev.
spomnim se tudi balkona (a pri nas se obratuje kaksno kino z balkonom?), kjer sma se s sestro skrivale med tistimi grozljivimi prizori. zatohli vonj zametnih bordo sedezev, ki so sicer ze videli boljse dni a so vseeno imeli nek car. pomesan z vonjem kokic je bil takrat presenetljivo domac in pomirjujoc. dandanes se vse vrste koloseja bohotijo s sedezi s strgano prevleko, tla so polna kokic, vcasih se najde tudi polita pijaca. menjava sedeza? pocakaj na zacetek predstave in upaj, da bo kaj prosto.
zacetek filma je bil najveckrat tocen, pred filmom se je odvrtelo tisto vsem znano crnobelo odstevanje zadnjih petih sekund, in vsi smo vedeli, da bo za levom koncno prisel na vrsto film. na trenutke meglena slika, vcasih zvok samo na eni strani dvorane, in parkrat se je tudi utrgal trak ampak smo z veseljem ploskali, ko se je par minut kasneje film ponovno zacel. dandanes se pred zacetkom filma odvrti nebroj trailerjev, en bolj glasen od drugega. slika je najveckrat enaka (ali slabsa!) dvdripu, kterga bi si lahko pogledala doma na kompu in prihranla denar. poskakovanje slike, izginjajoc zvok, in besno tipkanje punce v vrsti pred mano, ker izgleda ne more zdrzati ure in pol brez fejsbruha.
…
in ko dandanes po koncu filma stopis skozi vrata dvorane in te tam pricaka 10 velikih crnih vreck smeti, smrdeco stranisce in ob steno naslonjeni zaposleni, potem te resnicno mine, da bi se kdaj sel pogledat kaksen film v kino.
dragi kolosej,
ce, iz seveda popolnoma patriotskih in druzbenodobrih razlogov, in sploh ne zato, ker za vsako karto dobite skoraj 6€ in se vsaj 2x toliko za kokice in pijaco, dnevno zavrtite 11 projekcij enega filma (skyfall), ker ves, da bo folk navalil, in istocasno vrtis se puno projekcij drugih filmov, a se vam ne zdi vredno za teh par dni zaposliti par studentov extra? a ste res tok skrti? verjamem, da ste kar veliko denarja dali za licenco predvajanja, ampak a vas sploh ni sram, da vase dvorane izgledajo slabse kot v hlevu? vas sploh ne gane, da hodniki izgledajo kot zbiralisce vrec za smeti? (sklepam, da za recikliranje se niste slisali. ja, vem, tudi obiskovalci so lahko nemarni prasici. nekaterim je pac vseeno, in tem ljudem bi bilo potrebno prepovedat vstop v dvorane.)
mogoce za kvaliteto filma niste krivi sami, ste pac odvisni od distributerja (mogoce bi ga lahko ze zamenjali, a?), za nered pa ste krivi vi. sploh se ne izgovarjat na frekvenco projekcij in da zaradi tega usluzbenci nimajo casa vsega pospravit; urnik ste si napisali sami.
in ceprav vem, da se mojih obcasnih 6€ v vasi blagajni ni poznalo, jih od danes naprej ne bo vec.
grem raje h konkurenci. tam se dajo nekaj na kvaliteto.

ne maram grozljivk. to sem enkrat ze pravla, in vedno znova, ko ima moja kak zelo fantasticen predlog za film v soboto ob polnoci, ji povem isto. ne mislim gledat grozljivk. pika. konec debate. to pac ni zame. kar nama drasticno zmanjsa opcije filmov, ker se je holivud v zadnjih letih izgleda spravil delat samo trilerje, grozljivke in filme, kjer je popolnoma normalno, da med pitjem jutranje kave nekomu prerezes ahilovo tetivo. ker, d0h!, all the cool kids are doing it!
poleg tega, da se ZELO hitro ustrasim (cvikam tudi med gledanjem oddaje o duhovih), pa imam pri grozljivkah (ko le prevlada radovednost) vedno ena in ista vprasanja:
1) v vseh filmih je nekje na podstresju kak pokvarjen gramofon, ki vsakega 13ga oktobra ob 22:13 zaigra eno totalno creepy pesmico na nevidni plosci.
ZAKAJ TOCNO SE IMAS TA GRAMOFON DOMA?! VRZI STRAN!!
2) al pa recimo, da slisis nek totalno nenavaden zvok ob 3h ponoci in je najbolj pametna ideja ta, da gres pogledat, kaj se dogaja.
ZAKAJ?! vcasih je fajn ne vedet.
3) ajde, gres res preverit stanje in to se najboljs nardi ob ugasnjenih luceh.
PO KTERI LOGIKI?!? se v hladilniku se ti luc prizge! prizgi popolnoma vse luci, katere imas na razpolago, daj na glavo tisto rudarsko lucko, v roko se eno baterijo IN POTEM pejt pogledat.
4) ta nenavadni zvok naenkrat izgine in kot vedno, ko hoces nekaj slisat, uho prislonis na zid.
ker smo se v soli naucil, da so zidovi najboljsi prevodniki nenavadnih sumov? v bistvu pa kr prosis, da te bo nekdo pribil na zid z 20cm nozem. idiot.
5) ko bezis pred nekom, probaj se spomnit kako se dela ta rec, ki ji recemo “laufanje”.
resno? SPET si se spotaknala? kako je lahko tvoja hisa naenkrat polna nekih nevidnih preprek? a si slucajno zavandrala na olimpijsko stezo duhecov za tek cez ovire?
6) okej, mogoce se skrivas pred nekom. in imas zraven neko tecno sosolko, ki ne more utihnat in se joce in na glas recitira hamleta.
kljucna beseda: TECNA sosolka. zrtve morajo bit. mogoce tako pridobis par minut in lahko zbezis skozi zadnja vrata.
7) recimo, da ti le uspe prezivet, sovraznika imas pohabljenega nekje v kotu, v roki imas bazuko, vse, kar moras nardit je pritisnat na gumb in PUF!, ne bo ga vec. tebi pa se zdi, da bi tole bil fenomenalni trenutek, da mu poves SVOJO ZIVLJENSKO ZGODBO.
ja, daj mu sanso, da pride k seb, iz zepa potegne motorko in te razreze na miljon kosckov.
TIHO BODI in pritisni na gumb. veckrat.
8) mogoce nimas bazuke, mogoce hoces, da gre ta posast od cloveka v zapor, kjer bo lahko do konca svojega zivljenja planirana mascevanje, ampak ti globoko v sebi ves, da je on v bistvu cudovita oseba in da si zasluzi se eno sanso.
NE! UBIJ GA! TAKOJ ZDAJLE! VSEEN KAKO! na planetu nas je ze itak prevec, ena oseba manj se ne bo poznala in ziher sem, da se lahko sklicujes na samoobrambo.
aja, in se nasvet:
ubij ga se enkrat. za ziher. enkrat za sestro, enkrat za babico, enkrat za atija, enkrat za sosedovo teto. kot so nam rekli, ko smo bli mali in nismo hotel pojest spinace. ker kljub temu, da si mu dal bombo okol pasu, podgane v hlace in privezal na giljotino, verjami, da je tip se vedno ziv. obljubim.