ena bolj preprostih zadev za nardit, ce nimate casa kuhat in ste ze navelicani dostave, je seveda solata.
ko kdo rece solata najprej pomislim na navadno zeleno solato, ampak komu pa se da solato najprej umit, s pinceto dol pobrat vse musice (domace, domace) in strebit? zapakirana mi tudi ne pase (plus, draga je!), zato sem nasla drugo, bolj zabavno, opcijo.
predstavljam,
preprosta solata iz paprike, cicerike in jajcem.
cebule naseckate, preprazite, dodate narezano papriko (rdeco ali zeleno, vseen, odvisno od okusa), posolite in popoprate (jbg, neki kick mora bit). medtem odcedite ciceriko iz konzerve (sej niste resno mislal, da jo bom sla kuhat, a?), stresete v skledo, vmesate papriko in cebulo. jajca so do zdej ze ornk trda, olupite in narezete k ostalim sestavinam.
po zelji dodate olivno olje ali kis, ampak mislim, da ni potrebno.
ta-daaa!

bitka in kreganje med developerji (ajde, recmo jim programerji) in dizajnerji se vlece tako dolgo kot smrkelj 4letnega soseda. dizajnerji hocemo, da se vse bliska, premika, in to je itak simpl, bos nardil v petih minutah, a ne? aja, ne, nisem poimenovala nobenga od 50.000 layerjev, sej je vse jasno, ko odpres. pa kaj teb ni jasn!?
vem, da zna to bit nadlezno in vsa slava tistim (programer, dizajner, wizard of css, kakorkoli si ze recejo), ki znajo iz ene ideje v psdju postavit pejdz, ki deluje na vseh brksalnikih, na maljon velikostih in ki zaprejo vse tage (kljub temu, da dolocene ni potrebno vec zakljucevat. kdo bi si mislu.). *bows*
AMPAK!
bi pa postrelila vse tiste itjevce, ki se obnasajo, kot da so boga za jajce prijel, in ki z najvecjim veseljem pokazejo, kaj je njihovo delo in kaj ne. ceprav to pomeni, da je tako meni kot njemu ena mala stvar vzela 3x vec casa, kterga itak nimava.
npr, pred parimi leti sem delala v pisarni se z dvema programerjema. z enim se niti nisma tako dobro razumela, tip je bil malo prevec asocialn za moje pojme. drugi je bil pa car, se vedno je, in se vedno popricamo na vsake kvatre. skratka, dober karakter.
dober karakter s to napako, da se mu dolocenih stvari preprosto ni dalo naredit, ker “to ne spada v opis mojih del”.
in tako se je en dal zgodilo, da je bilo potrebno spremenit barvo nekega gumba. iz oranzne na modro. dokaj preprosto, vse gumbe smo imel v enem psdju, vse se je dalo s parimi kliki priredit po zelji. (doticni programer ima tudi nek adobe nekajnekaj certifikat, tako da mu PS ni tuj.)
na hodniku slisim sefa narocit to nalogo temu programerju in 20min kasneje se mi je oglasil zvok za nov odprt ticket; “spremeni barvo gumba”.
ne me narobe razumet, ni mi problem parkrat kliknat. sploh ne! moti me samo ta odnos, da ce ne rabim tega nardit, potem ne bom. bom raje brskala po colourlovers in iskala lepo nianso modre barve, naredla screenshot palete, v photoshopu naredla en velki krog okol gumba, zraven napisala “tole modro bi”, dodala se kak smajli (za dobre odnose, a ne), vse skupi zapakirala v .zip, odprla ticket in napisala svoje zelje v taksnih detajlih kot da se gre za najbolj zakompliciran operacijski poseg na mozganih.
takoj, ko sem z obraza spravla tisti “what in the actual fuck?!” izraz sem ga vprasala zakaj ni sam tega nardil.
“ker nimam casa.”

po letih in letih freelancerja sem bila tudi jaz primorana vzeti sluzbo v pisarni. recesija, pac.
najbolj pogost komentar je seveda “ha ha, zdaj pa ne mores vec spat do popoldneva!”
vstajanje zgodaj sploh ni tocka v tej spremembi bioritma, tudi prej sem vstajala okoli 8h. razlika je le v tem, da sem se prej zbujala cca 2h. najprej trikratno snoozanje budilke, pocasi do kopalnice umit obraz, zobe, se naredit kao dostojno, nastimat masino za kofe, mogoce kaj za jest, futranje sestradanih mackov (ziher nista, a dereta se tako kot da ze tri tedne nista jedlan) in pred zacetkom dela se pol ure na straneh, ki nam vsem pozirajo prevec casa.
trenutna rutina se je skrajsala na trikratno snoozanje budilke, obisk kopalnice, 15sekundno stanje pred omaro, futranje sestradanih mackov in na bus. zbujam se ob cudovitih zvokih in vonjavah ljubljanskih trol, ter ob jutranjem prometu, ki je za sedaj se kao tekoc. cez en teden se vrne folk z dopustov, mesto bodo preplavle trume studentov in srednjesolcev, in spet se ne bo dalo nikamor brez polurnih zastojev.
nekje sem prebrala, da moram za boljse jutro spremeniti te moje jutranje rutine.
nasvet ena:
zamrmraj si, da bo danes oh super truper fajni dan in da bo vse slo po moje in joj, kako je cudovito!
trenutna situacija:
ze navsezgodaj preklejem vse osebe, ki si drznejo mi prekrizat pot.
nasvet dva:
jej zajtrk.
trenutna situacija:
zbudim se dve sekundi preden moram it in laufam do busne postaje. jem sele okoli poldneva.
nasvet tri:
za vsako opravilo v kopalnici si vzami cas.
trenutna situacija:
tko kot pade, pade.
nasvet stiri:
za jutranje novice ne uporabljaj druzbenih omrezij.
trenutna situacija:
ze med cakanjem scrollam po twitterju, odprem dolocene linke, se zgrazam na nebulozami ameriskih kvazi kandidatov za predsednika, in umiram ob branju komentarjev na redditu.
nasvet pet:
ne pij kave. raje pij caj.
tu sem jih poslala v tri pm, zaprla tab s clankom in sla nardit novo kavo.
idioti.

vsaj zdi se mi, da je to misljenje dolocenih ljudi.
drugace si ne znam razlagat vprasanja “je kaj novega?”. sploh ce je od sosolke v srednji soli, katero sem nazadnje vidla nekje ob prejetju rezultatov za maturo. pred petnajstimi leti!
vem, da je to samo stavek, ampak ce se ze pizdimo glede rodilnika (no, ne jst), prekomerne uporabe vejc in ignoriranje dvojine zaradi veliko bolj razpasene mnozine, zakaj potem ne pazimo tudi na tale stavek? itak ga vsi izrecemo, v tej ali kaksni drugi obliki, vsaj petkrat na dan.
zakaj me ni raje vprasala “kaj je novega?” ? povedla bi ji popolnoma vse, kar bi se v tistem trenutku spomnala. da sem teta dvema hiperaktivnima necakoma, da imam dva stirinozna idiota, da stamnujem v prestolnici, mogoce ze malo zavijam po lublansko a to vztrajno zanikam, da sem bila kar nekaj let v tujini in da, na zalost, razumem, koga tocno hoce oni michel peglat, da se vedno ne uporabljam avta, delam na malih oglasih in da ja, res imam dva pirsa pod majco. mogoce bi ji preprosto dala link do mojega (zadnje case dolgocasnega) bloga, kjer se najde kar nekaj let.
tako pa me resnicno zanima le, ce je ona res mnenja, da se vedno stojim pred hotelom union v celju, na plocniku, kjer sma si nazadnje segle v roko, v tistih istih oblacilih, ki so sedaj ze dokaj zjebana od vremena, z zalostnim izrazom na obrazu, ker bi rada, da se zena koncno ze pojavi nekje izza ovinka, da ji lahko na dolgo in siroko povem, da se ni zgodilo ama bas nista.