danes sem na vsaj petih razlicnih blogih prebrala poste o breakupu. ali se je slo o trenutnem locitvenem postopku, top deset nasvetih kako najhitreje preboleti breakup, ali preprosto o bivsih puncah/tipih. (izgleda se koncujejo poletne romance.)
o breakupu trenutno nocem razmisljat, zato gremo raje na zacetek. na tisti trenutek, ko se je vse zacelo. na tisti prvi poljub.
in doloceni nam se vedno, totalno nehote, zvabijo nasmeh na obraz.
bila je tista, ki je prisla iz ljubljane v maribor. extra zame! se preden sma se predstavli druga drugi sem vedla, da bo zanimivo. in tolko kot je bila na vrhu lestvice fizicne privlacnosti, poljubljanje ni bil njen plus. vsaj ne za moj okus. z mnogo (mnogo mnogo) vaje sem jo v parih dneh pretrenirala na meni sprejemljive aktivnosti njenega jezika (obljubim, da z mojimi mandeljni ni blo nic narobe.).
ko je cez par mesecev bilo vsega konec sem lahko z vzdignjeno glavo sla po lezbicni sceni ljubljane, ker, halo?! to sem jo jst naucila!
potem je prisla tista, ki si je najin prvi poljub hotela tako zelo fejst kot jst, ampak za zivo glavo ne bi bila naredla prvega koraka. dvomim, da bom kdaj pozabila tisti njen “a spet ne bos nic naredla?” izdih, ko me je ze n-tic pripeljala pred blok, kjer sma potem ob butastih temah zapravljale cas, ker ne ena ne druga ni hotela popustit, in ko je men koncno le dosadilo sem se pac poslovila in izstopla iz avta.
do njenega izdiha. seveda je potem bilo nujno potrebno se vsedet nazaj v avto in ji dokazat nasprotno.
cisto prvega poljuba z njo se ne spomnim (alkohol?), a spomnim se prvega par mucnih mesecev kasneje, ko sma koncno spet bile v istem prostoru. sedela je na tleh v moji sobi, kao iskala nekaj po potovalki, a v resnici samo prelagala stvari iz nervoze. gledala sem jo s postelje, par metrov stran. ni bilo dolgo, ko sem po vseh stirih odplazla do nje.
potem sma sle na koncert z mojo takratno punco, ki je cel cas koncerta hotela zelo intenzivno markirat svoj teritorij.
bilo je veliko prevec tistih “prvih” katerih se ne spomnim, pa ce je zivljenje odvisno od tega. imena, situacije, zmeda v glavi, nepomembnost. samo da je minil cas med eno, ki mi je nekaj pomenila, do druge, ki mi se bo. obljubim, da tudi jaz njim nisem ostala v spominu, in prav je tako.
in zadnji prvi, ki me se vedno zmrazi.
zadnje dni se mi dozdeva, da ga podozivljam prevec pogosto.
…
I believe
This is heaven to no one else but me
And I’ll defend it as long as I can be
Left here to linger in silence
If I choose to
Would you try to understand
I know this love is passing time
Passing through like liquid
I am drunk in my desire
But I love the way you smile at me
I love the way your hands reach out and hold me near
I believe
I believe
This is heaven to no one else but me
a so olimpijske igre res sport?
pred parimi tedni se je maljon sportnikov s celega sveta odpravilo v london na tridesete olimpijske igre, ki so se konec prejsnega tedna tudi uradno zacele. z manjso pomocjo kraljice in mr. beana.
16 dni bo vecina svetovne populacije s prevec prostega casa prilepljene na tv zaslone.
pravice prenosov gredo v vecmestne stevilke (NBC naj bi placal vec kot miljardo dolarjev, kolkr pac to je), in kljub dandanasnji krizi je ta stevilka kar naenkrat sprejemljiva. RTV slovenija je pred nekaj casa odpuscal folk v skladu z nekim varcevalnm programom, olimpijske igre pa pod nujno v vsako vas. juhej. vse to za fenomenalni sportni dogodek, ki mu ni para nikjer na svetu. (vsaj za naslednja stiri leta, potem bo popularna brazilija.)
ce sem cisto iskrena, moja prva asociacija ob besedi “sport” ni avtomaticno sinhronizirano plavanje ali ritmicna gimnastika. ajde, olimpijske igre imajo tudi tek cez ovire in kolesarjenje, ampak imajo tudi dresurno jahanje (z najstarejsim tekmovalcem tokratnih iger, ki ima preko 70 let!). ce bi na hitro pogledali vse kategorije, kjer bodo podeljene medalje, lahko v zimskih xxx igrah najdete veliko vec sporta per se, in na tem tekmovanju je glavna panoga skakanje z motornimi sanmi skozi ognjeni obroc.
glede na to, da ze bomo tolko casa preziveli pred tv zasloni, ter bomo kar naenkrat vsi struckoti za vse prej neznane olimpijske panoge (o nasih uradnih oblacilih se itak zmrdujemo ze od predstavitve, to je ze stara novica), bi bilo pametno, da se vprasamo, kaj tocno je sport?
in slej al prej bomo ugotovili, da ni nekega definitivnega odgovora.
v slovarju slovenskega knjiznega jezika v definiciji besede sport pise tole: “po ustaljenih pravilih izvajana telesna dejavnost za krepitev telesne zmogljivosti, tekmovanje, razvedrilo”. ne najbolj natancno. po tej definiciji je tudi pijancevanje sport.
prav tako cunnilingus.
olimpijski komite mora najti boljso definicijo za sport. ali vsaj imeti neko skatlo za predloge novih sportnih panog. napovedujem veliko zabavnih sportov.
rada berem, a ne berem.
prakticno nic me ne zanima dovolj dolgo, da bi celo prebrala do konca. ce se ze pogovarjamo o knjigah in omenim prejsni stavek, se vedno najde nekdo, ki mi lahko z vrha glave zrecitira vsaj dvajset predlogov. prvih pet bi si se zapisala, ampak ne garantiram, da jih bom prebrala. mogoce v penziji.
police in samsungova tablica so polne knjig, katere sem zacela brat, prisla nekje do 40. strani, in odnehala. prvih par poglavij je super, za to dam roko v ogenj. kaj se zgodi na koncu bom zvedla samo, ce prelistam do zadnje strani.
spomnim se vseh knjig, katere sem v zadnjih letih prebrala. nastejem jih lahko na prste ene roke. zadnja knjiga, ki sem jo z uzitkom prebrala, je bila nek nemski triler. 860 strani je slo v dveh dneh. enkrat leta 2005.
nisem butasta. rada berem. cez vikend berem casopis, cez teden velikokrat preklikam wikipedio (ni mi se uspelo priti do filozofije.), preberem vecino komentarjev na redditu in sem na tekocem z rss-jem.
a knjige, knjige pa me dolgocasijo.
mogoce je moja domisljija sla na pocitnice. (kar je razvidno tudi iz mojega bloga. sameva.)
na drugi strani pa je moj twitter timeline poln ljudi, ki za dobro jutro, se pred prvo kavo, preberejo novelo s 600 stranmi. in, kljub temu, da se najveckrat gre za se eno zgodbo o vampirjih v modernem svetu, bi jim najraje vsakic cestitala na dosezku.
kje najdejo toliko kondicije in navdusenja nad neko temo, da lahko v enem popoldnevu preberejo celo knjigo? a dobijo radovednost v kompletu z markerjem z vsako posiljko od bookdepository?
"a se bova midve se kaj vidle letos?"
te dni sicer izgleda kot da vzgajam nove kulture v umivalniku, ampak resnicno uzivam v pomivanju posode.
to je tist cas, ko sem sama z mislimi. glasba sicer lahko razbija nekje od zadaj, ampak med pomivanjem kozarcev in zlic sem v glavi se najbolj sama. takrat grem skozi spomine, skozi obcutke, skozi zalost in navdusenje, skozi vse stvari, ki so mi trenutno pomembne.
takrat si naredim mentalne opomnike, da moram poklicat vsaj 10 ljudi, jih povabit na kavo in jim koncno spet pogledat v oci.
nekje sem prebrala, da se folk, ki se najbolj pritozuje, da je sam, v vecini primerov za to odloci sam.
asocializacija je baraba.
navdusenje nad tisino sem zamenjala s celodnevnim poslusanjem enga samcatega komada.
tisto moje stalno “daj, povej kaj” tezenje sem opustila. ce meni ni do pogovora, zakaj tezim po njenih besedah? mogoce zato, ker vecino iskrenih besed dobim z njenega bloga? ker se tam sprosti in napise kako res cuti do mene, pa ceprav v navalu jeze in ljubosumja?
brati med vrsticam mi nikoli ni slo dobro od rok. ne maram namigovanj. se manj pa opravicil po dejanju.
Enostavno ne morem verjet in ne, ne morem požret. ( “” )
vse zenske mojega vsakdana.
zjutraj me, skoraj vedno, odvisno kdaj se jaz spravim iz stanovanja, na busni postaji pricaka (saj ne ve, da me) priletna gospa, ki gre (taksna je moja zgodba njenega zivljenja) vsako jutro znova na market po sveze paradiznike. ob torkih mogoce po bucke. frizura tipi-topi, krilo malo pod koleni, sandale in perfekten mejkap.
prvo kavo zjutraj mi postreze natakarca iz kafica v modri poslovni zgradbi. naravno ima temne lase, ampak si jih barva na blond. narastek je malo cudn, kava pa fenomenalna. mogoce zato, ker je moja prva.
po stopnicah do pisarne ne morem brez pozdrava vratarke, ki je, kljub (vsaj meni se zdi) dolgocasnem delu, vedno nasmejana in pripravljena na pogovor. ce ste parkirali pred vhodnimi vrati je tudi vedno pripravljena na klicanje pajka.
nekje po kosilu se oglasi ona, s katero se nikakor ne morema dobit na kofeju. vsak dan znova se zmenima, vsak dan znova si v glavi recema, “ja, danes pa res grema! pa ce uspicene prekle padaj z neba!”. in vsak dan znova je noc, ko ugotovima, da spet nisma sle. mogoce pa jutri. ja, jutri zagotovo.
vcasih na poti domov srecam srednjesolko z dolgimi lasmi, ki si vsake toliko na skrivaj (delam se, da ne vidim) ogleduje tattoo na moji roki. popolnoma jo razumem, tudi sama ga se vedno obcudujem.
pred blokom me pozdravi soseda iz pritlicja, ki je vedno vedno vedno, ampak res vedno, v spalni halji. starejsi kot si bolj ti je vseeno, kaj si mislijo o tebi? gospa iz prvega odstavka bi jo najverjetneje zadavla.
in ponoci zaspim z njo.
alpinizem FTW!
tvoja definicija besede “blizu” al moja definicija besede “blizu”??
to je blo moje prvo vprasanje njej, ko je rekla, da je roznik blizu.
“zena, ti si bla v vojski. ti si 100 kg nesla 50 km. najini definiciji te besede se ORNK razlikujeta!”
prav tako ji nisem verjela, da se od onga krizisca (moj nickname tistemu kriziscu pohodniskih poti nad tivolskim gradom je “gora”) do roznika gre vecinoma samo se dol ali po ravnem.
kako tocno?!
a ni roznik kao nek hrib? na hribe se ponavadi gre gor. ne dol ali po ravnem!
ne verjamem.
…in sma sle nazaj v dolino.
nisem jaz za sume in hoste.
jaz sem za izpusne pline in beton. ce se me vprasa, ce grem na sprehod, bom najprej pomislila na staro ljubljano. tja grem zelo rada na sprehod. v tivoli veliko manj.
mislim, da mi je to ostalo iz otrostva, ko smo s familijo hodli v gozd po gobe. oni so vsi navduseni pogledal pod vsak praprot, jaz sem se kot megla vleka za njimi, brcala v musnice in komaj cakala, da bodo vidl moj zdolgocasen obraz in rekli, da gremo domov.
seveda je za vecerjo po celem stanovanju bil tisti nazgravzni vonj jajc z gobami. na lestvici nazgravznih vonjav, iz kulinaricnega sveta, se s tem vonjem kosa samo se vonj kuhanja vampov. *bruh*
lagala bi, ce bi rekla, da se grem tale urbani alpinizem iz dobre volje in zelje po kondiciji. nimam problema s tem, da bi si v drugem nadstropju bloka najraje naredila postojanko, spila kaksno kavo in sele potem nadaljevala do stanovanja v cetrtem nadstropju. ampak za check-in doma dobim samo eno tocko in tle sem itak jaz zupanja.
tako je, govora je o foursquare aplikaciji.
moja ni navdusena, ko sekundo po prihodu gor ze iscem mobitel po zepih in klikam ikonco za #4sq.
“a dej no, a res?”
ja, totalno res! neka nagrada mora bit, da sem spet prisla na tole goro!
in mogoce mogoce mogoce me malo veseli, ko vidim, da sem samo se stiri dni stran od zupanovanja na rozniku. (aja, in pet dni od zupanovanja v gostilni na rozniku.)
sploh pa, a ni boljse imeti vsaj neko motivacijo za zacetek, pa ce je le-ta se tako bedasta, kot je #4sq?!
vsako 150-letno zenico, ki mimo mene primasira v prelepem adidasovem “mogoce bom na poti gor umrla, ampak ni ga vraga, da ne bom izgledala super!” kompletu v glavi preklejem kot da smo v nacisticni nemciji in me je izdala kot vse ostale zidske sosede. in ko na naslednjem ovinku pred mano zagledam tipa, ki gre – “malo za razvedrilo.” – na roznik po rokah, najprej zaprem usta, da ne slisi kako spuscam duso, in ko ga koncno le prehitim v glavi zaplesem manjsi zmagovalni ples.
a jeba, mogoce sem jim res faus, da lahko se pred prvo jutranjo kavo trikrat laufajo do smarne in nazaj, ampak povedat jim pa tega res ne rabim! *pouts*
druga aplikacija, ki me (trenutno se) fascinira je endomondo.
sicer je bila primarno narejena za tekace, in to jst nisem niti pod tocko 12.3.4.1.2 Razno. ce kdo pri njihovih serverjih spremlja moje stevilke, potem so me ziher dal v kategorijo “preseneceni smo, da se sploh premika”.
mi je pa kul, ker mi pove, koliko casa sem rabla, da sem naredla tist krog od doma do roznika in po drugi strani nazaj domov. sicer pise tudi koliko kalorij naj bi bla porabla za ta moj podvig, ampak temu ne verjamem. sploh zato, ker vse te kalorije nazaj spravim, ko se ustavim v gostilni na rozniku in spijem limonado. mi je pa zabavno gledat pot, ki jo endomondo registrira. namrec, povezan je z gpsom in sproti izrisuje pot. CE je povezan z gps. vsake tolko mu povezava pade (se nisem nasla zepa v katerem bi stalno imel povezavo) in potem do naslednje tocke udari kar ravno crto. ze parkrat sem, glede na izrisano pot, sla od doma do roznika v POPOLNOMA ravni crti. bemtis, velik casa sem porabla za tistih 800m.
in ja, res ga ni boljsga filinga od onga, ko stojis zmatran pod mrzlim tusem, sanjaris o kofeju in se zavedas, da si danes pa ze bil na sosednjem hribu. za nekoga, ki gre veliko raje nekam z avtom, kajakom, kolesom ali pogo palco, je tale fejk alpinizem nekaj novega.
upam, da se me se nekaj casa drzi.
