o temle tipu mi govorijo ze vsaj en mesec, vsi so kar naenkrat postali obsedeni z njim. do danes dopoldan mi ni bilo jasno zakaj.
zdej pa ga imam, album na repeat. ben howard.
prvi komad, kterga sem slisala, je sicer priredba neke malo bolj pop uspesnice (-ish), a se mi njegova verzija bolj dopade. kljub temu, da je v original videu en tipcek z dokaj zanimivih, em, tattoojem.
Hey, I just met you,
and this is crazy,
but here’s my number,
so call me, maybe?
identiteta japonskega turista je trpela.
ne bom rekla, da se v mestu ni zgodilo nic novega, ampak ni se zgodilo nic taksnega, da bi mi padlo v oci, me pripravilo do tega, da bi iz torbe vzela fotkic in celo naredila kaksno fotko. vseh 300+ fotk je bilo bolj ali manj prisiljenih, “pa ne bos sla domov brez ene fotke!”.
ampak najveckrat, ko sem se ze ustavla in hotla nardit fotko, sem se spomnila, da imam doma na kompu vsaj 8 taksnih fotk tega istega dela stavbe.
povzetek?
vamo tamo prevozi so fajn, vsaka extra kila pri easyjetu je draga, vreme se vedno obrne, ko gremo domov, kav smo spili maljon, stopnic prehodli se 1x tolko, in najlepsa hvala sekici za tole extremno zgodnje bday darilo :*
bom pa enkrat v prihodnjih dneh dala gor do potankosti podokumentirano izdelavo francesinhe. bila je #omnomnomnom dobra!
nokia lumia 800 — jaz in touch telefon: naj se Nokia saga zacne.
moj prvi mobitel EVER je bila neka fensi smensi motorola, katere antena se je lahko “potegnala ven”, tako da smo izgledal kot reperji iz zgodnjih 90ih. to dejanje na kvaliteto pogovora niti ni imelo efekta, signal je bil sredi maribora se vedno slab.
potem smo presedlali na nokio in ostali do danes. (tistih nesrecnih par mesecev, ko sem imela nek preklopni telefon sony ericssona, ki je zlozen izgledal vecji kot stari walkman, bomo pozabili.)
od 5110 do se vedno kultne modre 3310 (a obstaja kdo v sloveniji, ki ni imel tega mobitela??), preko rdece xpress do trenutne e5. sedaj pa so se pri nokia slovenia odlocili, da mi na pokusino posodijo iber pametn telefon z imenom Nokia Lumia 800.
telefoni so ze na posti, jaz in trije srecnezi se bomo s to dizajnersko makino spoznavali naslednjih 21 dni. vsake tolko bo padel kaksen zapis, na twitterju me bo tudi veliko (sledite hashtagu #NokiaLumiaSI), in glede na to, da bo tole moj prvi telefon z zaslonom na dotik lahko pricakujete veliko slovarskih napak in praznih sporocil sredi noci.
kaj trenutno vem o tem telefonu?
da je lepi.
da je lahko cyan barve.
da ga ze nekaj casa na veliko oglasujejo povsod po sloveniji.
in da sem med iskanjem gumba za ‘nazaj’ spila en koktejl.
zanimivo bo.
Dialogue.
Hi. How are you? Fine? You’re fine? Is that the truth? You want me to stop asking? Leave you alone? But what if I care? What if I really care? What if I told you that I’m asking not because I’m supposed to ask but because I set aside the next hour of my life to listen to what’s bothering you or making you happy or tugging at your heart or making you want to throw a rock through a window? (Put down the rock.)
How am I doing? Well, I asked you first. But if you really want to know, I’m hanging in there. What does that mean? Hm. I guess I’m doing okay. I’m focusing on today, this hour, this word. I try not to think about tomorrow or the day after that because sometimes when I lift my eyes and stare straight ahead I see miles and miles of fire. Flames stretching so far that they hide the entire sky. I see waves of terrifying, oppressive heat spilling out across every inch of ground in front of me. And then panic swells in my lungs, that old familiar rush of anxiety and dread and certainty that the world is going to fall apart. So I look back down at my hands, at this word. And this word. And this one. And everything is okay.
Right now I know which end is up. This end, this one right here. This is up.
How are you?
(vir: Dooce)
…
cómo decir que me parte en mil
las esquinitas de mis huesos,
que han caído los esquemas de mi vida
ahora que todo era perfecto.
kadilci umirajo mlajsi.
spet sta bile tam.
tokrat za mizo, blizu sanka.
ena na stolu, druga na klopci.
desna noga na klopci, med njenima nogama.
na mizi dva kozarca borovnick.
niso ji bile vsec.
rdece stene v zatemnjeni sobi so dajale pridih prepovedanega.
a kaj, ko je vse prepovedano tako zelo sladko.
glede jo direkt v oci.
njen pogled jo zmede.
najprej ji pravi o neki bedni seriji na televiziji,
potem iz sebe spravi samo se medmete in nepovezane stavke.
ta njen pogled. ne more verjet, da jo se vedno zmede.
med pogovorom se nagne naprej. ne slisi je.
se sama ne ve, ce sploh hoce to narest, a vztraja.
alkohol jo vedno naredi drzno.
sedi ze cisto na koncu stola.
cuti njen dih na ustnicah, stavki so nepomembni.
dusilo, ki sta ga obe rade volje ignorirali.
po koncu nekega vprasanja ne zapre cisto ust.
priblizajo se druga in na svojih ustnicah zacuti njene.
konico jezika.
“z mano gres domov,” si misli, a ne izrece.
se bi.
naslada.
pretrgana, ko se nekdo vsede poleg in prosi za vzigalnik.
drkanje na preteklost
in vedno veckrat te dni si zazelim
da bi si njene temne lase ovila okoli prstov
njeno glavo povlekla izmed mojih nog visje
in jo rotila,
“nehaj, ne morem vec.”
vcasih so bile besede slajse.
vceraj zvecer sem dobla sms z neznane stevilke. kompliment. (ohoho!) sicer je bil sms dokaj uraden, tako da se ni dalo razbrati spola osebe, ampak dajmo se pretvarjat, da je bila na drugi strani angelinca iz casa prvega tomb raiderja.
in ko sem debatirala sama s sebo, ce sploh odgovorit (ce ta oseba ve, kdo sem jaz, potem bi isto obnasanje pricakovala od druge osebe. pa je sla kredibilnost po gobe.), sem se spomnila na cas srednje sole. takrat, v srednjem veku, ko smo si med solskimi urami preko drugih sosolcev posiljali sporocila v zmeckanem koscku papirja in upali, da nas tocno sredi predaje ne bo zalotla prfoksa. v tem primeru je potem ponavadi sledil banaln dialog o tem, od koga in za koga je sporocilo, in ce mogoce nimamo dovolj domace naloge, za kar se je do konca ure poskrbelo trikratno.
najveckrat so bile na papirju zapisane bedaste stvari o pocetju po koncu pouka, ali kam se gre med malico, ce ima kdo reseno nalogo za naslednji predmet, vsake tolko pa so se nasli kaksni biseri tipa “ti si pa men vsec..” ali “a bi bla z mano?”. in vedno je bil nek poseben obcutek dobit taksno malo gmoto papirja. ce ni bilo podpisa pa sploh.
nekaj teh papirckov se imam doma. nekje. v neki mapi.
smsov ne shranjujem vec.