ta majica bo moja.
opravicujemo se za prekinitev pateticnih postov, a moj necak je imel rojstni dan!
>torta = check (“a ves, na tej strani bo strela makuin, na tej strani pa moja slika.” “ne more bit tam tvoja slika, si ze prevelki.” “aja. no, potem pa naj bo tam slika mojga bratca jakata.”)
baloni = check (ceprav so bli tok fenomenalne kvalitete, da jih je ze dotik vetra popokal)
spageti iz spreja = check
darila = check
moj necak kot totalni player aka ena punca na roko = check
fotoaparat = d0h!
lekcija iz zanikanja, #723
vredu
dober
fajn
super
perfektno
peachy
all good
nikol boljs
fenomenalno
mhm
vse to, in se s cesnjo na vrhu, nisem.
jesenske noci mi gredo najbolj na zivce.
>jeseni dezuje.
dezja po defaultu ne maram. mokre hlace do kolena, po moznosti se premoceni cevlji in nogavice, katere lahko ob prihodu domov pol ure ozemam. marela, pa ce je velika kot stoziski stadion, nikoli ne pomaga. ne vem, od kje nam prepricanje, da dez pada pod kotom 90 stopinj, pravokotno na zemljo. kot da veter ne obstaja.
dez toleriram samo ponoci. (ce sem doma. na suhem.) takrat ga, ce sem iskrena, obozujem.
ni ga vecjega uzitka kot se zbudit sredi noci, balkonska vrata so na strezaj odprta, malo odpres oci (ker vsi vemo, da boljse slisimo, ce naprezamo oci v trdi temi) in zaslisis tisti prijetni zvok scebetanja deznih kapel po salonitnih strehah bliznjih garaz. voda dere iz zlebnikov, po cesti pripelje osamljen avto, zrak ima tisti ocarljiv vonj po necem novem. (mogoce bo pa jutri res sonce.)
pobrskam po spominu, casovni stroj se ustavi nekje sredi letosnjega maja in za sabo zaslisim tisto znano dihanje. nepremicno lezi na desni strani postelje, ob steni, z rjuho pokrita do vratu, skoraj naga a z nogavicami (njena superkjut varnostna zavora). nekje v svojem svetu je. zanima me koga sanja (je kdaj mene?). obrnem se na desni bok, dam roko cez njeno telo (=blazina z vijolcno preobleko), jo potegnem k sebi, vdihnem, kar je se ostalo od njenega vonja (jutri operem posteljnino) in potonem nekam nazaj v sanje.
dez pa se vedno neumorno pere zadnje ostanke nje v meni.
ja, jeseni ne bom marala.
vse, kar sma kdaj imele, so bila poslavljanja.
>In preden bi se zaprla vrata se zadnjic, bi z nogo porinila stran macka, se se zadnjic zagledala v tiste velike temne oci, prijela njen pas, jo povlekla blize in objela, kar se le da mocno. Objem bi bil nerodn, eni bi se mudilo stran, druga je ne bi hotela spustit. Knedl v grlu bi bolel, presenetljivo prevec, parkrat bi si morala obliznit ustnice, usta so suha, hotla ji bos rect “ne it”, hotla bi ji povedat vse, kar hoce slisat (mogoce pa bi pomagalo, pomislis v zablodi), a vse kar bi prislo iz tvojih ust je “ajde”. Tvoje ustnice bodo hrepenele po se enem poljubu, ampak ta en ne bi bil dovolj in potem bi bilo se bolj nerodno. Z mezincem leve roke se bos oklepala njenega, hranis se na teh majhnih dotikih. Ko bi se njene rdece allstarke dotaknile predpraznika bi vedla, da je cas.
Poslusala bos njene tihe a hitre korake po stopnicah, ko bos slonela na zaprtih vratih, se enkrat porinla stran macka, ki ne razume situacije (no, pa saj tudi ti ne), nehala zadrzevat solze in pustila obcutkom, da se pac zgodijo, se cez nekaj casa vrgla na posteljo, ki bo se vedno disala po njej, ter poskusala prevrtet cas naprej. Nekam naprej, ko te ne bo vec bolelo.
Nic od tega se ni zgodilo.
Nisem bila vredna.
Tako pa pred sedmo zjutraj na soboto zadrzujem solze (koncno sem pustila reakciji, da se zgodi), par jih je ze omokrilo blazino, brisem tistih petdeset shranjenih smsov enega za drugim, razmisljam kdaj je vse skupaj postalo laz, preklinjam dneve, ko se bo v rss bralniku naslov njenega bloga obarval rdece (kot njeni nohti), radovednost me bo premagala in spet bom brala o eni z dolgimi lasmi, ki se z roko na njenem trebuhu zbuja ob njej.
Tisto neposlano pismo sem strgala (sment, pa se potrudla sem se s pisavo, nehvalezno, res) in tisto veliko plisasto opico s se vecjo banano bom dala necaku.
Mogoce pa on ve, kaj naredit.
*mumbles something incoherently*
>ze prejsn dan sem razmisljala o tej frazi “rada te imam”, od 25min nazaj pa sploh.
najboljsi primer za “kako si lahko to frazo vsaka oseba razlaga po svoje” sta dve prijatelci iz preteklosti. ena je bila totalno zatrapana v drugo, druga tudi kao v prvo, ta fraza se je metala naokoli kot za stavo. na koncu se je seveda izkazalo, da je druga to frazo mislila v stilu “a ves, ko smo bli v vrtcu, smo si to skoz govoril. rada te imam kot kolegico. dobro, ajde, res je, da sexama in da se obnasama kot par, ampak teh besed pa ne mislim na tak nacin.”
reakcija in sok prve sta pricakovana.
osebno imam s temi tremi besedami ornk problem. sploh mi nocejo z jezika.
v zadnji vezi sem prisla do “i like you”. heh, ja, se TO sem povedla po anglesko. (kaj smo se naucili v prejsnih postih? tako je, anglescina da distanco.) ni sans, da bi rekla “i love you”, prevec mi je osebno. v zadnjih mesecih, in v tej zadnji tragediji mojega zivljenja, pa se je neki premaknal in sem jih izrekla ne samo po slovensko, ampak tudi naglas!
*se potreplja po ramenu*
(kaj ves, mogoce pa je bilo potrebno it skoz neko tragikomedijo, da se poderejo ti zidovi.)
ceprav, glede na to, da sem stezka prisla do tocke, ko te besede tudi izrecem (pa cetudi imam v tistem trenutku extremno velki knedl v grlu, ker mi je situacija tuja), in glede na to, da sem prejle dobla ornk velko opeko v glavo (prek msga? resno?)… ja, resnicno dvomim, da bom tole spet kmal izustila.
je rekla enkrat, da jo zanima, kako bi bilo bit na mojem blogu. oziroma, kako bi bilo, ce bi name naredila tak vpliv, da bi o njej celo pisala. no, pa ga ima. upam, da je bilo vredu.
dejstvo dneva: petkova noc pocasi postaja dolgcasna.
>vceraj, ko sma gledale friends with benefits, je bil v filmu izrecen (celo) en zanimiv stavek.
“its not who you want to spend friday night with, its who you want to spend all of saturday with.”
mislim, da se bom mogla zacet drzat tega nacela.
*violinca v slow motion*
>kresalova na tvju.
*violinca v slow motion*
huda ji je.
saj men tud.
te nogice, uff.
lanski tsunami na japonskem in revoz.
*violinca v slow motion*
vsega so krivi metulji.
stara referenca s foro.
humor je njena boljsa stran.
(okej, pa lupckanje.)
napisem, da mi je vsec.
pa.. vcasih mi je bila vsec.
a ves, tko mal. (velik?)
na oni nacin.
ne, caki. ne smem to napisat.
to se narobe slisi.
nocem zmede.
bom po anglesko.
anglescina ustvar distanco.
distanca je dober.
(sma glih prejsno noc ugotavljale.)
*violinca v slow motion*
tale zvok morem zamenjat.
kaj pa ce gremo na kavo/pivo/liter vode?
>danes sem, po dolgih mesecih poznanstva, koncno spoznala se eno osebo z interneta.
in na poti domov sem zacela razmisljat, koga na moji “following” listi bi se hotela spoznat. pravijo, da imamo med FB prijatelji ljudi katere ze poznamo in na TW folk, katerega bi radi spoznali. tega se, v vecini primerov, drzim tudi sama. (priznajte, tudi vi imate med FB kolegi kaksno sexy zeno, za katero ne veste od kje se je vzela, ampak je dost kjut, da je prezivela se vse FB cistke.)
sledim 341 ljudem/osebnostim/racunom.
vecino poznam, nekateri so boti, ki popestrijo timeline s svojimi opazkami/novicami, parim sledim samo iz vljudnosti (a jbg, diplomacija mora bit).
zadnje case pa najvec komuniciram (najbolje kot se pac da preko interneta) s popolnimi neznanci. (ceprav, kaj sploh je popoln neznanec? ima perfektno garderobo, perfektno pricesko, perfektn makeup?)
in ta folk bi z veseljem kdaj imela na drugi strani mize ob kavi, pivu ali litru vode. (kar nekaj jih je namrec fitness freakov, ki gredo s ponyjem na vrsic, se pred prvo kavo odplavajo 10 dolzin v olimpijskem bazenu ali pa za sladico po kosilu odtecejo manjsi trimcek okoli slovenije. yeah, you know who you are. v tem primeru trditev, da se druzis s sebi podobnimi, ne drzi SPLJOH!)
.
.
.
razmisljala sem, da bi napisala par uporabnikov, kateri so mi na tak ali drugacn nacin zlezli pod twitterasko kozo, ampak bi mogoce izgledalo malo “a dej no” do neomenjenih. tega pa nocem. in tu nocem zraven vplest diplomacije, hocem samo izpostavit dejstvo, da sledim tristo enainstiridesetim (!!) in da nimam sanse nobene, da napisem vse.
iz istega razloga ne sodelujem v tedenskem ass-kissingu imenovanem #followfriday. prvotna ideja tega je bila, da twitteras svojim followerjem predstavi ljudi, katerim oni mogoce se ne sledijo, a bi mogoce morali. na zalost (ali na sreco?) pa je slovenska scena tako zelo prepletena med sabo, da vsak petek vedno znova vidimo ene in iste predloge.
nekako sem mnenja, da ce oseba ne bi bila zanimiva, da ji ne bi sledila. tako da, za prihodnost, ce boste slucajno kdaj dobili idejo, da bi pri meni iskali ideje komu se sledit, poglejte si mojo “following” listo.
torej, kdaj boste (vsi, ki ste na tole stran prisli preko linka na twitterj) v prestolnici, da gremo na kavo?