>ko hodi proti meni se ji zacnem nagonsko umikat. sploh ne vem zakaj, zelim si njene blizine. med nekim bednim pogovorom, kateremu ne sledi nobena, to sem prepricana, se pocasi premikam nazaj. naenkrat na hrbtu obcutim dotik hladne stene. prepricana sem bila, da se imam nekaj prostora za manever. tocno vidi, da me je presenetlo, nasmehne se. tudi meni je malo smesno, scena direkt iz kaksnega holywood filma. a se ne nasmejim. drzati moram distanco. hladna moram bit. kaj vec si ne zasluzi.

stojim ob steni, z rokami nerodno delam nekaj po zepih, umikam pogled (kar naenkrat so strop in tla zelo zanimivi) in vsakic, ko jo pogledam, je le se milimeter blizje. zivcna sem. ne vem, kaj lahko naredim in kaj ne smem. v glavi si zacnem prepavat clashovo “should i stay or should i go”, a kaj, ko vem, da je to banalno vprasanje. hocem ostati. hocem videt, kako se bo tole izpeljalo.

v trenutku, ko lahko na ustnicah cutim njene vse bolj plitke tople izdihe zraka, je vse, kar sem sposobna narest, da zaprem oci, poskusam umirit moje dihanje, ga nekako prikrit z dihanjem skozi nos (mogoce pa ne bo opazla, da sem zivcna?), oci mi norijo, kot sredi rem faze ceprav imam v glavi popolno praznino.

ko se s konico jezika dotakne moje zgornje ustnice sklonim glavo, izdihnem kot da sem vsaj par dni zadrzevala dih, in se ji prepustim. vsak njen gib mi je znan, a tokrat potenciran vsaj na tri. roke se mi tresejo, kolena ze dolgo niso bila tako sibka, glava se bolj prazna kot prej (ce je to mogoce), privzdigne mi glavo in rece:

“mijaaaaaaau!”

…upickumaterno, macek, a me lahko pustis, da v miru odsanjam??

>Stvar, ki me se vedno (kljub letom, ali mogoce tocno zaradi tega) najbolj bega, ko se taksna ali drugacna veza konca, so vsa tista vprasanja, ki ostanejo brez odgovorov.

Zjutraj podzavestno preveris njen blog, ce je slucajno napisala kaj “lepega”, se enkrat preberes par sms sporocil prejsnega vecera, ko ti je napisala, da te pogresa, in to si, kljub temu, da ves, da ne pomeni nic, se vedno interpretiras besede na tebi ljub nacin.

Ti vecerni smsi so vedno najvecje barabe. Dan se umiri, misli grejo v nek varen pristan in tam ustvarjajo novo zmedo, povejo se stvari, ki se mogoce ne bi smele, doloceni smsi se shranijo (jebala te taksna cistka).

Zjutraj se vecer in njega zablode pozabijo, ponovno se zgradijo zidovi in distanca je edina pravilna odlocitev. (pravijo.) vseeno ti pogled preveckrat osine mobitel (ne priznam nikoli in nikomur), “mogoce pa sem preslisala opozorilo za novo sporocilo?” (ceprav ves, da nisi), ko si par minut sama se enkrat preberes sms, da te hoce videt naslednji vikend in se nasmehnes sama sebi (“kaj pa ce…?”). V glavi imas takoj miljon scenarijev in se vec razpletov. Bo prisla do mene? Se dobima nekje v centru, nekje na javnem? A bo prisla pogledat macka? Pravi, da ga pogresa. Recimo, vsaj spodaj na klopcah bi lahko bile, da jo lahko v miru pogledam v oci, da jo vidim. Na tisto zadnjo opcijo raje ne pomislis, prevec je preteklo vode in, sej je ze sama povedla, da ji ne dogajas vec na tak nacin…

..potem pa preberes njen zadn post in dobis odgovor vsaj na eno vprasanje;

Caj v centru, torej.

>Talk all the talk with a poet’s style
Tongue like electric
eyes like a child

>a ves, tist filing, ko cist nedolzno sedis na drugi strani kafica, spoznavas neko novo osebo in, ko se le-ta vestno #4sq, med hitrim skeniranje ostalih ljudi na vrtu opazis velike temne oci, ki gledajo direkt vate. zadrzis pogled, se poskusas malo nasmehnit (oziroma, zame bojo rekli, da pogledam stran in se delam totalno nedostopno in “kul”) in ponovno posvetit svojemu sogovorniku. zacne ti razlagat o svojem kelnarskem delu v kaficu v neki vukojebini bliz litije, in res hoces sledit!, a ti tiste oci ne dajo mira. cim bolj neopazno (kar na koncu vedno izpade tako zelo ocitno, da je se slepim jasno) prav moras vsakih par minut (ki se itak zdijo dolge celo vecnost) pogledat tja proti njeni mizi, in istocasno upas, da bo spet prislo do tistga naelektrenga kontakta, ko bi v tistih oceh skoraj lahko vidla bistvo zivljenja. do kontakta sicer ne pride, a se zadovoljis z opazovanjem nje, kako gleda v svojo salcko. espresso pije, pomislis. kar naenkrat te zanima, ce si je kavo tudi sladkala, zato poskusas od nekje povlect dolgoskrito sposobnost supermenovega pogleda in pregledas vrecki sladkorja na robu kroznika. skoraj si lahko predstavljas, kako je odtrgala rob vrecke, stresla sladkor v kavo, odtrgani del previdno vtaknila nazaj v vrecko, jo najprej zlozla na polovico, potem na cetrtino, se enkrat na pol in jo zvila v rolo kot star casopis. z majhno zlicko je pomesala kavo, da se sladkor vsaj malo stopi (ceprav se nikoli ne dovolj), prinese zlicko do ust in ko jo pocasi oblizne si predstavljam, da konica njenega jezika potuje po mojih ustnicah, zadrzim dah, da slucajno ne razblinim te fantazije, na koticku ustnic se mi nabere slina kot petletniku, ko po dolgem casu spet vidi cokoladno torto, in ko si lahko perfektno predstavljam, da se njen jezik koncno dotakne tudi mojega..

mi zazvoni telefon.
d fak!?

tezek izdih, preusmerjena pozornost, in ko se koncno spet lahko posvetim fantaziji, je ze zdavnaj sla.
sranje.