>to frazo sem slisala ze miljonkrat.
mislim, da smo jo ze vsi. nekateri celo strastno verjamejo vanjo. reinkarnacija v druga, bolj “napredna”, bitja. vse to. kaj cmo, krscanstvo se nam vec ne dopade in iscemo odgovore drugje. in ce ze vsi hodijo na neka potovanja razsvetljenstva v indijo, potem ze mora bit nekaj na njihovem stilu zivljenja in veri. ce v tem zivljenju naredis nekomu neko krivico (tako ali drugace), potem te bo to ziher teplo v naslednjem zivljenju, ko se bos rodil kot dezevnik v gojilnici vab za ribistvo nekje sredi mocvirja v texasu.
sem pa zato trdno prepricana, da se meni ni potrebno sprasevat kaj u 3pm sem naredila narobe v prejsnem zivljenju, da se mi trenutno dogajajo dolocene stvari. mislim, da moram pogledat maximalno par let nazaj.
(ja, povezano je z ljubezensko platjo zivljenja, o cem pa ste mislili, da govorim?!)
da razlozim.
pred malo vec kot pol leta sem spoznala fenomenalno osebo. po karakterju sma se razumele skoraj takoj, zivalsko me privlaci se vedno, po parih nerodnih igrah biljarda mi je postalo jasno, da jo hocem in da bo moja. tako je tudi bilo. zanjo je bila celotna zadeva “biti z zensko” nova, tako da je zacetno navdusenje ob spoznavanju necesa/nekoga novega pripomoglo k razburljivosti. ves cas mi je sicer nad glavo visel tisti njen “anci, ne se prevec navezat name.”, a ce se hoce, potem se da taksne stavke zelo hitro in temeljito pospraviti nekam v najbolj temne koticke zavesti.
preteklo je par mesecev, obema je dogajalo, jaz sem moje custvene zapore ze zdavnaj vrgla skoz okno, vsaj petkrat zapeljala cez njih, zazgala se zadnje sledi in jih pometla pod prag. situacija je bila kul, skupaj sma prezivele vecino ur v dnevu, po dolgem in po cez sem prestavljala srecanja s kolegi, vcasih dnevne kave z najboljso kolegico so se spremenile v skrbno nacrtovane mesecne dogodke. do tega ni prislo, ker sem se neke nove osebe v zivljenju oklepala kot klop psa, ali ker bi mi bilo receno, da moram. nasprotno! edina razlaga, ki jo imam za moje obnasanje v teh mesecih je ta, da mi je pasalo. njena druzba mi je pasala. njena energija je nekako izpopolnjevala mojo, pa ceprav sem morala parkrat prav tekmovati za pozornost z najnovejso knjigo o vampirjih. ko je koncno le pustila svojo zobno scetko pri meni me je sicer presenetlo, a istocasno razveselilo. ker, “caki, a mogoce tudi ona jemlje tole malo bolj resno?! yay!!”. in ko sem prvic vidla kljuce mojega stanovanja viseti med njenimi, se mi je na obraz prikradel nasmeh.
kaj cem, zatrapala sem se.
(zdaj je ze vsem jasno kam, zgoraj omenjeni, pes taco moli, a ne?)
prevrti nazaj na prejsni teden, ko sma v ze predolgo odlasanem pogovoru le skapirale, da to pa ni to zanjo in da ona hoce/potrebuje moskega. tako kot je rekla kolegica, dala mi je razlog proti kateremu nimam nobenega argumenta, samo nategnjeno se pocutim. kaj cem, sem pac napacnega spola, tle ne morem velik pomagat. oziroma, nocem. ker.. c’mon.. BOOBS!
in tu pride v igro ta karma.
prejsna bolj “pomembna” veza je bila tista triletna, za katero se vedno ne vem kaj tocno sem studirala ves tisti cas. minilo me je po pol leta, in si privoscila kar nekaj skokov cez plot. doticni osebi seveda nisem povedala nic. le zakaj bi, si je sama dovolj zatiskala oci pred dogajanji. kar seveda ne opravici mojega obnasanja, in ko dandanes govorim o tem nikoli ne pozabim omenit, da sem bila takrat totalna prasica. ker sem res bila. mi je popolnoma jasno, mogoce celo malo zal, a sedaj tega ne morem vec popravit.
dobro, ne me narobe razumet.
predkratkim bivsa se do mene ne obnasa niti kancek tako slabo, kot sem se jaz. fora je v tem, da se sploh ne obnasa. preprosto ni kontakta.
prva dva dneva sem se poslala kak msg, ker mi je pac malo tezje iz danes na jutri preklopit iz “uiii, jst te mam pa tok raadaaa!” v “zdravo gospodicna kolegica, kako smo kaj na ta dezevn dan?”. ampak z njene strani ni prislo ama bas nista. ze par dni.
in mogoce se zdi cudno, ko recem, da sem v glavi pa ze okej s celotno situacijo. ne, sploh se mi ne dopade, ampak sem okej. druge opcije itak nimam. ja, pogresam jo. kako tocno je ne bi, ce pa sma prej prezivele skupaj vecino casa, sedaj pa je nisem vidla ze skoraj en teden?! v pogovoru mi je sicer bilo receno, da sta komunikacija in videvanje odvisna od mene in mojih zelja, ampak se je zena odlocila namesto mene. na zalost.
in kaj ima sedaj karma z vsem tem?
sedim v kotu s surlo do tal, ker mi ona noce dati tisto, kar jaz hocem.
mogoce sem pa razvajena, kaj te jast vem.
