>its always the same with her
she rushes in
goes for the kill
always
her world starts to revolve around one person
their breath, thoughts, touch, taste
love
she would stop the earth from turning
for that one perfect moment
when breath wouldnt matter
thoughts would meet no limit
touch and taste would be unbearable
and love eternal
then she inhales
forgets
ignores
dances away the night and her desires
and i stand at the sidelines
helpless
watching her fall.
>jonasov blog zapis o predrzni (in uspesni) zahtevi pop tv o odstranitvi videa je tule, filmcek si lahko ogledate spodaj, filetic pa je shranjen na .io.
>Ce slucajno nekdo 200m pred njimi mal na bremzo pritisne, in cetudi ni spredi nooobenga avta, bodo tok tezko stopli na bremzo, da bo ves folk na zadnjih sedezih vrglo v sprednjo sipo.
Da se sploh ne menmo o nacinu voznje, ce je vreme za 0.1 odstotek slabse od perfektnega!
>ker so vceraj v bivsi tovarni rog imele skupaj koncert tako skupina wanted (katerih se nikoli nisem vidla igrat/pet/nastopat) kot tudi dj grupica female’s’cream (lej, ko sem v prvo prav napisala, yay!), in ker mi nasa predraga Carica konstanto tezi, da nikol ne grem na njene evente.. smo se le spravili v mrzlo in mokro noc.
all in all? vceraj mi je bilo kul. na kvatre bolj, na kvatre manj. a ni vedno tako?
druzba je bila zelo kul, pogovori (pa ceprav preredki) dobri, lasko dovolj mrzlo in tudi nakljucno rajcanje je izpolnilo svoj minljiv namen.
>your head in my lap when we lie on the couch, in silence
watching tv is always a struggle of trying to focus
(only when we’re alone i allow myself to watch your lips)
fingers playing with your hair, pausing at your eyebrows
tracing your jaw line from your chin to your ear
(my hands always want to wander down your neck to between your breasts)
taking a chance and kissing back of your neck
hoping youll pull down your shirt, you always do
(by now my lips know the imprint of every curve of your tattoo)
when you lean in and touch my neck only slightly with tip of your tongue
my heart skips a thousand beats, goosebumps are a natural reaction
(blood rushes to my lips)
and when you start to gently bite my earlobe world stops turning
the only thing i can do is inhale and wait till its over, till youve had enough
(i know of noone else who can turn me on so much in merely a second)
when i stare at a wall i feel you walk away with a smile
knowing you wrapped me around your finger again
(ive stopped fighting it, waste of my time)
and all i want is to touch you again.
>mickena rojstnodnevna zadevca pri kolegici in preprecevanje izhoda njenim mackam, ornk kolicina piva in red bulla, mojito v hugo barrera klubu in testiranje kavcev v zadnjih sobah, metelkova in fousija, ter taxi domov.
in evo, spet je cas za ciabatta kruh, gouda sir, dukat jogurt, svezo kavo in vcerajsni casopis.
¿Quién llenará de primaveras este enero,
y bajará la luna para que juguemos?
Dime, si tú te vas, dime cariño mío,
¿quién me va a curar el corazón partío?
>ljubljana, tok kokr je majhna, mi je se vedno eno najlepsih mest.
sicer nisem se vidla niti 1% sveta, ampak od tega kar sem lahka komot naredim lestvico meni najlepsih mest. 1) barcelona; 2) lizbona; 3) ljubljana; 4) hamburg; 5) recife. tako nekako, kljub temu, da se mesta po popularnosti menjavajo dnevno. se posebej, ce je v ljubljani pod nulo z dezjem in na internetu vidim, da je v recife 38C in brez enega oblacka.
seveda se mi od ljubljane najbolj dopade le stari del, tam od presernovega trga naprej proti trnovem. vse ostalo so bedasti sivi bloki, brez katerih se da zelo lepo zivet. (no, razen za oni folk, ki tam zivi. ti bi se mogoce mal pritozval.)
vcasih, ko sem v coimbri sedela v kaficu, ki je izgledal tocno tako kot vsi kafici okol (tisti socialisticni zelezni stoli ali genericni plasticni, ki so se od sosednjih razlikovali le po logotipu in mogoce barvi), sem si prav zazelela bit na promenadi. tu zadnje case prav tekmujejo v tem, da so od sosedov razlicni v cisto vseh podrobnostih. dizajn stolov (pri zelenem zajcu sem se nickolikokrat ze skor zvrnala z onih zunaj, kdo je bil idiot, ki jih je naredo?!) in menija (ne spomnem se kje, ampak nekje so del mize), okras zunanjega sanka, vhod na wc (pri randevuju niti ni tako preprosto najti prava vrata v nuji). mislim, da je edina stvar, ki jo imajo ljubljanski kafici skupno, tista velika crna denarnica natakarjev.
in ko se zacne veseli december, ko se skozi center zaradi fenomenalne guzve sprehajamo s hitrostjo polza, ko ti v roku parih minut vsaj trije skor polijejo kuhano vino po jakni, ko so turisti nad dogajanjem se bolj zmedeni kot drugace, ko me v roke zebe kljub rokavicam, ko se vrbe sklanjajo pod tezo luck in okraskov, in ko ima ona roko v mojem zadnjem zepu….. ja, takrat ljubljane ne bi zamenjala za nic.
>se vedno se perfektno spomnim tistega dne tam na drugi strani sveta, ko je bila tole zadnja pesem, preden sem se vsedla v njen avto. tvoji smsi so mi zapolnali jutro, dopoldan, popoldan in zacetek vecera. ko sma bile tam nekje pod mostom, malo pred zadnjim ovinkom blizu njenega stanovanja, blizu tiste skoraj twilight zone, kjer midve nisma obstajale, so na radio dali to pesem. in medtem, ko mi je ona razlagala o svojem dnevu, planih za vecer, in medtem ko sem se jaz zelo nerodno pretvarjala, da jo poslusam, takrat sem imela v glavi samo tvoje ustnice. naslov posta je edini del pesmi, ki sem ga takrat, pa ceprav potiho, izgovorila. in ko je vidla moj pogled me je naglas poslala v 3pm.
danes te ni tukaj, a te se vedno cutim na jeziku.
>na predstavitev nove celostne podobe nove produktne linije happypek pekarne blatnik mi sicer ni uspelo it, a izgleda mi to niso prevec zamerli. danes sem namrec dobila domov dostavljeno vreckico happypek produktov. malo zmedeni kurir je uletel nekje po poldnevu, ampak mislim, da je to bila zelo dobra odlocitev z njihove strani. potice in vina namrec res ne bi jedla navsezgodaj zjutraj.
se priporocam za ponovitev vaje naslednje leto! *wink wink*
