>reklame na discovery channelu so itaq razred zase, ampak ce tole ni ena najtaboljsih reklam ever, potem pa tud nic nocem.
>cheryl cole ft will.i.am – 3 words
>i met a girl at the bar
i let her know who you are
i told her you are the love of my life
>ce je bil detox uspesen? recmo, da te izkusnje ne mislim kmalu ponavljat.
>celotni prejsni teden (v bistvu sem sla pravac stajerska kar s 1.1.10) sem prezivela v laskem, pri familiji. itaq se skoz pritozujejo, da se nic ne vidmo, da ne pridem na obisk dovolj pogosto, da ne dam sladkorja v kavo in da dajem nogavice v napacni kos za umazano perilo.
but i digress.
da sem v laskem prezivela celi teden je ze itaq dosezek sam po sebi, da pa sem tja sla BREZ mojega racunalnika ali fotoaparata, to pa je bilo ze ornk testiranje moje vzdrzljivosti in zivcev. folk, ki me imaste na svoji twitter listi, vam je to postalo jasno takoj ko je padlo prvih 20 twitov. da se o nadaljni maljardi sploh ne menimo. mislim, da je bilo mojih skoraj poltauzent followerjev zelo veselih, ko sem se koncno spravla v prestolnico.
in zakaj sem se za teh dolgih 7 dni spremenila v mazohistko? detox. kao. od kompa in joba, slabih vibracij dolocenih ljudi. dnevi so bili vecinoma preziveti ob pitju kave, gledanju discovery in national geographic kanalov za naslednjih vsaj pet let, sprehajanju psa, debatah s familijo. skratka, nic posebnega. komp (in dostop do interneta) sem nadomestila z nokijco, ki sem jo vcasih morala polnit vsaj enkrat na dan (gmail app in opera mini pozreta veliko baterije!). od nekje pa sem zbrskala tudi moj stari fotkic in predzadnji dan, ko je zapadlo ze kar ornk snega, sla malo po laskem in okoli bajte.
ce je bil detox uspesen? recmo, da te izkusnje ne mislim kmalu ponavljat.
>is it really worth every penny?
>i reach for my phone tho shes standing right next to me
my thoughts cant be expressed out loud, i shouldnt even have them
messages keep them private, between us
he doesnt have to know
maybe it was the drinks, or her black dress
her make-up was subtle, as was her hand going down my back
but her looks.. her looks were teasing
i never did give her that birthday kiss
i wonder.
>pretty poison
>waterdrops slide down the bathroom window
i draw a daffodil with my finger
her face flashes before my eyes
i smile
suddenly a rush of bitter taste in my mouth
bad memories
i feel my eyes turn cold
as i dry the window with my towel.
>and this morning, when i looked in the mirror
>im sure you fell asleep by the 3rd sms
but i had to finish telling you the story
i was reliving the memory
thinking of you, me, us
those red dots on my neck again
that warm feeling on my face when i cum.
>dreitagebart izgleda dobro samo na tipih, pri zenskah pa pika!
>prejle se sprosceno, kakor se za taksno pozno uro spodobi, sprehajam po galeriji ene izmed mojih ljubsih zena v svetu erotike, jiz lee. men ona sicer niti ni atraktivna, ampak dandanes je na dosegu prstov taksna superduper tehnologija in je znanje fotografov taksno, da bi se iz mene naredli sexbombo! sem pa ze parkrat vidla njene crnobele fotke, kjer so poza, kompozicija in svetloba taksne, da me resno zrajca in me potem ne mine dokler.. ja.
prejle pa gledam enga izmed njenih starejsih fotoses’nov in zagledam…..
WARNING! 1) NSFW; 2) EWWWWWW…….
tole sliko.
okej, sedaj vam pa dam par minut, da se spravte k sebi.
ste ze?
ja?
bo slo?
okej, nadaljujmo.
gremo na temo, katero sem v zadnjih tednih bila primorana obdelat veliko preveckrat = britje. tam, tam in vsepovsod.
• pod pazduho – se kao brijemo vse. je res? ce ne stejemo v to spanke in francozinje, te so razred zase. te postavijo se tako radikalnemu feminizmu totalno novo raven, in le-teh se nocem dotaknit niti s 5m dolgo palico! pa resno no! kako tocno se kakrnakoli poanta ali zahteva po enakopravnosti pokaze (res) macisticnemu svetu s tem, da se ne pobrijejo pod pazduho, dajo gor tanktop majico in svetu pokazejo svoj razkos? ja, okej. vsi se strinjamo, da se zenske veliko preveckrat “narihtajo” samo za potencialnega partnerja (pa ce je ta moskega ali zenskega spola). ampak, a naj ne bi bila fora v tem, da se zrihtamo zase? da se me bolje pocutimo? da se me dopademo sami sebi? (da se o higieni niti ne menimo!) in ne, ne bom ti verjela, da tebe dlake pod pazduho ne motijo in da so ti celo vsec, pa ce bos govorila tako dolgo, da bos modra v obraz. ni sans.
• noge – sej vsi vemo, da je zima, da se zaradi mrazu vecinoma nosijo dolge hlace ali pa vsaj zabe pod krilom, in da se itaq nic ne vidi. ampak zakaj tocno si nekatere vzamejo dopust v teh mesecih? ne mi rect, da te bo manj zeblo v noge, ker tiste tanke dlake ti ne bodo nadomestile dolgih gat, vseeno kolko kitk bos lahko naredila iz njih. in ja, vsaki se zgodi, da nismo perfektno pobrite cisto vsaki dan v letu, ampak nekih rekordov pa spet ne bomo sli podirat, a ne? mene osebno odvrne karkoli imet z zensko, ki se ji zdi vredno zase skrbet samo med poletnimi meseci, ko hodi naokoli v kratkih hlacah in/ali krilu. a to potem tudi pomeni, da si zobe umije samo takrat ko ve, da se bo z nekom pogovarjala osebno? …. *bruh*
• vsepovsod – tule se pa situacija malo zaplete a istocasno postane malo bolj liberalna, vsaj z moje strani. medtem ko za prvi dve lokaciji trdim, da bi morale biti redno urejene, je pa tale odvisna od osebnega okusa zenske. torej, ne od mene. meni se, recimo, ne dopade, ce je zenska ali totalno pobrita ali pa sploh ne. ce nima niti ene dlake, potem imam filing, kot da se dol dajem z otrokom. prevec me spominja na malo puncko, in to mi je mimo. ce pa ni pobrita sploh, (ne recem, da mora biti neki zapleteni vzorec dedka mraza, metuljcka ali mojega imena) takrat pa mi izgleda kot da ji je za tisti del njenega telesa cisto vseeno. in ja, je razlika med ‘urejenim’ in ‘lej, dzunglo iz afrike!’ trikotnikom!
osebna preferenca? tako zame kot zanjo? |. manjsi nasvet: ce se ze spravimo imet |, dajmo potem zanjo tud skrbet. ja, dopade se mi ‘it dol’ na zensko in v temle primeru dreitagebart ni zazeljena. malo prevec pika, moj jezik je dokaj obcutljive narave.
>no, pa probajmo spisat mojo odisejo na portugalsko.. (6. del)
>dolgo sem se spravljala spisat se tehle zadnjih par dni na portugalskem. mogoce zato, ker nimam pojma kdaj se spet mislim spravit tja dol. naslednje leto sigurno, ampak ne pred pomladjo.
cakajo me sonce, morje in pesek. mogoce tokrat prides z mano na kavo v noobai.
LIZBONA ME VEDNO PUSTI MELANHOLICNO
zadnji dan v lizboni sem prezivela v ponovnem obisku feire da ladra. prejsnic sem namrec vidla tam eno zelo dobro ohranjeno polaroid kamero za malo vec kot dvajset ojrof. zelo me je zanimalo, ce se zraven dobijo tudi slipi, ker brez njih bi lahko kamero uporabila samo za drzalo vrat. no, nisem bila te srece.
hitro do largo camões na zadnjo kavico s C, domov po stvari in pravac na avtobusno postajo. zaradi fenomenalnega vremena je jakna bila zadnja stvar v mojih mislih, tako da mi jo je nekako uspelo pozabit na obesalniku v sobi. hvala bogu za razumevajoce voznike, ki so bili pripravljeni stvar vzet s sabo z naslednjim busom. (drugace bi bila mogla placat se eno karto za bus, 13 ojrof pa jakna niti ni bila vredna.)
pred filialo telepizze pocakam na mojo bivso portugalko, ji oddam rugzak in se po poti, ki jo zelo dobro poznam (po avenidi fernão de magalhães, do banke crédito agrícola, mimo trgovine pingo doce, po rua da sofia do praça 8 de maio) odpravim v najljubsi kafic, café santa cruz.
mesto je bilo polno batmanov (studentov v tipicni studentski opravi: crne hlace, bela srajca, crna reklc in velko crno pokrivalo), ker se je dan prej zacela sezona brucevanja. pri njih to traja skoraj en mesec in so glede tega zelo striktni. ce se nek student odloci, da v brucevanju ne bo sodeloval, mu je do konca studija prepovedan obisk studentskih zabav in funkcij.
hja, tako to gre v mestu s prvo univerzo v evropi.
po kavi se odpravim v moje stanovanje za eno poletje po tistih par knjig in plakata, ki sem jih se imela shranjene pri E. sproti se ustavim se pri enemu mojih najljubsih prijatlov iz coimbra, angolanca H. tipo je eden boljsih v srednji regiji drzave v stroki polaganja tistih majhnih tlakovcev v svetovno znane vzorce (seveda jih imajo vse portugalske kolonije), ima fenomenalni smisel za humor, v tistem zelenem puloverju izgleda super, skuha taksno kosilo, da sem si vedno obliznala vse prste in njegova caipirinha nima konkurence nobene. od njega sem se tudi navadla rect “Ô!”.
enkrat zvecer sem se odpravla v stanovanje, se zleknala na kavc, dala tv na 2: (drugi program nacionalke), pogledala porocila in enkrat sredi noci sklatla njo dol z mene, ko je ornk fajhtna prisla domov.
LEPA SI.
sreda je bil dan za pozn zajtrk, kapucino s puno pene, dopoldanski program radia antena 3, pogovarjanje ob toastu s slanim maslom, gledanje skozi okno, poskusov zapomnit si zvoke s tenis igrisca, in kombiniranje preostanka dneva.
za cas kosila sem se odpravla v mesto na kosilo k alexu, mojemu tattoo artistu. se nikoli prej nisem s takim navdusenjem pojedla zrezka in preslanega pomfrija kot tisti dan. celi cas sem namrec imela v glavi, da se odstevajo zadnje minute do novega tattooja.
cakanje se je na zalost malo zavleklo, par strank je namrec ze imel splaniranih. med cakanjem sem naredila plakata za alexa za konferenco v franciji (placilo je bil ta tattoo) sla parkrat na kavo in pred neko restavracijo ujagala makedonca z nekajletnim stazem na portugalskem (se en za mojo zbirko cudnih tipov, ki se kar lepijo name). presenetlo me je to, da sem mu instinktivno odgovarjala v portugalscini, ceprav je tipo razumel tako slovensko kot hrvasko. po parih imperialih (=pivih) je moja spraha stekla tudi meni in v naslednjih parih urah sma se menla o res cisto vsem. (janis, faca si. se vedno imam tvojo stevilko, te rufnem, ko naslednjic uletim na obisk!)
nekje proti veceru je le prisel na vrsto tudi moj tatu. koncani izdelek je sicer vsaj 3x vecji kakor sem planirala, ampak se mi vseeno zelo dopade. se dandanes me prav preseneti, da ga imam. vidim ga namrec samo, ce stojim pred ogledalom. in ja, se vedno se mi dopade ga imet. dvomim, da se ga bom kdaj navelicala.
vecer sma zakljucile z zelo pozno vecerjo na eni izmed “oglednih” tock mesta.
HRANA IZGLEDA NE SME NA LETALO, VSAJ NE NA RYANAIR
slovo je bilo kratko a sladko. let do milano bergamo je bil nekaj cez 8h iz porta, zajtrk sem naredila jaz (zelo easy sem spet padla nazaj v to najino rutino treh let), prevoz in jutranje kreganje sta bila njena domena (tudi njej ni bil vecji problem, hehe).
ps- ostane samo se en del. od milana do ljubljane. in ja, tega dela nocete zamudit.