>pot od milana do ljubljane je bila se bolj zakomplicirana, kokr v obratno smer. mislim, da se mi je murphy dobesedno posral na glavo, kar se relacije lj – milano tice. resno.
enkrat dopoldan pristanemo v milano bergamo. ko koncno spet prizgem telefon mi sestra sporoci, da so (en teden prepozno) ugotovili, da gre moj prevoz sele naslednji dan. naslednji j*beni dan. istocasno ugotovim, da mi bancna ne dela (ne vem kako, ampak uspelo mi jo je razmagnetit. kako tocno se te bedarije dogajajo samo men?!) in da imam denarja dovolj se samo do benetk. poigravala sem se z idejo, da le prespim v milanu, pocakam na prevoz in grem pac en dan kasneje nazaj. poklicem kolegico, ki je iz milana (no, takrat stacionirana na portugalskem. itaq.) in ona se spravi v lov za kolegi v milanu, kjer bi lahko prespala. SEVEDA so bili takrat vsi zasedeni ali na drugi strani sveta. ko sem dobila to njeno sporocilo me sploh ni presenetlo. zakaj le? itaq je slo vse ostalo narobe, pa naj gre se to.
napotim se do drugega terminala, narocim en spukec kratke kave (hvala bogu, da je zena bila spanka, da sem ji lahko dopovedala, da nocem cafe americano, ampak espresso!), pojem do konca snedvic iz porta in pregledam urnik za avtobus do milana. sicer nisem imela pojma, kaj naj delam v milanu drugega, kot se prestavljat se od enga konca do druzga in upat na neko prenocisce, ampak v bergamu pa tudi nisem hotela ostat. vse, kar je tam, je letalisce in na drugi strani avtoceste en velki shopping center. z italijanskimi cenami, zarad katerih me se vedno boli glava.

spravim se na bus, vmes 100x poklicem sestro, ki poskusa nekako pridet do avta od moza (njen je bil na popravilu in brez vinjete), in preverim stanje. 100 metrov stran od zelezniske postaje se vedno nisem cisto ziher kaj bom delala, ko pridem tja. ker pa so benetke se vedno blizje sloveniji kakor milano, se postavim v vrsto z drugimi popotniki, dobim karto in se poslovim od zadnjih penezov.
vecino voznje do benetk sem prezivela na telefonu (a sedaj slucajno koga se preseneca dejstvo, da sem imela septembra racun 114€? mene namrec ne.) in z vsakim klicom sestre upala, da mi ima kaj prijetnega za povedat. nekje do polovice poti me je situacija ze ornk skrbela, tako da sem pozrla zadnje atome ponosa in prosla za pomoc osebo, katere do par tednov pred tem nisem niti poznala najbolje. v igro je zapredla tudi svojega tipa in res sta rekla, da lahko prideta pome. (se enkrat, hvala.)

in potem me je zmanjkalo. vse do koncne postaje, venezia santa lucia.
naslednjih par ur sem prezivela ob setanju po kanalih benetk (sej je blo romanticno, ampak mislim, da bi v dvoje bilo veliko bolje), relaxiranju na klopcah in pod spomeniki, opazovanju shoppinga dveh avstraliskih dekliskih zborov (nabavli so tolko, da je vsaka punca nesla dve vrecki) in gondolistov (na moje razocaranje, ampak z napredkom se ne da kregat, je vedno manj pravih gondol in vedno vec motoriziranih vodnih taxijev, ki so cenejsi a nardijo vec hrupa kot tovornjaki!). casa sem imela na preteke, tako da je tudi fotk veliko. (ja sori, kaj pa naj bi drugega delala?!) a hvala bogu za fotke, ker so me spomnale na vse tiste stavbe s terasami na strehi, polnimi dreves, grmov in roz, na fenomenalno rdeco barvo posusenega paradiznika in paprik na mali trznici v ozki ulici, ter na perfektni humoristicni moment, ko se zraven mene posedejo neki americani in se najstarejsa izmed njih vsakemu, ki ji da par sekund pozornosti, naglas zadere “WE ARE LOST!!”. (mislim, da ni treba dvakrat rect, da je njihov hotel bil za prvim ovinkom na levi, samo pogledat bi bilo treba.)
istocasno sem mogla koordinirati tudi eno iz portugalske, ki je tocno tist teden bila na neki konferenci na dunaju in si je zazelela ponovni ogled ljubljane. zakaj tocno je klicarla mene in ne Carico, ki jo je prisla pocakat na zeleznisko, mi se vedno ni jasno. mislim, da bi bila ona bolj vesela podatka, da vlak iz maribora zamuja. ne vem tocno kteri del “jaz sem v benetkah!” ni razumela.

moja resitelja sta me z rugzakom vred odlozila v centru ljubljane, in ker je bil tocno tisti dan rojstni dan gospoda ballantinesa smo se kasneje odpravli se na proslavo v kino siska. ja, z rugzakom vred. do kdaj smo bili tam ne vem, ampak portugalki dopovedat, da k4 stoposto ni odprta je bila dokaj zahtevna naloga. na besedo mi ni verjela, tako da sma se po dezju sprehodle do zaprtih vrat, in vzele taxi k meni domov. zmanjkalo jo je na kavcu, ob 7h sem ji poklicala taxi do zelezniske in o tem veceru se v prico njene punce ne menimo.

kaj sem se naucila iz te kolobocije: da ne grem NIKOLI VEC nikamor z letalom iz milana, pa ce se cel svet na glavo postavi!!

ps- sem pa vidla, da imajo pri easyjet fenomenalno pocen karte iz milano malpensa direkt do lizbone. hm…..

>dolgo sem se spravljala spisat se tehle zadnjih par dni na portugalskem. mogoce zato, ker nimam pojma kdaj se spet mislim spravit tja dol. naslednje leto sigurno, ampak ne pred pomladjo.
cakajo me sonce, morje in pesek. mogoce tokrat prides z mano na kavo v noobai.

LIZBONA ME VEDNO PUSTI MELANHOLICNO
zadnji dan v lizboni sem prezivela v ponovnem obisku feire da ladra. prejsnic sem namrec vidla tam eno zelo dobro ohranjeno polaroid kamero za malo vec kot dvajset ojrof. zelo me je zanimalo, ce se zraven dobijo tudi slipi, ker brez njih bi lahko kamero uporabila samo za drzalo vrat. no, nisem bila te srece.
hitro do largo camões na zadnjo kavico s C, domov po stvari in pravac na avtobusno postajo. zaradi fenomenalnega vremena je jakna bila zadnja stvar v mojih mislih, tako da mi jo je nekako uspelo pozabit na obesalniku v sobi. hvala bogu za razumevajoce voznike, ki so bili pripravljeni stvar vzet s sabo z naslednjim busom. (drugace bi bila mogla placat se eno karto za bus, 13 ojrof pa jakna niti ni bila vredna.)

pred filialo telepizze pocakam na mojo bivso portugalko, ji oddam rugzak in se po poti, ki jo zelo dobro poznam (po avenidi fernão de magalhães, do banke crédito agrícola, mimo trgovine pingo doce, po rua da sofia do praça 8 de maio) odpravim v najljubsi kafic, café santa cruz.
mesto je bilo polno batmanov (studentov v tipicni studentski opravi: crne hlace, bela srajca, crna reklc in velko crno pokrivalo), ker se je dan prej zacela sezona brucevanja. pri njih to traja skoraj en mesec in so glede tega zelo striktni. ce se nek student odloci, da v brucevanju ne bo sodeloval, mu je do konca studija prepovedan obisk studentskih zabav in funkcij.
hja, tako to gre v mestu s prvo univerzo v evropi.

po kavi se odpravim v moje stanovanje za eno poletje po tistih par knjig in plakata, ki sem jih se imela shranjene pri E. sproti se ustavim se pri enemu mojih najljubsih prijatlov iz coimbra, angolanca H. tipo je eden boljsih v srednji regiji drzave v stroki polaganja tistih majhnih tlakovcev v svetovno znane vzorce (seveda jih imajo vse portugalske kolonije), ima fenomenalni smisel za humor, v tistem zelenem puloverju izgleda super, skuha taksno kosilo, da sem si vedno obliznala vse prste in njegova caipirinha nima konkurence nobene. od njega sem se tudi navadla rect “Ô!”.

enkrat zvecer sem se odpravla v stanovanje, se zleknala na kavc, dala tv na 2: (drugi program nacionalke), pogledala porocila in enkrat sredi noci sklatla njo dol z mene, ko je ornk fajhtna prisla domov.

LEPA SI.
sreda je bil dan za pozn zajtrk, kapucino s puno pene, dopoldanski program radia antena 3, pogovarjanje ob toastu s slanim maslom, gledanje skozi okno, poskusov zapomnit si zvoke s tenis igrisca, in kombiniranje preostanka dneva.
za cas kosila sem se odpravla v mesto na kosilo k alexu, mojemu tattoo artistu. se nikoli prej nisem s takim navdusenjem pojedla zrezka in preslanega pomfrija kot tisti dan. celi cas sem namrec imela v glavi, da se odstevajo zadnje minute do novega tattooja.
cakanje se je na zalost malo zavleklo, par strank je namrec ze imel splaniranih. med cakanjem sem naredila plakata za alexa za konferenco v franciji (placilo je bil ta tattoo) sla parkrat na kavo in pred neko restavracijo ujagala makedonca z nekajletnim stazem na portugalskem (se en za mojo zbirko cudnih tipov, ki se kar lepijo name). presenetlo me je to, da sem mu instinktivno odgovarjala v portugalscini, ceprav je tipo razumel tako slovensko kot hrvasko. po parih imperialih (=pivih) je moja spraha stekla tudi meni in v naslednjih parih urah sma se menla o res cisto vsem. (janis, faca si. se vedno imam tvojo stevilko, te rufnem, ko naslednjic uletim na obisk!)

nekje proti veceru je le prisel na vrsto tudi moj tatu. koncani izdelek je sicer vsaj 3x vecji kakor sem planirala, ampak se mi vseeno zelo dopade. se dandanes me prav preseneti, da ga imam. vidim ga namrec samo, ce stojim pred ogledalom. in ja, se vedno se mi dopade ga imet. dvomim, da se ga bom kdaj navelicala.

vecer sma zakljucile z zelo pozno vecerjo na eni izmed “oglednih” tock mesta.

HRANA IZGLEDA NE SME NA LETALO, VSAJ NE NA RYANAIR
slovo je bilo kratko a sladko. let do milano bergamo je bil nekaj cez 8h iz porta, zajtrk sem naredila jaz (zelo easy sem spet padla nazaj v to najino rutino treh let), prevoz in jutranje kreganje sta bila njena domena (tudi njej ni bil vecji problem, hehe).

ps- ostane samo se en del. od milana do ljubljane. in ja, tega dela nocete zamudit.

>skoraj se je zgodila ista stvar kot z onim izletom po jugu spanije lani. nisem ga spisala do konca. mislim, da smo se ustavli nekje po tretjem dnevu, bom drugic preverla in, ce bo moj spomin se za kaksno uporabo, napisala do konca.
preden pa se spravimo na te visokoletece plane bom raje ostala nekje blizje tlom in napisala se nekaj o moji odiseji po portugalski. no, po lizboni in coimbri, druga tako nisem vidla v tistem tednu dol.

NEDELJA JE GOSPODOV DAN. DELA SE NIC, RAZEN PRAZNI KOZARCE MOJITOJEV.
nedeljo smo preziveli bolj domace. za zajtrk tiramisu in debatiranje o vecnih zivljenskih problemih, za popoldan cakanje na klic, ki ga ni bilo (in ja, to ji totalno zamerim!), ter za vecerjo testenine in par polliterskih mojitojev. easy peasy.

PAKISTANSKA HRANA IN VELIKO PREVEC PIVA JE DOBER ZA PREBAVO.
v ponedeljek je bil ponovno cas za druzenje. E je po poznem zajtrku picila v sluzbo, jaz pa pesaka udarla po avenida da liberdade, mimo rossia do largo camões, malo pofotkala adamastor in sla na pozno opoldansko kavo v noobai cafe. je bilo treba. ni ga postanka v lizboni brez tega kafica, to je zapisano v kamen. in tam se je spet, tako kot ze n-tic poprej, vse poklapalo v celoto. sonce, folk okoli mene, glasba, kava, casopis, in splosni mood ob spominih na momente prezivete tu. (spodaj ena bedna panorama. ne se pritozvat, nisem glih razmisljala o fotografijah, sem bila prezaposlena z uzivanjem.)

kasneje sem se pred tisto stacunco ginjinhe (visnjevec) dobila z M, sestro dvojcico J. ceprav, ce se mene vprasa, si nista zelo podobne. okej, ja, se vidi, da sta sestre. ampak dvojcici? naaa-aah. s sestro sta, kar se splosnih opazanj tice cisto isti, tako da je prvi stavek iz njenih ust bil (namesto “zdravo, kako si kaj? mater, se pa res nismo dolg vidli!”) “to majico sem pa ze vidla.” ja, hvala, M. (razloga cemu sem sla na portugalsko sta bila dva: videt kolege in koncno pobrat moje stvari, ki so se vedno ble na tauzent lokacijah. in ker te doticne majice nisem imela gor ze skoraj eno leto sem jo dala zdaj. M se to izgleda ni prevec dopadlo.)
pocakali sma C in pravac prvi kafic na pivo in tremoços.

pricanje se je zavleklo v vecer, cas je bil za vecerjo. ceprav sem prepricana, da imajo v lizboni tudi druge tipe, se skoraj vedno spravimo v neke pakistanske, indonezijske ali podobne restavracije. ne, azijske in afriske spuscamo iz enacb, je ze bilo prevec situacij, ko smo sredi noci iskali odprte lekarne. glede na to, da v ljubljani ne najdem niti ene pakistanske restavracije (ali sploh imamo kaj drugega kot mehiske, kitajske in kebab?!) in posledicno ostajam brez njihovega fenomenalnega kruha (kak je to dobro!!!), se nisem popolnoma nic pritozevala.
in hrana je spet bila bozanska! okej, sicer bi res lahko narocili se eno porcijo piscanca v pekoci omaki in pozabli na tisto cudno spinaco, ampak okej, vemo za drugic. medtem, ko sta se onidve nekaj prickali o politiki, sem jaz veselo napadala tisti njihov kruh s cesnom in zelisci, spila mojo kvoto piva in se igrala japonskega turista. natakarji so me sicer gledali malo cudno, ampak tega sem ze navajena. onidve pa tudi, tako da se nista pustili motit.

za zakljucek vecera nas je cakala se república da cerveja, dokaj kul lokal z lastno proizvodnjo piva, ob prenovljeni postaji rossio. imperialcki (eden izmed imenov tocenega piva v 0,3dcl kozarcu) so padal, in kljub temu, da sem debate motla s telefonskimi pogovori, je bila C dost dobre volje, da sma se domov spravle sele po polnoci.

ta je bil eden tistih vecerov s C, ki sem jih pogresala. pogresala sem njo. zena mi je iber kul, dvomim, da bi na portugalskem ostala tako dolgo kot sem, ce ne bi bilo nje. zdi se mi, da je ona bila tista ena oseba, s katero sem se najbolj kapirala. ceprav je ona v zivljenju dala ze tolko skoz, da bi lahko napisala vsaj 3 knjige, in ceprav bi njeni dnevi mogli imet vsaj 30 ur, da bi lahko naredla vse kar si je zadala, me je pijaca s to zeno vedno pomirila. vseen kaksni so bili moji problemi ali moji dvomi, ona je imela odgovor.
pogresam jo, in ko bo enkrat naslednjo pomlad le uletela v slovenijo, bom jst spet lahko.. jst.

>in, kje smo ostali?

ah, tako je. sredi lizbone, na vecerji s sostanovalci (in njihovimi gosti) mojega doma za naslednjih sedem dni. v stanovanju zivijo stirje, spoznati sem morala samo enega portugalca, vse ostale sem poznala ze od prej.
z E se poznava ze od zacetka leta ’05, ko je prisla v coimbro “delat” k isti organizaciji, kjer sem prostovoljko igrala tudi jaz (program EVS). potem sta tu se L, se ena italijanka, ki je na portugalsko prisla preko EVS programa. prisla je prav tako kot jaz, leta ’04, in nazadnje sem jo vidla na enem izmed tistih obveznih sestankih vsake tri mesece, ko nacionalna agencija zadolzena za EVS program poskusa skapirat, kaj vse nasi “delodajalci” delajo narobe in koga morajo po prstih. tretji italijan v hisi je E, tip, ki je navdusen na klobuki in izgleda tako zelo gej, da je ze cudno, da ni. ampak ni. zadnji sostanovalec je R. o njemu lahko povem samo to, da je tipicen portugalc.
vecerja se je, kot smo ze navajeni, zacela dokaj pozno, koncala se pozneje. na hitro smo skocli se do lizbonske verzije oktoberfesta, vsaj petkrat preplacali tistih par deci piva, se nagledali nemske narodne nose, naposlusali cudne nemscine s portugalsko izgovorjavo in po parih urah picili domov.

CE VAM KAJ UKRADEJO V SREDO, LAHKO V SOBOTO ODKUPITE NAZAJ ZA 50 CENTOV.
z E se vsedema na avtobus st. 12 in ravno, ko se spravima v neko debato se avtobus ustavi in nazene ves folk dol. zakaj? zato, ker je imel ze tolko zamude, se mu “ne splaca it naprej”. wtf? ne preostane nam nic drugega kot da pocakamo naslednji bus, ki pa je res bil le par minut stran. ja, “é portugal.”

po parih minutah divje voznje po extremno ozkih ulicicah, mimo nerodno parkiranih avtomobilov, trobljenja za vsak napacn pogled pescev ob cesti in mojega hedonisticnega uzivanja ob pogledu na stavbe (lizbona se mi tako zelo dopade, da si za sedmico takoj kupim tam eno stanovanje!), smo koncno le prispeli na campo de santa clara. le-ta je dvakrat na teden prizorisce tega vsem turistom znanega dogodka, feira da ladra (sejem tatice), aka bolsjak z majhno napako: prodajajo se tudi ukradene stvari. (zato tudi ime.)
na tem sejmu se prodaja res CISTO vse. ce se slucajno selite in ne veste, kaj bi z vso kramo a stran je ne bi vrgli, ker mogoce pa se ni za v kos? ste erazmus student in greste nazaj domov, pa vam ryanair ne dovoli vzeti vseh majc, srajc, hlac in cevljev? imate doma malo zalogo polnilcev za telefon, tipk iz starih pc tipkovnic, stare igrace sedaj ze odraslih otrok? se vam po predalih valjajo stare razglednice, kovanci, znamke, knjige se iz ’50 let, kilometri kablov za telefon, itd itd.. in ne veste kaj bi z vsem tem?

po hitrem skeniranju ponudbe sejma je bil cas za prvo izmed mnogih kav tistega dne, tokrat z osebo, ki mi na portugalskem pomeni skoraj najvec. C poznam ze odkar sem tja prisla v ’04, bila je zaposlena v tisti nevladni organizaciji, kjer sem jaz opravla mojo prostovoljno sluzbo. zastekale sma se takoj, ima moj smisel za humor, in kljub temu, da je v pisarni najraje bila sama, mi ni tezila, ko sem jaz med delom momljala komade od sarah. od lani enkrat zivi v lizboni in koordinira vse, kar rabi erazmus in leonardo da vinci folk, ki pride na iberijski polotok. (ce kdo rabi kak nasvet glede tega, vi se ji kar javte, bo rade volje pomagala.)

do centra in do naslednje kave (kjer me je biznis luk J prijetno presenetil) sma z E sle z znanim tramvajem E28. ta tramvaj je ena izmed najboljsih resitev za ogled centra lizbone, ker gre res vsepovsod, v eni dokaj hitri in premetavajoci voznji si lahko pogledate vse turisticne tocke, in se poceni je. ah! zelo velikrat se zgodi (kot je vidno nekje pri 0:30), da folk parkira na tracnicah, ali vsaj preblizu. tramvaj ne more mimo in potem ni druge, kot da cakas. zgodi se lahko celo, da gre cela flota tramvajev gor, dol pa ne more nobeden. (iskreno priporocam!)

KILA RIZA ALI TESTENIN TE SPRAVI NA REGGAE KONCERT
po testeninah z maljardo sveze naribanega parmezana in tiramisujem kot sladico (sem le stanovala s tremi italijani, manjkala je samo pica), sma se z E dobile se s par njenih sodelavcev in picili smo na kao neki dobrodelni reggae koncert.
najprej z avtobusom do belem, kjer smo se zguzvali mimo privrzencev ene najstarejse in se vedno extremno popularne rock skupine, ki je imela tam blizu koncert. seveda nismo mogli mimo.. wtf?! od kdaj je pa starbucks tu?! .. mislim, da sem kar nekaj minut stala tam z odprtimi usti, ko sem skapirala, da so eno zelo dobro pakistansko fast food zadevo zamenjali s starbucksom. in portugalci, ki so tako zelo ponosni na svojo oh-in-sploh dobro kavo so celo narocevali tiste trilitrske izgovore za kofe.
hvala bogu za pomirjevalo v naravni in sladki obliki, pasteis de belem.

najprej sicer nismo bili prepricani, ce smo se vsedli na pravi bus, ampak ker so vsi ostali potniki v vreckah imeli riz in testenine smo se pomirili. to je namrec bila vstopnica. koncert je bil kao dobrodelne sorte in ker bi se ob denarnih donacij zbralo bore malo so raje zahtevali suho hrano. na poti od zadnje postaje do prizorisca smo nasli se nek lidl, skocili se po cips in kekse, in sli uzivat v vonju hasisa in zvokih reggae glasbe.
ker okoli vrata nisem imela tistega fake palestinskega sala, glavo pobrito in brez dreadev, da se o pomanjkanju tiste VELIKE volnene kape a la rastamani iz jamajke ne menimo, sem se skoraj pocutila kot outsiderka. in tu je prisel na pomoc predragi joao, moj natakar, kolega, nekje proti koncu noci ze tabulsi prjatu. pijaca je bila dobra (organizacija je bila kar na visku: kuponcki namesto denarja in vsaka pijaca je imela svoj sank), filing je bil, glasba sploh ne slaba (ne me vprasat kdo je igral, ker nimam pojma.) in hrano so nam serviral na kroznikih naretih iz nekih listov iz indije. biodegradable, al neki.

motilo me je le prevelko stevilo “wigga” tipckov in tipic. samo zato, ker kadis haxix in se deres, da je afrika tvoja mama, to se ne pomeni, da si pa zaj crnc. pred vhodom se vedno stoji tvoj avto letnik ’09, ki ti ga je kupil ata. afriko poznas samo preko pricevanj sosolcev, ki so sem prisli po drugacno zivljenje, in kteri RES vedo, kako je bit brez ciste vode. lamerz.

>sicer sem na portugalskem prezivela le en teden (pa se od tega tedna sta mi sla skor dva dneva samo na prevozu tja in nazaj), ampak vecino teh dni sem imela rezerviranih za lizbono. eno najlepsejsih mest sploh. ce ima slucajno kdo kaksno stanovanje v lizboni odvec, lahko tudi samo za poletno rezidenco, moj email je tamle levo.

PLJUVA SE VEDNO, A TOKRAT SEM OSTALA BREZ “PRSATE BLONDINKE”
opoldne se spravim do zelezniske postaje coimbra-a (estação nova = nova postaja), v samem centru mesta. spremenilo se ni nic. ura, ki nikoli v petih letih ni kazala pravilno, je tudi tokrat kazala narobe. v kaficu, kamor sem vedno sla na kavo, se vedno delata ista dva tipa, in eden izmed njih se me je se vedno spomnil (“oh, gospodicna, vas pa nisem videl ze skoraj eno leto.”). spomnil se je tudi to, da ob kavi vedno pijem vodo. (le-to na portugalskem ni navada, tako da me je prav presenetlo, ko mi jo je prinesel.)
3-minutno voznjo kasneje, na postaji coimbra-b (estação velha = stara postaja, kar popolnoma ni logicno, ker je bila zgrajena KASNEJE od cbr-a!), se vsedem pred sedaj zaprti kiosk, odprem público od dneva poprej in pocakam na vlak intercidades.

prihod v lizbono z vlakom se mi je vedno zdel tako zelo dolgocasn. (video posnet z mobitelom)
hitra razlaga: z vlakom se sicer vozimo mimo extremno lepih postaj (portugalci so znani po svoji obsesiji z azulejus aka pobarvanimi keramicnimi ploscicami, ki so jih v casu najvecje popularnosti dali na cisto vsako ravno ploskev, najveckrat na stene!), in ja, estação oriente je se vedno zelo dobra zelezna konstrukcija v kombinaciji s steklom. ampak, avtobus se ob prihodu ustavi se pri letaliscu, kjer se nam vpogled postavijo vsa letala, oba terminala in petsto taxijev pred glavnim vhodom. tega ne prikasa nic. (mogoce bi bilo morala povedat, da obozujem letala?)
in ja, lahko bi bila sla do lizbone z avtobusom, ampak hotela sem se sprehodit po prizoriscu expo98. posebej za ta sejem so namrec zgradili skoraj 10 zgradb (od takrat so 2 ze podrli, ena je se na planu) in podaljsali ter dodali metro linije. trenutno se stvar uporablja kot dodatek velikemu nakupovalnemu centru, pokriti stadion za taksne in drugacne skoraj vedno razprodane koncerte, zaledje oceanariju in panoramska kartica za vse, ki prihajajo preko (prav tako v ta namen dokoncan) 17 km dolgi most vasco da gama.

pojedla sem svojo sveze peceno francosko struco (no, pol nje), skoraj zexala tisto plocevinko mrzlega nescafeja, pozdravila najdrazjo “spitting machine”, se zgrazala nad drznostjo mescanskih uradnikov, da so mi skoraj pred nosom zaprli najljubso pivnico (the frog!) in me tako prikrajsali za pint “prsato blondinko”, in se med zlegavanjem na betonski, a udobni, klopci ob reki tejo nagledala gondol polnih turistov. koncno sem se le odpravla na metro, do postaje marques pombal, po avenidi duque de loule, sekala tretjo ulico desno in se ustavila na stevilki 11.
moj dom za naslednjih par dni.

TO BE CONTINUED..

>ker sem od sobote ze v laskem pri familiji (naj se me malo nagledajo, potem me spet ne bodo vidli vsaj en mesec), ker imam cez eno uro splanirano kosnjo trave okol bajte (in ce me slucajno mal poznate, potem veste, da bi raje sla bosa na cist ta zadnji konec alaske, pojedla celo flaso crvov iz tekile in se ulegla na plahto zebljev, kot pa kosila travo), ker ze stiri dni skupaj pred ocmi vidim samo tag-e nasega predragega aga-tee-eme-ela (=HTML), bom sla spisat se par dnevov prezivetih ne tako dolgo nazaj na portugalskem.

(prvi del si lahko preberete tukajle: “no, pa probajmo spisat mojo odisejo na portugalsko..“)

NEPRICAKOVANO SRECANJE V PORTU OB NAJTABOLJSEM TOASTU EVER!
v porto smo prileteli nekaj cez 8h zjutraj, 20min prezgodaj (ce obstajajo tam zgoraj kaksna krizisca smo mi izgleda sli skozi vse rdece), kljub temu, da ni bilo sile. v portu se namrec se vedno ni nic spremenilo: vreme je fenomenalno (30C!), wcji na letaliscu so se vedno vakuumski in veliko presterilni za moje pojme, in hrvati so se vedno tecni v 3pm.
da razlozim: porto metro je zajebana stvar, ker imajo sistem razdeljen na linije in zone. v lizboni je sicer isto, s to razliko, da imajo samo dve zone. centralna lizbona in mesteca zunaj. glavni v mestu porto so hotli bit pametni in so center porta razdelil na STIRI zone. ker sta dve izgleda bile premalo. na mojo sreco sem to tragedijo s spoznavanjem linij in con ze dala parkrat skozi, tako da mi zdaj prsti kar sami letijo na Z4. (ja, ce greste iz letalisca v portu na vlak v center morate vzeti karto za Z4.) za razliko od drugih turistov, ki so v mestu prvic, ne iscem vec postaj po seznamu, povezujem ta podatek z onim na karti con in po 15 minutah znorim.
ENIVEJ!
med kupovanjem moje karte zraven mene stojijo 4 decve, se menijo po hrvasko in poskusajo skapirat kje so, kam hocejo jet, kje to je in kak za bozjo voljo bodo prisle tja. ker na letalisce vozi samo ena linija niso ravno imele velike izbire. ko sem vprasala kje imajo hotel so rekle nekaj nekaj, kar je na neki drugi liniji. in ker bodo v portu cel dan (vlak naprej imajo sele naslednji dan) sem jim predlagala, da kupijo enodnevno karto za Z4, za TANAJVECJO cono, kar bi v bistvu pomenlo, da se bodo lahko 24 ur vozle po vseh moznih metrojih. ta karta bi bila 5.40€ (ali nekaj slicno), medtem ko karta za eno voznjo stane malo manj kot 2€. ce se mene vprasa je to totalna zmaga.
vse to je ana razlozla v perfektni slovenscini (resno, prav potrudla sem se!), ter pokazala vse z rokam in nogam.
kaj so one porekle na to?
“no entiendo. could you speak english?”
ja, tu se je pa ani odprla glava, jih poslala “u picku maternu” in sla. ce ste tolk fancy, da se ne morte niti potrudit slovensko razumet, te se pa same znajdte.

na zelezniski postaji porto campanhã mi povedo, da je naslednji vlak za coimbro sele par minut do 11h, kar je pomenlo skoraj 2 uri cakanja.
se ena izmed stvari, ki mi za porto niso jasne sploh. lasko in ljubljana imasta vec povezav kakor tretje najvecje in glavno mesto portugalske! okej, ce bi bil vikend, te se razumem. ampak da imajo na cetrtek (niti petek ni!) dopoldan (ne sred noci!) povezave enkrat na dve uri? ne, to mi pa nikoli ne bo jasno. aja, in se en nasvet: ce pridete v porto na ponedeljek po 20h uri, imejte raje nekje rezervirano sobo in prezivite noc v mestu. vlak proti centru ali jugu drzave (coimbra, lizbona, faro, itd) imate namrec sele ob 1h ponoc.

AMPAK!
nisem se pustila motit. prvi postanek je bil v kiosku, in sveza edicija casopisa publico je bila moja. par korakov naprej, skozi cakalnico, do kafica in najtaboljse kave ter toasta. kako je to pasalo! 45 minut je minilo v susu! potem do avtomata za menjat denar, ker wcji delajo samo na 50 centov. cevlje dol, japonke gor. na zalost sem spakirano imela samo dolge hlace, tako da sem te zavihala do kolenov, spreoblekla majco in sla chillirat v cakalnico. zunaj ni bilo za bit, prevroce in brez sence. plus, manjkalo je manj kot ura do vlaka in le-to sem hotela prezivet v tisini in probat ne zaspat.
nisem bila te srece. na blogu parkrat omenjeni H je dan poprej prisel iz vikenda na nizozemski, se odlocil ostati v mestu cez noc in, glej ga zlomka!, sedaj gre na isti vlak kot jaz. in zaj boma lahko skupaj pocakala se to uro! in se pomenla o tem letu, kar se nisma vidla! in vse mi hoce povedat o svojem novem fantu! in njunih skupnih planih! … yay?

tisto uro na vlaku sem prespala, seveda po obveznem kletju portugalcev in njihovo manijo, da se morjo vsedet TOCNO TAM KOT PISE NA VOZOVNICI! ja, to sem se tudi ze naucila. raje grem tja kamor pise, kakor da se potem kregamo in zavijamo z ocmi. eni drugi turisti pa so ignoriral tisti majhen podatek, se namesto v dve vrsti vsedli v eno, in portugalska familija, KATERA JE KUPLA TISTE KARTE IN SEDAJ NJIHOVE SEDEZE UPORABLJA NEKDO DRUG, KAKO STE LAHKO TAKO NEOTESANI?!, je skoraj znorela. in z njimi, seveda iz drugih razlogov, vsi ostali na vagonu.

COIMBRA JE TOCNO TAKSNA, KAKRSNO SEM PUSTILA. LEPA.
v coimbri me pobere S in grema pravac za reko na par pivick. glede na to, da je zunaj blo vsaj 28C je bilo pivo moja prva in edina misel.
S sem, po odhodu lani konec oktobra, vidla prvic. ja, sma se v tem casu miljonkrat slisale in sma kao ostale v stiku, ampak v zivo pricat z osebo, s katero sem
prezivela tri leta, je veliko drugace kakor sem si kdaj zamislila. in ja, sem imela v glavi par scenarijev, a noben ni obveljal. zakaj? ker, glede na situacijo, ko je ena oseba (jst) totalno preko tega in ji niti na kraj pameti ne pade, da bi se karkoli se zgodilo (vidim jo v popolnoma drugi luci), in ko druga se nima pociscenih vseh pojmov (tu sem na zalost tudi jaz ga malo srala, ker ji nisem pravi cas dala vseh zeljenih odgovorov).. scenarij “sedele boste za isto mizo tam pri reki, se normalno menle tudi o vajinih privat zadevah in nobena ne bo dobila popizditis” ni bil ravno visoko na lestvici moznih dogodkov v racionalnem svetu.

ampak, zgodilo se je tocno to. tako da sma pivo podaljsale v kosilo v cafe atenas, kjer delajo tiste ta ultra fenomenalne francesinhe, kjer ji ni enake na celi portugalski. receptov za to kaloricno a prekleto okusno bombo je sicer maljarda, vsaka restavracija ima tudi svojo verzijo omake (ponavad je skrivnost, kaj vse dajo noter), ampak glede na spodnjo sliko gre nekako tkole: toast, sir, klobasice, sunka, toast, sir, zrezek, toast, puno sira, jajca, itd. v omako pa pride vse od piva, paradajz omake, brandija. ja, ena francesinha na mesec je cisto dovolj. se posebej, ce se jo poplakne s parimi kozarci super bock piva.

ker sem dol prisla par dni pred parlamentarnimi volitvami in ker je S sodelovala pri kampanji levice (bloco esquerda) je ona sla naprej pomagat, jaz pa s fotkicem (baterija na mobitelu je umrla ze nekje na vlaku) v café tropical. tam sem 3 ure prezivela ob pitju kave, viskija, gledanju bliznjega prometa in studentov, ki so se pocasi pripravljali na latado (je sicer sele konec meseca, ampak vsaka fakulteta ima svoje priprave).
latada = festa za brucovanje. in ne, ni vse tako nedolzno kot v sloveniji. na portugalskem nad bruci izvajajo zelo velik pritisk glede udelezitve brucevanja. ce kdo ne pride do konca studija nima vstopa na nobeno studentsko zabavo, neuradno jim ni niti dovoljeno nositi “uniforme” studentov najstarejse univerze v evropi (jaz jim recem batmani, hehe). obstaja pa ze nesteto skupin studentov, ki poskusajo brucovanje skenslat, saj je celotna stvar prisla ze tako dalec, da je vsako leto kar nekaj poskodb. (na nekem faxu agrikulture so bruci mogli skocit v bazen dreka in eden izmed njih je pristal na necem trdem in razbil glavo.) in ne, videt skupino brucov, ki sredi noci par ur samo v spodnjem perilu kleci na najvecjem trgu mesta in poje himno fakultete ni nic cudnega. cudno bi bilo, ce tega ne bi bla vidla tudi tokrat.

TO BE CONTINUED..

>tako kot je K rekla, hvala bogu, da sem koncno sla. ni minil en mesec brez mojih najbolj iskrenih zagotovil, da naslednji mesec pa res grem. vedno je nekaj prislo mimo. ali ni bilo casa (jebena redna sluzba!), denarja, vcasih pa je sfalilo tudi volje. kar ni pomenlo, da si nisem RES zelela it, ampak.. hja.

karta je bila kupljena pri ryanair, iz milana do porta. in, ce bos slucajno se kdaj imela to fenomenalno idejo, naj me PROSIM nekdo ustreli. ker taksnih kolobocij s prevozom do milana in potem nazaj v slovenijo se v zivljenju nisem imela. da sploh ne omenim, da me je zadeva sedaj prisla tako drago, da bi za ta denar lahko s taxijem sla do brnika, se peljala v lizbono v prvem razredu tapa, in na avijonu dobila tisti extra paket, ko ti manekenke iz victorias secret kataloga servirajo pijaco. da se o masazah ne menimo.
in v to sploh se nisem vstela telefonskega racuna, ki me bo tako pokopal! *double facepalm*

PREVOZ DO MILANA ali KAKO ZMEST FATO
naj bi bila dokaj normalna stvar; s tovornjakom do verone, vlakom do milana in busom do bergama. na pot naj bi se odpravla nekje pred poldnevom, takoj ko s tovornjaka zlozijo neke palete in ga natovorijo z necim drugim. proces, ki naj bi trajal celih 15 minut, zavlekel pa se je dolgo v popoldne.
na koncu sta me do letalisca peljali sestri. pred spopadanjem s tisto popolnoma ravno in veliko predolgo avtocesto smo se ustavile na pocivaliscu s pokvarjeno blagajno (zastonj opcije ne poznajo, smo mogli jet na petrol), nabavle kofeja, red bullov, cipsa, moje vecerje (snedvic in pol litra jogurta, zakaj bi variiral?) in crni avtomatik se je odpravil zasledovat karavano tovornjakov.
voznja je bila super, dodatno zabavo nam je nudila fata (aka gps zadevca), kateri se je pri benetkah totalno sfuzlalo. njeni podatki so pac malo starejsi in nikakor ji ni slo v cipe in vezja, zakaj se ne drzimo njene priporocene poti. tudi ob veckratnem moledovanju, da naj ze koncno najdemo nek izhod (najveckrat nam je svetovala 90° ovink v levo, direkt v steno) in gremo nazaj.
primer dialoga voznje:
A: “fata pravi, da bomo cez 9 minut pri letaliscu, ampak tu ga ni nikjer. se table ni.”
B: “ko se bomo pelale mimo, ga bomo nasle.”
(btw, ko smo se pripeljale v bergamo je bil tovornjak se vedno v sloveniji.)

ORIO AL SERIO: NAJBOLJ NEUDOBNO LETALISCE Z NAJBOLJ NEOTESANIMI VARNOSTNIKI
sekici sta imeli pred sabo se vsaj 4 ure voznje, tako da sta se po kosu pice odpravili.
in takrat se je zame zacelo tistih tolikokrat prekletih 9 ur nica. bergamo je namrec letalisce, kjer se vse trgovine in kafici zaprejo najkasneje ob 22h. bergamo je v tej regiji glavno letalisce za ryanair, in ker vsi vemo, da ima ta letalska druzba nehumane urnike, se je z zadnjim busom letalisce napolnalo s popotniki z velkimi rugzaki, spalkami in zaskrbljenim izrazom na obrazu, ko so se sprehodli mimo obvezne rumeno-modre “IF IT FITS” kletke.
okoli 23h so nas kao prijazno napotili v sekcijo odhodov. da bodo terminal b zaprli mi je bilo jasno ze prej, tako da se nisem pretirano bunla. (za razliko od manjse skupince poljskih studentov.) ljubse bi mi seveda bilo ostati se vsaj pol ure v blizini tistega kava avtomata. zakaj? zato, ker je tam bila edina prosta vticnica (no, prosta po tistem, ko sem izklopla avtomat) in baterija na mojem telefonu se je grozljivo blizala koncu.
ko sem se pri mizah nekega kafica le ustalila, se zadekala v jakno in nastimala rugzak tako da mi ni res cisto vsaka trda stvar bodla v glavo, je prisla tanajbolj osovrazena oseba letalisca; varnostnik. izgleda je bilo ob 2h konec odhodov, ker so sedaj zapirali se tisti del in smo se mogli prestavit v del prihodov. tecnarli in ne prevec potiho kleli smo ga vsi, v vseh moznih jezikih.
izgleda pa hoce letalisce delati na svoji podobi, saj nas je nekaj do 4h spet prisel budit. tokrat se nam vsaj ni bilo potrebno prestavit nikamor, a spati nam tudi ni bilo dovoljeno. sicer ne govorim besede italijansko, ampak ko se en tip ni in ni hotel vstati je varnostnik poklical policijo. res.

do check-ina ob nekaj pred sesto zjutraj mi je tako preostalo le gledanje fizickih radnikov, kako so s samokolnicami odvazali smeti iz se neobstojecega dela in iskanje vsaj ene radijske frekvence, kjer ne lapajo 90% casa. to zadnje v italiji ni mozno sploh.
check-in obmocje je taksno kot na vseh drugih letaliscih (pocasi se napolni, vsi se postavimo v vrsto pred kafic, padajo kavice in rogljicki, par zgubljenih oseb, ki ne vedo kam tocno morajo, itd), s to razliko, da imajo v bergamu se avtomat za pice.

aja, a mi zna kdo povedat, zakaj je okoli letalisca tolko bodece zice??

TO BE CONTINUED..

>(sicer sem tu sele par dni, ampak vem, da ce bi bila tu se vsaj en teden, da bi se tole res zgodilo.)

zbudim se okoli 10h, pocasi odpravim do kopalnice, izognem mokri brisaci, ki visi s tus kabine, umijem obraz z mrzlo vodo, med gledanjem v ogledalo naslednje 4 minute scetkam zobe, grem v kuhinjo, dam kavo delta in vodo v cafeteiro, prizgem stedilnik, dva kosa kruha v toaster, maslo, ovcji sir in jagodno marmelado iz hladilnika, pograbim dva kroznika, noza in zlicki, nesem vse skupaj na mizo k oknu, spustim eno zaveso, malo preklejem sonce, ker mi sije direkt v oci, a mu istocasno izpovem mojo neskoncno ljubezen.
ko cafeteira ze pricne malo piskat, skoraj istocasno s skokom kruha iz toasterja se zbudi se kolegica, uleti v kuhinjo, najde mene z nogami na mizi, soncem na obrazu, casopisom v roki, pogledom na se eno letalo, ki leti mimo, in s tistim bedastim nasmehom na obrazu, ker sem ponoci sanjala o tebi in me vsak premik samo se bolj zrajca.

ce si slucajno kje v blizini: iz metroja gres na postaji marques pombal, po ulici med stavbama tap in axa (av. duque de loule), sekas tretjo desno, do stevilke 11-Esq (nad rjavimi vhodnimi vrati, cist desni balkon z zelenimi zaluzijami).
pozvoni dvakrat…