portugalska odiseja

>no, pa probajmo spisat mojo odisejo na portugalsko.. (5. del)

>skoraj se je zgodila ista stvar kot z onim izletom po jugu spanije lani. nisem ga spisala do konca. mislim, da smo se ustavli nekje po tretjem dnevu, bom drugic preverla in, ce bo moj spomin se za kaksno uporabo, napisala do konca.
preden pa se spravimo na te visokoletece plane bom raje ostala nekje blizje tlom in napisala se nekaj o moji odiseji po portugalski. no, po lizboni in coimbri, druga tako nisem vidla v tistem tednu dol.

NEDELJA JE GOSPODOV DAN. DELA SE NIC, RAZEN PRAZNI KOZARCE MOJITOJEV.
nedeljo smo preziveli bolj domace. za zajtrk tiramisu in debatiranje o vecnih zivljenskih problemih, za popoldan cakanje na klic, ki ga ni bilo (in ja, to ji totalno zamerim!), ter za vecerjo testenine in par polliterskih mojitojev. easy peasy.

PAKISTANSKA HRANA IN VELIKO PREVEC PIVA JE DOBER ZA PREBAVO.
v ponedeljek je bil ponovno cas za druzenje. E je po poznem zajtrku picila v sluzbo, jaz pa pesaka udarla po avenida da liberdade, mimo rossia do largo camões, malo pofotkala adamastor in sla na pozno opoldansko kavo v noobai cafe. je bilo treba. ni ga postanka v lizboni brez tega kafica, to je zapisano v kamen. in tam se je spet, tako kot ze n-tic poprej, vse poklapalo v celoto. sonce, folk okoli mene, glasba, kava, casopis, in splosni mood ob spominih na momente prezivete tu. (spodaj ena bedna panorama. ne se pritozvat, nisem glih razmisljala o fotografijah, sem bila prezaposlena z uzivanjem.)


kasneje sem se pred tisto stacunco ginjinhe (visnjevec) dobila z M, sestro dvojcico J. ceprav, ce se mene vprasa, si nista zelo podobne. okej, ja, se vidi, da sta sestre. ampak dvojcici? naaa-aah. s sestro sta, kar se splosnih opazanj tice cisto isti, tako da je prvi stavek iz njenih ust bil (namesto “zdravo, kako si kaj? mater, se pa res nismo dolg vidli!”) “to majico sem pa ze vidla.” ja, hvala, M. (razloga cemu sem sla na portugalsko sta bila dva: videt kolege in koncno pobrat moje stvari, ki so se vedno ble na tauzent lokacijah. in ker te doticne majice nisem imela gor ze skoraj eno leto sem jo dala zdaj. M se to izgleda ni prevec dopadlo.)
pocakali sma C in pravac prvi kafic na pivo in tremoços.


pricanje se je zavleklo v vecer, cas je bil za vecerjo. ceprav sem prepricana, da imajo v lizboni tudi druge tipe, se skoraj vedno spravimo v neke pakistanske, indonezijske ali podobne restavracije. ne, azijske in afriske spuscamo iz enacb, je ze bilo prevec situacij, ko smo sredi noci iskali odprte lekarne. glede na to, da v ljubljani ne najdem niti ene pakistanske restavracije (ali sploh imamo kaj drugega kot mehiske, kitajske in kebab?!) in posledicno ostajam brez njihovega fenomenalnega kruha (kak je to dobro!!!), se nisem popolnoma nic pritozevala.
in hrana je spet bila bozanska! okej, sicer bi res lahko narocili se eno porcijo piscanca v pekoci omaki in pozabli na tisto cudno spinaco, ampak okej, vemo za drugic. medtem, ko sta se onidve nekaj prickali o politiki, sem jaz veselo napadala tisti njihov kruh s cesnom in zelisci, spila mojo kvoto piva in se igrala japonskega turista. natakarji so me sicer gledali malo cudno, ampak tega sem ze navajena. onidve pa tudi, tako da se nista pustili motit.


za zakljucek vecera nas je cakala se república da cerveja, dokaj kul lokal z lastno proizvodnjo piva, ob prenovljeni postaji rossio. imperialcki (eden izmed imenov tocenega piva v 0,3dcl kozarcu) so padal, in kljub temu, da sem debate motla s telefonskimi pogovori, je bila C dost dobre volje, da sma se domov spravle sele po polnoci.


ta je bil eden tistih vecerov s C, ki sem jih pogresala. pogresala sem njo. zena mi je iber kul, dvomim, da bi na portugalskem ostala tako dolgo kot sem, ce ne bi bilo nje. zdi se mi, da je ona bila tista ena oseba, s katero sem se najbolj kapirala. ceprav je ona v zivljenju dala ze tolko skoz, da bi lahko napisala vsaj 3 knjige, in ceprav bi njeni dnevi mogli imet vsaj 30 ur, da bi lahko naredla vse kar si je zadala, me je pijaca s to zeno vedno pomirila. vseen kaksni so bili moji problemi ali moji dvomi, ona je imela odgovor.
pogresam jo, in ko bo enkrat naslednjo pomlad le uletela v slovenijo, bom jst spet lahko.. jst.

Standard