>sicer sem na portugalskem prezivela le en teden (pa se od tega tedna sta mi sla skor dva dneva samo na prevozu tja in nazaj), ampak vecino teh dni sem imela rezerviranih za lizbono. eno najlepsejsih mest sploh. ce ima slucajno kdo kaksno stanovanje v lizboni odvec, lahko tudi samo za poletno rezidenco, moj email je tamle levo.
PLJUVA SE VEDNO, A TOKRAT SEM OSTALA BREZ “PRSATE BLONDINKE”
opoldne se spravim do zelezniske postaje coimbra-a (estação nova = nova postaja), v samem centru mesta. spremenilo se ni nic. ura, ki nikoli v petih letih ni kazala pravilno, je tudi tokrat kazala narobe. v kaficu, kamor sem vedno sla na kavo, se vedno delata ista dva tipa, in eden izmed njih se me je se vedno spomnil (“oh, gospodicna, vas pa nisem videl ze skoraj eno leto.”). spomnil se je tudi to, da ob kavi vedno pijem vodo. (le-to na portugalskem ni navada, tako da me je prav presenetlo, ko mi jo je prinesel.)
3-minutno voznjo kasneje, na postaji coimbra-b (estação velha = stara postaja, kar popolnoma ni logicno, ker je bila zgrajena KASNEJE od cbr-a!), se vsedem pred sedaj zaprti kiosk, odprem público od dneva poprej in pocakam na vlak intercidades.
prihod v lizbono z vlakom se mi je vedno zdel tako zelo dolgocasn. (video posnet z mobitelom)
hitra razlaga: z vlakom se sicer vozimo mimo extremno lepih postaj (portugalci so znani po svoji obsesiji z azulejus aka pobarvanimi keramicnimi ploscicami, ki so jih v casu najvecje popularnosti dali na cisto vsako ravno ploskev, najveckrat na stene!), in ja, estação oriente je se vedno zelo dobra zelezna konstrukcija v kombinaciji s steklom. ampak, avtobus se ob prihodu ustavi se pri letaliscu, kjer se nam vpogled postavijo vsa letala, oba terminala in petsto taxijev pred glavnim vhodom. tega ne prikasa nic. (mogoce bi bilo morala povedat, da obozujem letala?)
in ja, lahko bi bila sla do lizbone z avtobusom, ampak hotela sem se sprehodit po prizoriscu expo98. posebej za ta sejem so namrec zgradili skoraj 10 zgradb (od takrat so 2 ze podrli, ena je se na planu) in podaljsali ter dodali metro linije. trenutno se stvar uporablja kot dodatek velikemu nakupovalnemu centru, pokriti stadion za taksne in drugacne skoraj vedno razprodane koncerte, zaledje oceanariju in panoramska kartica za vse, ki prihajajo preko (prav tako v ta namen dokoncan) 17 km dolgi most vasco da gama.
pojedla sem svojo sveze peceno francosko struco (no, pol nje), skoraj zexala tisto plocevinko mrzlega nescafeja, pozdravila najdrazjo “spitting machine”, se zgrazala nad drznostjo mescanskih uradnikov, da so mi skoraj pred nosom zaprli najljubso pivnico (the frog!) in me tako prikrajsali za pint “prsato blondinko”, in se med zlegavanjem na betonski, a udobni, klopci ob reki tejo nagledala gondol polnih turistov. koncno sem se le odpravla na metro, do postaje marques pombal, po avenidi duque de loule, sekala tretjo ulico desno in se ustavila na stevilki 11.
moj dom za naslednjih par dni.
TO BE CONTINUED..