>ker sem od sobote ze v laskem pri familiji (naj se me malo nagledajo, potem me spet ne bodo vidli vsaj en mesec), ker imam cez eno uro splanirano kosnjo trave okol bajte (in ce me slucajno mal poznate, potem veste, da bi raje sla bosa na cist ta zadnji konec alaske, pojedla celo flaso crvov iz tekile in se ulegla na plahto zebljev, kot pa kosila travo), ker ze stiri dni skupaj pred ocmi vidim samo tag-e nasega predragega aga-tee-eme-ela (=HTML), bom sla spisat se par dnevov prezivetih ne tako dolgo nazaj na portugalskem.
(prvi del si lahko preberete tukajle: “no, pa probajmo spisat mojo odisejo na portugalsko..“)
NEPRICAKOVANO SRECANJE V PORTU OB NAJTABOLJSEM TOASTU EVER!
v porto smo prileteli nekaj cez 8h zjutraj, 20min prezgodaj (ce obstajajo tam zgoraj kaksna krizisca smo mi izgleda sli skozi vse rdece), kljub temu, da ni bilo sile. v portu se namrec se vedno ni nic spremenilo: vreme je fenomenalno (30C!), wcji na letaliscu so se vedno vakuumski in veliko presterilni za moje pojme, in hrvati so se vedno tecni v 3pm.
da razlozim: porto metro je zajebana stvar, ker imajo sistem razdeljen na linije in zone. v lizboni je sicer isto, s to razliko, da imajo samo dve zone. centralna lizbona in mesteca zunaj. glavni v mestu porto so hotli bit pametni in so center porta razdelil na STIRI zone. ker sta dve izgleda bile premalo. na mojo sreco sem to tragedijo s spoznavanjem linij in con ze dala parkrat skozi, tako da mi zdaj prsti kar sami letijo na Z4. (ja, ce greste iz letalisca v portu na vlak v center morate vzeti karto za Z4.) za razliko od drugih turistov, ki so v mestu prvic, ne iscem vec postaj po seznamu, povezujem ta podatek z onim na karti con in po 15 minutah znorim.
ENIVEJ!
med kupovanjem moje karte zraven mene stojijo 4 decve, se menijo po hrvasko in poskusajo skapirat kje so, kam hocejo jet, kje to je in kak za bozjo voljo bodo prisle tja. ker na letalisce vozi samo ena linija niso ravno imele velike izbire. ko sem vprasala kje imajo hotel so rekle nekaj nekaj, kar je na neki drugi liniji. in ker bodo v portu cel dan (vlak naprej imajo sele naslednji dan) sem jim predlagala, da kupijo enodnevno karto za Z4, za TANAJVECJO cono, kar bi v bistvu pomenlo, da se bodo lahko 24 ur vozle po vseh moznih metrojih. ta karta bi bila 5.40€ (ali nekaj slicno), medtem ko karta za eno voznjo stane malo manj kot 2€. ce se mene vprasa je to totalna zmaga.
vse to je ana razlozla v perfektni slovenscini (resno, prav potrudla sem se!), ter pokazala vse z rokam in nogam.
kaj so one porekle na to?
“no entiendo. could you speak english?”
ja, tu se je pa ani odprla glava, jih poslala “u picku maternu” in sla. ce ste tolk fancy, da se ne morte niti potrudit slovensko razumet, te se pa same znajdte.
na zelezniski postaji porto campanhã mi povedo, da je naslednji vlak za coimbro sele par minut do 11h, kar je pomenlo skoraj 2 uri cakanja.
se ena izmed stvari, ki mi za porto niso jasne sploh. lasko in ljubljana imasta vec povezav kakor tretje najvecje in glavno mesto portugalske! okej, ce bi bil vikend, te se razumem. ampak da imajo na cetrtek (niti petek ni!) dopoldan (ne sred noci!) povezave enkrat na dve uri? ne, to mi pa nikoli ne bo jasno. aja, in se en nasvet: ce pridete v porto na ponedeljek po 20h uri, imejte raje nekje rezervirano sobo in prezivite noc v mestu. vlak proti centru ali jugu drzave (coimbra, lizbona, faro, itd) imate namrec sele ob 1h ponoc.
AMPAK!
nisem se pustila motit. prvi postanek je bil v kiosku, in sveza edicija casopisa publico je bila moja. par korakov naprej, skozi cakalnico, do kafica in najtaboljse kave ter toasta. kako je to pasalo! 45 minut je minilo v susu! potem do avtomata za menjat denar, ker wcji delajo samo na 50 centov. cevlje dol, japonke gor. na zalost sem spakirano imela samo dolge hlace, tako da sem te zavihala do kolenov, spreoblekla majco in sla chillirat v cakalnico. zunaj ni bilo za bit, prevroce in brez sence. plus, manjkalo je manj kot ura do vlaka in le-to sem hotela prezivet v tisini in probat ne zaspat.
nisem bila te srece. na blogu parkrat omenjeni H je dan poprej prisel iz vikenda na nizozemski, se odlocil ostati v mestu cez noc in, glej ga zlomka!, sedaj gre na isti vlak kot jaz. in zaj boma lahko skupaj pocakala se to uro! in se pomenla o tem letu, kar se nisma vidla! in vse mi hoce povedat o svojem novem fantu! in njunih skupnih planih! … yay?
tisto uro na vlaku sem prespala, seveda po obveznem kletju portugalcev in njihovo manijo, da se morjo vsedet TOCNO TAM KOT PISE NA VOZOVNICI! ja, to sem se tudi ze naucila. raje grem tja kamor pise, kakor da se potem kregamo in zavijamo z ocmi. eni drugi turisti pa so ignoriral tisti majhen podatek, se namesto v dve vrsti vsedli v eno, in portugalska familija, KATERA JE KUPLA TISTE KARTE IN SEDAJ NJIHOVE SEDEZE UPORABLJA NEKDO DRUG, KAKO STE LAHKO TAKO NEOTESANI?!, je skoraj znorela. in z njimi, seveda iz drugih razlogov, vsi ostali na vagonu.
COIMBRA JE TOCNO TAKSNA, KAKRSNO SEM PUSTILA. LEPA.
v coimbri me pobere S in grema pravac za reko na par pivick. glede na to, da je zunaj blo vsaj 28C je bilo pivo moja prva in edina misel.
S sem, po odhodu lani konec oktobra, vidla prvic. ja, sma se v tem casu miljonkrat slisale in sma kao ostale v stiku, ampak v zivo pricat z osebo, s katero sem
prezivela tri leta, je veliko drugace kakor sem si kdaj zamislila. in ja, sem imela v glavi par scenarijev, a noben ni obveljal. zakaj? ker, glede na situacijo, ko je ena oseba (jst) totalno preko tega in ji niti na kraj pameti ne pade, da bi se karkoli se zgodilo (vidim jo v popolnoma drugi luci), in ko druga se nima pociscenih vseh pojmov (tu sem na zalost tudi jaz ga malo srala, ker ji nisem pravi cas dala vseh zeljenih odgovorov).. scenarij “sedele boste za isto mizo tam pri reki, se normalno menle tudi o vajinih privat zadevah in nobena ne bo dobila popizditis” ni bil ravno visoko na lestvici moznih dogodkov v racionalnem svetu.
ampak, zgodilo se je tocno to. tako da sma pivo podaljsale v kosilo v cafe atenas, kjer delajo tiste ta ultra fenomenalne francesinhe, kjer ji ni enake na celi portugalski. receptov za to kaloricno a prekleto okusno bombo je sicer maljarda, vsaka restavracija ima tudi svojo verzijo omake (ponavad je skrivnost, kaj vse dajo noter), ampak glede na spodnjo sliko gre nekako tkole: toast, sir, klobasice, sunka, toast, sir, zrezek, toast, puno sira, jajca, itd. v omako pa pride vse od piva, paradajz omake, brandija. ja, ena francesinha na mesec je cisto dovolj. se posebej, ce se jo poplakne s parimi kozarci super bock piva.
ker sem dol prisla par dni pred parlamentarnimi volitvami in ker je S sodelovala pri kampanji levice (bloco esquerda) je ona sla naprej pomagat, jaz pa s fotkicem (baterija na mobitelu je umrla ze nekje na vlaku) v café tropical. tam sem 3 ure prezivela ob pitju kave, viskija, gledanju bliznjega prometa in studentov, ki so se pocasi pripravljali na latado (je sicer sele konec meseca, ampak vsaka fakulteta ima svoje priprave).
latada = festa za brucovanje. in ne, ni vse tako nedolzno kot v sloveniji. na portugalskem nad bruci izvajajo zelo velik pritisk glede udelezitve brucevanja. ce kdo ne pride do konca studija nima vstopa na nobeno studentsko zabavo, neuradno jim ni niti dovoljeno nositi “uniforme” studentov najstarejse univerze v evropi (jaz jim recem batmani, hehe). obstaja pa ze nesteto skupin studentov, ki poskusajo brucovanje skenslat, saj je celotna stvar prisla ze tako dalec, da je vsako leto kar nekaj poskodb. (na nekem faxu agrikulture so bruci mogli skocit v bazen dreka in eden izmed njih je pristal na necem trdem in razbil glavo.) in ne, videt skupino brucov, ki sredi noci par ur samo v spodnjem perilu kleci na najvecjem trgu mesta in poje himno fakultete ni nic cudnega. cudno bi bilo, ce tega ne bi bla vidla tudi tokrat.
TO BE CONTINUED..