>pot od milana do ljubljane je bila se bolj zakomplicirana, kokr v obratno smer. mislim, da se mi je murphy dobesedno posral na glavo, kar se relacije lj – milano tice. resno.
enkrat dopoldan pristanemo v milano bergamo. ko koncno spet prizgem telefon mi sestra sporoci, da so (en teden prepozno) ugotovili, da gre moj prevoz sele naslednji dan. naslednji j*beni dan. istocasno ugotovim, da mi bancna ne dela (ne vem kako, ampak uspelo mi jo je razmagnetit. kako tocno se te bedarije dogajajo samo men?!) in da imam denarja dovolj se samo do benetk. poigravala sem se z idejo, da le prespim v milanu, pocakam na prevoz in grem pac en dan kasneje nazaj. poklicem kolegico, ki je iz milana (no, takrat stacionirana na portugalskem. itaq.) in ona se spravi v lov za kolegi v milanu, kjer bi lahko prespala. SEVEDA so bili takrat vsi zasedeni ali na drugi strani sveta. ko sem dobila to njeno sporocilo me sploh ni presenetlo. zakaj le? itaq je slo vse ostalo narobe, pa naj gre se to.
napotim se do drugega terminala, narocim en spukec kratke kave (hvala bogu, da je zena bila spanka, da sem ji lahko dopovedala, da nocem cafe americano, ampak espresso!), pojem do konca snedvic iz porta in pregledam urnik za avtobus do milana. sicer nisem imela pojma, kaj naj delam v milanu drugega, kot se prestavljat se od enga konca do druzga in upat na neko prenocisce, ampak v bergamu pa tudi nisem hotela ostat. vse, kar je tam, je letalisce in na drugi strani avtoceste en velki shopping center. z italijanskimi cenami, zarad katerih me se vedno boli glava.

spravim se na bus, vmes 100x poklicem sestro, ki poskusa nekako pridet do avta od moza (njen je bil na popravilu in brez vinjete), in preverim stanje. 100 metrov stran od zelezniske postaje se vedno nisem cisto ziher kaj bom delala, ko pridem tja. ker pa so benetke se vedno blizje sloveniji kakor milano, se postavim v vrsto z drugimi popotniki, dobim karto in se poslovim od zadnjih penezov.
vecino voznje do benetk sem prezivela na telefonu (a sedaj slucajno koga se preseneca dejstvo, da sem imela septembra racun 114€? mene namrec ne.) in z vsakim klicom sestre upala, da mi ima kaj prijetnega za povedat. nekje do polovice poti me je situacija ze ornk skrbela, tako da sem pozrla zadnje atome ponosa in prosla za pomoc osebo, katere do par tednov pred tem nisem niti poznala najbolje. v igro je zapredla tudi svojega tipa in res sta rekla, da lahko prideta pome. (se enkrat, hvala.)

in potem me je zmanjkalo. vse do koncne postaje, venezia santa lucia.
naslednjih par ur sem prezivela ob setanju po kanalih benetk (sej je blo romanticno, ampak mislim, da bi v dvoje bilo veliko bolje), relaxiranju na klopcah in pod spomeniki, opazovanju shoppinga dveh avstraliskih dekliskih zborov (nabavli so tolko, da je vsaka punca nesla dve vrecki) in gondolistov (na moje razocaranje, ampak z napredkom se ne da kregat, je vedno manj pravih gondol in vedno vec motoriziranih vodnih taxijev, ki so cenejsi a nardijo vec hrupa kot tovornjaki!). casa sem imela na preteke, tako da je tudi fotk veliko. (ja sori, kaj pa naj bi drugega delala?!) a hvala bogu za fotke, ker so me spomnale na vse tiste stavbe s terasami na strehi, polnimi dreves, grmov in roz, na fenomenalno rdeco barvo posusenega paradiznika in paprik na mali trznici v ozki ulici, ter na perfektni humoristicni moment, ko se zraven mene posedejo neki americani in se najstarejsa izmed njih vsakemu, ki ji da par sekund pozornosti, naglas zadere “WE ARE LOST!!”. (mislim, da ni treba dvakrat rect, da je njihov hotel bil za prvim ovinkom na levi, samo pogledat bi bilo treba.)
istocasno sem mogla koordinirati tudi eno iz portugalske, ki je tocno tist teden bila na neki konferenci na dunaju in si je zazelela ponovni ogled ljubljane. zakaj tocno je klicarla mene in ne Carico, ki jo je prisla pocakat na zeleznisko, mi se vedno ni jasno. mislim, da bi bila ona bolj vesela podatka, da vlak iz maribora zamuja. ne vem tocno kteri del “jaz sem v benetkah!” ni razumela.

moja resitelja sta me z rugzakom vred odlozila v centru ljubljane, in ker je bil tocno tisti dan rojstni dan gospoda ballantinesa smo se kasneje odpravli se na proslavo v kino siska. ja, z rugzakom vred. do kdaj smo bili tam ne vem, ampak portugalki dopovedat, da k4 stoposto ni odprta je bila dokaj zahtevna naloga. na besedo mi ni verjela, tako da sma se po dezju sprehodle do zaprtih vrat, in vzele taxi k meni domov. zmanjkalo jo je na kavcu, ob 7h sem ji poklicala taxi do zelezniske in o tem veceru se v prico njene punce ne menimo.

kaj sem se naucila iz te kolobocije: da ne grem NIKOLI VEC nikamor z letalom iz milana, pa ce se cel svet na glavo postavi!!

ps- sem pa vidla, da imajo pri easyjet fenomenalno pocen karte iz milano malpensa direkt do lizbone. hm…..