>ob nedeljah, oz. ko se pac spomnem, si pogledam najnovejse kartice na post secret blogu.
mislim, da nas ze vecina ve, za kaj se gre pri tem blogu, ampak da vseeno povem: na razglednico folk napise svojo skrivnost in jo poslje na dani naslov. v vecini primerov (celo mislim, da naj bi to bila ustaljena praksa) se razglednica naredi na roke, tako da ima neko povezavo s samo skrivnostjo. dolocene razglednice so skenirane in vsako nedeljo objavljene na blogu.
razglednic prihaja vedno vec in ostale so objavljene v knjigah ali na razstavah v knjigarnah, galerijah, hodnikih univerz.
ceprav vem, da ze kar nekaj casa obstaja tudi facebook stran tega bloga (kdo/kaj tocno se nima svoje facebook strani?! se moja leva roka jo ima!), sem sele danes kliknala na link. prineslo me je do spodnjega videa, “fifty people, one question”.

skrivnosti. vsi jih imamo. eni vec, kot drugi. manjse, vecje, pomembne, vsakodnevne.
zame vecina prijateljev pravi, da me lahko berejo kot “odprto knjigo”. da se me da hitro spoznati, vsaj do neke mere normalnega funkcioniranja v prijateljski zvezi. to nisem nikoli niti zanikala.
je pa na zalost res tudi “meje imas.”. spoznanje, do katerega vecina, ki me hoce spoznati malo bolje, pride sele po vecih mesecih druzenja. ampak, a nimamo vsi svoje meje? zakaj potem tako presenecenje, ko koncno le recem “dovolj” ali “daj mi mir” ali “ne”? (to zadnje se moram naucit rect bolj pogosto.)
le redkim sem pustila se blizje po tej tocki. kar nekaj jih je odpadlo se prej (oseba se mi preprosto ne zdi vredna casa), nekaj kmalu zatem (mogoce pa ni vredna zaupanja). ce pa le pride blizje, takrat mogoce povem moje skrivnosti. (na prste ene roke bi lahko nastela ljudi, ki me res poznajo. ljudi, katere sem res pustila blizu. mislim, da se jih par tega niti ne zaveda, in mogoce je tudi boljse tako.)

in danes, med sprehodom od ene potencialne sobe do druge, sem si primislila se eno skrivnost. medtem, ko mi je v usesih odzvanjala glasba budha bar kompilacij, se mi je, veliko bolj kot vceraj ali kateri dan poprej, zahotelo it nekam dalec stran. (nekateri bi rekli, da hocem zbezat, da hocem stran od situacije v kateri sem. pa tudi ce hocem zbezat? kaj tocno je tako slabega v tem?!)

nekam, kjer ni nje.
nekam, kjer zanjo ne ve nihce.
nekam, kjer mi ne bi bilo potrebno razlagat, zakaj sem se vedno tako prekleto zaljubljena vanjo, da mi je ze prav nerodno.
nekam, kjer ne bi raje, kot da grem na kavo z njo, poklicala eno, ki cuti nekaj podobnega do mene, od mene pa dobi samo sranje v glavi.
nekam, kjer bi jo lahko dala v skatlo “bilo, proslo in ne vrati se nikad vise”, ko mi “cutiti” se ni bilo tako prekleto odvec.

ce je le mozno, se spravim v totalno bedaste zveze, iz katerih ne dobim niti kancka tistega, kar hocem. da bi me zena izpopolnala na nekem levelu, na kateremkoli levelu? do tega ze zelo dolgo ni prislo. mislim, da je zadnjih par zvez ze od zacetka bilo usojenih na propad. zato, ker se mi preprosto “ni dalo” osebe spustit blizje k sebi. imela sem jih samo za “toplo telo v temni noci”, ali za sex, pa se tega sem cisto vsakic primerjala s tistim z njo.

in ona to ve. ona itaq vse ve.

cisto mozno, da ji bo tale post sel totalno na jetra. da bo odkimavala z glavo a la “daj ana no, pa kaj ti ni jasno?”, pogledala tam nekam skozi okno kuhinje, vdihnala se enkrat cigaretni dim in z izdihom pritisnila na ctrl+w.

in ce ona to vse ve, kaj je potemtakem moja prava skrivnost?

…