>dolgo sem se spravljala spisat se tehle zadnjih par dni na portugalskem. mogoce zato, ker nimam pojma kdaj se spet mislim spravit tja dol. naslednje leto sigurno, ampak ne pred pomladjo.
cakajo me sonce, morje in pesek. mogoce tokrat prides z mano na kavo v noobai.

LIZBONA ME VEDNO PUSTI MELANHOLICNO
zadnji dan v lizboni sem prezivela v ponovnem obisku feire da ladra. prejsnic sem namrec vidla tam eno zelo dobro ohranjeno polaroid kamero za malo vec kot dvajset ojrof. zelo me je zanimalo, ce se zraven dobijo tudi slipi, ker brez njih bi lahko kamero uporabila samo za drzalo vrat. no, nisem bila te srece.
hitro do largo camões na zadnjo kavico s C, domov po stvari in pravac na avtobusno postajo. zaradi fenomenalnega vremena je jakna bila zadnja stvar v mojih mislih, tako da mi jo je nekako uspelo pozabit na obesalniku v sobi. hvala bogu za razumevajoce voznike, ki so bili pripravljeni stvar vzet s sabo z naslednjim busom. (drugace bi bila mogla placat se eno karto za bus, 13 ojrof pa jakna niti ni bila vredna.)

pred filialo telepizze pocakam na mojo bivso portugalko, ji oddam rugzak in se po poti, ki jo zelo dobro poznam (po avenidi fernão de magalhães, do banke crédito agrícola, mimo trgovine pingo doce, po rua da sofia do praça 8 de maio) odpravim v najljubsi kafic, café santa cruz.
mesto je bilo polno batmanov (studentov v tipicni studentski opravi: crne hlace, bela srajca, crna reklc in velko crno pokrivalo), ker se je dan prej zacela sezona brucevanja. pri njih to traja skoraj en mesec in so glede tega zelo striktni. ce se nek student odloci, da v brucevanju ne bo sodeloval, mu je do konca studija prepovedan obisk studentskih zabav in funkcij.
hja, tako to gre v mestu s prvo univerzo v evropi.

po kavi se odpravim v moje stanovanje za eno poletje po tistih par knjig in plakata, ki sem jih se imela shranjene pri E. sproti se ustavim se pri enemu mojih najljubsih prijatlov iz coimbra, angolanca H. tipo je eden boljsih v srednji regiji drzave v stroki polaganja tistih majhnih tlakovcev v svetovno znane vzorce (seveda jih imajo vse portugalske kolonije), ima fenomenalni smisel za humor, v tistem zelenem puloverju izgleda super, skuha taksno kosilo, da sem si vedno obliznala vse prste in njegova caipirinha nima konkurence nobene. od njega sem se tudi navadla rect “Ô!”.

enkrat zvecer sem se odpravla v stanovanje, se zleknala na kavc, dala tv na 2: (drugi program nacionalke), pogledala porocila in enkrat sredi noci sklatla njo dol z mene, ko je ornk fajhtna prisla domov.

LEPA SI.
sreda je bil dan za pozn zajtrk, kapucino s puno pene, dopoldanski program radia antena 3, pogovarjanje ob toastu s slanim maslom, gledanje skozi okno, poskusov zapomnit si zvoke s tenis igrisca, in kombiniranje preostanka dneva.
za cas kosila sem se odpravla v mesto na kosilo k alexu, mojemu tattoo artistu. se nikoli prej nisem s takim navdusenjem pojedla zrezka in preslanega pomfrija kot tisti dan. celi cas sem namrec imela v glavi, da se odstevajo zadnje minute do novega tattooja.
cakanje se je na zalost malo zavleklo, par strank je namrec ze imel splaniranih. med cakanjem sem naredila plakata za alexa za konferenco v franciji (placilo je bil ta tattoo) sla parkrat na kavo in pred neko restavracijo ujagala makedonca z nekajletnim stazem na portugalskem (se en za mojo zbirko cudnih tipov, ki se kar lepijo name). presenetlo me je to, da sem mu instinktivno odgovarjala v portugalscini, ceprav je tipo razumel tako slovensko kot hrvasko. po parih imperialih (=pivih) je moja spraha stekla tudi meni in v naslednjih parih urah sma se menla o res cisto vsem. (janis, faca si. se vedno imam tvojo stevilko, te rufnem, ko naslednjic uletim na obisk!)

nekje proti veceru je le prisel na vrsto tudi moj tatu. koncani izdelek je sicer vsaj 3x vecji kakor sem planirala, ampak se mi vseeno zelo dopade. se dandanes me prav preseneti, da ga imam. vidim ga namrec samo, ce stojim pred ogledalom. in ja, se vedno se mi dopade ga imet. dvomim, da se ga bom kdaj navelicala.

vecer sma zakljucile z zelo pozno vecerjo na eni izmed “oglednih” tock mesta.

HRANA IZGLEDA NE SME NA LETALO, VSAJ NE NA RYANAIR
slovo je bilo kratko a sladko. let do milano bergamo je bil nekaj cez 8h iz porta, zajtrk sem naredila jaz (zelo easy sem spet padla nazaj v to najino rutino treh let), prevoz in jutranje kreganje sta bila njena domena (tudi njej ni bil vecji problem, hehe).

ps- ostane samo se en del. od milana do ljubljane. in ja, tega dela nocete zamudit.