zanimivo bo pustit vse skupi en dan, in “meni nic, tebi nic” odit.

prav vem, da bom tocno tako to tudi nardila.
pobrala potni list in karto, spakirala najnujnejse v nahrbtnik, sla na popolnoma nedolzno kavo z meni najljubsimi ljudmi, si (med bedastim pogovarjanjem o vremenu in dogajanju v 4ki dan poprej) probala zapomnit cim vec njihovih izrazov in gest, se poslovila kot da se bomo spet vidli naslednji dan za kavo, in celo pot do letalisca pozirala knedle v grlu.
nekje pri check-inu me bo zagrablo, da vrzem stran karto, se obrnem in pozabim na celotno bedarijo. ampak vem, da se ne bom dovolj mocno prepricevala. dvomim, da se bom res hotla.
na letalu mi bo zal. vem. takrat me bo sele res zadelo, da te ljudi ne bom vidla nikoli vec. (ali vsaj ZELO dolgo ne.)

ko bom pristala nekje na drugi strani sveta se bom vsedla na tla, in se zjokala.

ps- ne mi prevec zamerit. je nekaj za mojo duso.

mas não vou chorar
se você quiser partir
às vezes a distância ajuda
e essa tempestade
um dia vai acabar…