>dan #2: ogled mesteca rota, iskanje turizma, prostora na plazi in 3 kometi

tako kot nama je bilo zagrozeno, sonce nama je zjutraj sijalo direkt v sotor. ampak to naju je motilo malo manj kot vsi tisti prekleto kriceci froci, ki so se mogli, ampak res mogli!, vstat ob 7h zjutraj in tecnarit familiji. kaj ta otrocjad ne spi, al kaj?? kolko appeala pa lahko imata pesek in morje, da se zbudijo tako zgodaj in vlecejo brisace in marele za sabo se preden se njihovi starsi ornk zbudijo?
zivljenje nama je dalo limone, na vrsti je bila limonada. pomackane sma se odpravile v bliznji kafic (max 15m) po jutranji kofe in toast z marmelado. kruha je bilo kar velik, tako da je moja, v teh krajih znana kot great-chinese-toast-eater!, celo pustila nekaj. “za ptice.”

po uspesnih pogajanjih na recepciji, da nama le pustijo ostati se eno noc (na najino odgovornost, seveda, ker sonce, SONCE, je baraba!), sma si sle ogledat to mestece rota, ki naju je dan poprej totalno zmedlo. in ne, v dnevni svetlobi ni izgledalo nic boljse kot ponoci. na trenutke sem si celo zelela malo teme. mesto izgleda kot vsak drugi na jugu portugalske, s to razliko, da ob 13h ze vsi zapirajo. kar ni kul, ce poskusate najdet turizem (za info, ljudje, za info! kompjuter, ki se med uporabo po volji vozi gor do brade in nazaj dol do kolen, je bil bonus.) in neko odprto trgovino za snedvice in velko flaso mrzle vode.

mesto je totalno navajeno turistov, preseneti jih nic, a izgleda jih veliko misli, da imajo samo oni plavo zono. “its to pay, you have to pay,” mi je ob spremljavi mahanja z rokami pravil nek mladenic. in tu sma se spoznale s spansko navado odprtih vrat in notranjih vrtov. odprta vrata = ker imajo stanovanja/hise najveckrat manjso predsobo imajo vhodna vrata na strezaj odprta. zraka mora bit. notranji vrtovi = ker so vrata odprta je imho impulz vsazga, da pogleda. in zelo velikrat res imamo kaj videt! male fontance, puno roz, majhnih dreves, tla in stene okrasene z barvnimi ploscicami. dozivela sem se dva druga “prvic”. 1) tisti velki kosi platna nad ulicami, ki dajejo tako zelo potrebno senco. 2) najprej mi ni bilo jasno zakaj ima tip ob lupljenju extra velkih fig tako debele gumijaste rokavice. sedaj vem.
plaze so bile prekleto polne in sonce je pripekalo, zato sma si si zadale cilj najdet prvo malo manj obiskano plaze. nasle sma jo cisto zraven yankee vojaske baze in samo en mali pomol (in totalno nepomembna bodeca zica na 2m visoki ograji) naju je drzal stran od fenomenalnih privatnih hotelskih plaz.

ob 15h nama je bilo dovolj przenja, zato sma se odlocile za ogled sosednjega kraja chipiona. saj ne bi, ce se ne bi noc poprej v iskanju kampinga vsaj 5x peljale mimo oznak za to mesto. izgleda je ze pomembno, ce sma pa vidle tolk oznak! ..ali pa je bila to vedno ena in ista? hm.
no, chipiona je dosadna. ali pa bi medve mogle ponavljati za spanci, oni ze kao vejo, kaj delajo, ne? torej, med 12 in 17h nekje v senci spat, in sele kasneje, ob bolj normalnih urah, se igrat turiste. hja, tega se niti do konca pocitnic nisma naucile. stara pesa sma medve. najprej sma se v tistem edinem odprtem kaficu natankale s kofejem z ledom in svepsom, ena zenica se naju je tako ustrasla, da je padla iz stola (okej, ni se naju je ustrasla, padla pa res!), potem sma sle v “center mesta” aka sosednja ulica, se nagledale spanske iznajdljivosti o stevilu ljudi na kvadratnem metru peska ob morju, jaz se razveseljevala nad dejstvom, da mini krofi niso izumrl (spanci so nori na deep fried hrano!), in kasneje ob pivu poskusale od natakarce zvedet ime tistih pecenih koruznih semen.

zvecer, nazaj v kampingu, sma ugotovile, da ima le-ta fenomenaln in PRIVATN dostop do bliznje plaze. in ce ne bi moje, ne vem zakaj, bilo strah same z mano v trdi temi tam bit na plazi, bi lahko vidle vec kot samo tiste 3 komete in 1 helikopter.