>spet sem skor znorela. nekok se mi to tu dogaja vsak dan. kaj je spet moj problem?
hja. način portugalcev predebatirat o zadnjih 8 letih njihovega življenja, ko srečajo nekoga znanga. itaq se to največkrat zgodi sredi najbolj ozke uličice mesta. in seveda sem vedno JAZ takoj za njimi.

situacija gre nekako takole: če sta prvotni osebi dve (če jih je več se problem in dolžina celotnega pogovora potencirata x-krat), ti dve osebi bosta najkasneje v 0.2 sekunde zavzeli celotno ožino te uličice, tako ali drugače. (ne govorim zaman v pomanjševalniku, spodaj je primer ozke ulice v coimbri) ali sta tako široki (no ja, vsi pač nismo supermodeli), ali stojita narazen a s še vedno premalo prostora med njiju, da bi lahko oseba šla “skozi” in s tem ne riskirala kršitve celih poglavij knjige o oliki in lepem vedenju.
do sem še okej. ali greš nazaj in po drugi ulici, ali pa počakaš da predebatirajo svoje (nikol, nimam potrplenja). tu pa se malo zakomplicira. kljub temu, da so se te osebe mogoče vidle včeraj in je skoraj ziher, da se bodo spet jutri vidl, povedat si morjo vse. ampak res čisto vse. vse, kar so si povedali včeraj, in kar si bodo spet jutri. vse pa se začne s tistim pavjim plesom, ki je znan vsakomur, ki pride za vsaj dva dni na portugal – najprej si dajo obveznih dva poljuba na lica.
tega se še vedno nisem najbolj navadla. ne vem zakaj, ampak kar tako poljubljat pa res ne mislim folka. okej, si pač hišnik bajte, na “ti” pa še vedno nisma! in ja, vem, da sma se vidle včeraj v nabito polnem kafiću ali ipaq! marš! nena me kušni! .. ko spoznate nekoga, cmoka! ko vidite nekoga, ki je sestrič vašga znanca v petnajstem kolenu, cmoka! če ste vidli osebo dva mesca nazaj prvič in vas sploh ne interesira te osebe videt še enkrat, ker vam preprosto ni!, čakate na kofe v kafiću in če ta oseba priparadira mimo, cmoka! temu ne uide nihče. celo T in jaz si dama ta dva cmoka. nimam pojma zakaj. ziher sem, da v sloveniji tega ne bi počele. zaj to počnema, ker sem jaz na to navajena in T, ker se ji to dopade. vsaj zdi se mi, da je to enkrat rekla. enivej.
temu sledi obvezni “tudo bem? ta boa? ta tudo bem? e, como vai a vida? pois, a vida é dificil. e, a familia? ta tudo bem? sim? muito bem.” in tale pogovor, kjer si povedo ama baš popolnoma nič, lahko traja in traja. in ne samo, da lahko traja. imajo tud expresne variante, ki pa so tok bolj banalne in brezvezne.velikokrat sem že vidla dve osebi, vsaka na svoji strani ceste, med njima peklenski promet. osebi se opazita in ustavita za 5 sekund – ravno dovolj za nasmeh in obvezni “tudo bem??”. sploh se ne počaka na odgovor, ampak se odmaršira naprej.
enivej, nazaj v uličico. mi smo še vedno tam. osebe pred nami se še vedno menijo o vsem in ničem. dvomim, da so ti njihovi pogovori interesantni celo za njih. resno dvomim. in potem debatirajo. in debatirajo. in debatirajo. dok nam ne dopuši in gremo v drugo uličico, kjer najverjetneje, prej ali slej, spet naletimo na en tak ples.

me zanima kakšna je stopnja samomorov tujcev na portugalskem. na poslovilnem listu itaq piše, da so ostali v uličici in niso najdli izhoda. takšnega ali drugačnega.