>ne vem točno kdo in zakaj in kdaj je nekdo se spomnu dat name urok kontra nirvani z tehnologijo, ampak izgleda deluje. no, vsaj za tistih par stresnih minut, ko se mi podira svet in že pričakujem apokalipso.

včeraj mi je na telefon padel mobitel. in ne z dveh metrov, ampak maximalno z 20cm. mobitel se je potem kar nekaj časa držal grdo, izgleda mi je zameril, in se ni hotel prižgati. ker je bil to moj ‘glavni’ telefon sem že štela leta, ki bi jih prodala kakšnemu ponudniku za nov pocen mobitel. hvala bogu je malo kasneje dobil okus elektrike (priključla sem ga na štrom. zakaj? nimam pojma, ampak je delovalo!) in se blagovoljil prižgat. bi dodala še ‘in delal normalno’ ampak tako ni že par mesecev. mogoče je čas za nakup novega?
zoprno je edino to, da imam shranjenih kar preko 50 sporočil in če menjam telefon sporočila ne gredo zraven. na sim kartici lahko imam shranjenih samo 10 sporočil. tolko o placu.

prejle pa uletijo gradbeniki v hišo, da bi neki popravljal, in ker se glavnemu šefeju ni dal pisat je hotel fotoaparat. ni blema, mam, prinesem. in se ne užge. ‘lens error’ da naj bi bil. že sem začela mislat, da imam še s plaže polno peska v režah (čeprav se je skor nisem pritaknala ko na plaži) in da se je zaštopal. ko pogledam malo bolje vidim, da je leča nekam daleč noter potisnjena. preveč kot sem jo vajena. sicer ne veliko, ampak pri tej tehnologiji smo itaq vsi vajeni na te male mučke, ki takoj onesposobijo aparat.
in ker nisem ravno najboljša predstavnica ‘nežnega’ spola trikrat udarim kamero ob dlan, reža pogleda malo bolj ven iz svojga placa v ogrodju, spečem še trikrat in VOILA! dela!
seveda tega ne priporočam nikomur, ampak če moja identiteta japonskega turista ostane brez fotoaparata se odrečem hrani za tri mesece, samo zato da si kupim novo kamero. prioritete, ljudje, prioritete!