>letališče v portu je dokaj razumljivo. dokaj. in drago, itaq. wcjev je puno (ozgleda pričakujejo naval ljudi s slabimi mehurji), avtomatov takšnih in drugačnih dovolj. varnostnikov je kot rusov, na pregledu sem morala tudi pas vzeti iz hlač (ker se lahka v zaponki skriva bomba?), duty free shop je poln turistov, ki izgleda še nikoli niso vidli čokolade ali cigaretov, ryan air vrata so v kleti 7 minut stran (vem, ker je bilo napisano) in večina letališče je še vedno v gradnji.
(tu se je torej začela najina smola s stvarmi v gradnji! pišuka!)

ker sem do sedaj vedno letela z ‘normalnimi’ linijami, mi je bilo malo čudno, ko sem v roke dobila boarding pass, kjer je pisalo samo datum, številka leta in številka 116. izgleda sem bila potnik 116. kje je cifra in vrsta stola? a to se je potrebno zagrebst za stol? uau. aja, zato je tamle že trikilometrska vrsta! sranje. no, samo še po kofe skočim in.. 1.50€ za kofe?? ni šans.
ne samo, da se je potrebno zagrebst za stol s starimi ženicami, do avijona je potrebno jet pešake (ah, nostalgija brnika), in če bi ryan air še malo bolj šparal bi mi mogli za avijonom letet in ga porivat do destinacije. (so rekli, da naj ne kličem hudiča.)

na rumeno-plavem avijonu so nam postregli z – ničemer. extremno malo prostora za noge (na poti nazaj sma se pametno usedle v vrsto pri krilu, več prostora in še exit vrata, če potrebno), pijača in jedača draga v pm (kofe je več kot 2€, da se o kozarcu šampanjca za 16€ sploh ne menimo!), ampak so nam ponudli totalno zdolgočasene rumeno-plave stevardese z mahajočimi rokami (ona razlaga ob primeru nesreče) in šanso za milijon evrov (ali 10.000€, kar nam je pač ljubše). kupil ni nihče, in prodajalka/stevardesa je bila vidno nezainteresirana. (a nisem nekje prebrala, da je easyjet eno vožnjo med ljubljano in londonom ukinil zato, ker nihče ni nič kupil?) na wc nisyem šla, a me zanima, če je potrebno dat noter kovan za 50c, da se ti odprejo vrata. ve kdo?

v gironi smo pristali (italijani so seveda ploskali) okoli 23h, izhod najdet je bilo easy, ker je girona letališče velikosti beneškega. in brniškega. en izhod, en vhod, trije check-ini, en kafić.

kolega Edo (poslovenjena verzija njegovga imena) je po naju prišel z ‘manjšo’ 45min zamudo, ker se ceste v kataloniji popravljajo ponoči. normalno pot od manrese (kjer sma ‘stanovale’) do girone traja cca 45min, tisti dan je potreboval več kot 1h. bogi. in bogi mi, ker smo nazaj grede potrebovali skoraj dvakrat tolko, ker je bil promet neverjetn! kdo se te fijaka okoli ob polnoči??
med vožnjo je moja spala, jaz in edo pa sma obnavljala njegovo srbščino. tip si je zapisal v glavo, da je srb. no, najprej katalonc, in potem srb. v sloveniji je preživel eno leto in se naučil skoraj nič slovensko, potem je tri mesce študiral hrvaško na univerzi v zagrebu in končal v beogradu z eno punco. od takrat naprej mu gre po glavi samo še srbija. malo ironije: enkrat maja se je odločil, da gre v slovenijo obiskat svoje srbske kolege. zaj pa rečte, da slovenija ni olimpijska vas! hehe.

ura je bila pozna, ko smo končno prispeli v manreso. mesto ob tej uri ni ravno idealno mesto, izgleda veliko preveč industrijsko. prevladujeta mesno predelovalna in avtomobilska, tko btw. za teden dni sma prevzele sobo Edoja v stanovanju njegovega brata, on se je začasno preselil k staršem tri ulice stran.

kljub temu, da je bilo pozno, se nam še ni dalo jet spat. brat M je prinesel steklenico nekega katalonskega šnopsa, medve sma prinesle flašo portovca (vem, ne preveč originalno, ampak točno tist dan pred odhodom nisma nikjer našle likerja beirao) in Edo si je zapalil enga mikija. takrat sma izvedle, da je v kataloniji (španiji?) dovoljeno imeti doma marihuano. eno planto na osebo. tri osebe v stanovanju, tri plante. totalno legalno. in ko rečem, da je dovoljeno imeti v stanovanju, si morate to predstavljati takole: vrečke posušene marihuane (to je že ilegalno, a kontrol itaq, da ni) v predalih, med posodo, nekaj v hladilniku (izgleda te ornk zadane, če daš marihuano v jogurt, a ne bi vedla iz izkušnje), in par manjših plantic na blakonu. in da ne boste slučajno mislili, da je to le moda mlajših ljudi. Edojeva babica veselo vgaja tako vnuke kot plantice na svojem blakonu. išias. kljub temu, da na ulicah ni dovoljeno kaditi, jih to počne veliko. jaz osebno sem po mestu hodila z nosom navzgor (dopade se mi vonj).

par urc kasneje, enkrat v zgodnjih jutranjih urah, je bilo za naju prvega dneva v kataloniji konec.

jutri: ker je monserrat velki je turistov še več, ki morajo za sedenje na stolih sredi mesta manresa plačati.