>dokaz, da jast osebno ne smem vstajat preveč zgodi. in ne mi zaj začet govorit o ljudeh, ki vstajajo ob 5h zjutri že vsaj 30 let, ker me to ne zanima preveč. plus, sem že dobla svojo dozo tega na faxu, ne rabim še zaj, ko nisem več v mama hotelu.
torej..
se vstanem pred deseto.
pozabla včeraj ponoči ugasnat zvok na compu in pozabla tudi ugasnat msn. napaka, ker danes zjutri mi ta prekleti msn plus povedu za vsako najmanjšo spremembo v statusu, imenu, dolžini obraznih dlak od čisto vseh userjev na moji listi. in to s tistim prisrčnim tuljenjem, ki bi vsazga iz kome zbudilo 😛 in me tudi je.
vrei. grem kofe nardit, moja prva misel. tok da spravim kofein si po žilah. resno. kdaj bojo iznajdl caffeine-shots? take, direkt v žilo? to bi šlo hitrej. enivej.
dam vodo gor.
grem v kopalnico se nardit dostojno za svet. umijem faco, zobe, narihtamo lase v vertikalno pozicijo (glede na glavo).
dokončam kofe.
odstavim, da se zoc malo poleže.
grem neki se dokonca zmenit s sodelavcem na msnja. (kak je ta moj realni svet postal virtualni, za znoret!)
nazaj v kuhno po kofe.
odprem hladilnik, vzamem ven mleko.
se stegnem čez šporhet in vzamem tisto coto, ki ne vem imena, a se uporablja v primeru, da je neka stvar prevroča za prijet samo z roko. prijemalka? nešto slično?
natočim kofe v šalco (tisto, ki jo je kolegica kupila na bolšjem sejmu za 60c!), dodam mleko.
dam mleko nazaj v hladilnik.
grem proti sobi, a imam celi čas neki čudn filing.
se obrnem, grem nazaj v kuno, odprem hladilnik in.. wouldnt you know it?
tista “prijemalka” je točno zraven mleka v hladilniku.

.
.
.

i rest my case.