>vsi mi že pravijo, da imam magnet privlačenja čudakov. vsi so moškega spola, preko 30, in izgleda sem jim namenila 3 minute preveč, ker se jih kar nekaj časa nisem uspela otresti!

najprej me je v nekem klubu ogovoril prodajalec rož, “ker fro?” (=quer frô?, bi rožo?). saj jih že vsi poznate. uletijo v diskače/restavracije/klube/bare z naročjem polnim vrtnic, ki jih potem prepotentni obiskovalci kupijo za svoje najdražje. tipo je čisto harmless, tako da ni panike. moja se ga sicer vneto izogiba, meni pa je vseeno. najini pogovori so vedno samo max 5 stavkov, in vedno me vpraša, če pridem tisto noč v dd-ja. tam sma se namreč spoznala. romantisch, a? edina dobra stvar te najine zveze je ta, da on dobi zastonj pijačo po klubih.. in nekaj te pijače je tudi zame. im milking it as much as i can!

enter natakar v omiljenem kafiću tropical. vedno ostane malo dlje pri naši mizi, ko naročamo. vedno ima neke “pametne” za povedat. in čisto vedno me hoče poljubit! jebemti pa portugalske navade kušvanja!

v zanimivem spominu imam tudi nekega visokega črnca iz angole, z belimi čevlji. spoznala sem ga po zabavi v eni izmed republik v rua das matematicas. imenujem ga “tipo z belimi čevlji”, ker je preprosto vedno (ampak res vedno!) imel te bele čevlje! spomnem se tudi, da ima še 13 bratov in sester, ampak da se za dve ne spomne imena. (tolko o family ties.)
najino prijateljstvo se je končalo s tem, da me je sledil do bajte in ni odšel dok mu nisem skoraj na čelo napisala, da res NOČEM bit z njim in da že imam resnega tipa. (ja pa no, ni se mi dal velik razlagat!)

v nekem drugem študentskem kafiću sem imela tudi malo čudno izkušnjo z nekim srbom, ki je že vsaj 5 let na portugalskem. v coimbri, natančneje. nekako je izvedel, da sem iz slovenije, in ker se je rodil v ljubljani (a celo življenje bil v beogradu) je šel down the memory lane. pravil mi je o svojem bratu, ki pri tromostovju na štantu prodaja prstane in verižice, o svoji babici, kako ni mogel na njen pogreb, kako je moral preplavati neko reko, ker ni imel pasoša, kako je bil kar nekaj let na igu, ker je naredil že-ne-vem-kaj, kako se je pretihotapil nekako do španije, kjer je delal kot voznik tovornjaka, in kako je zadnja leta v coimbri, ker še vedno nima pasoša kljub temu, da je že plačal tolko in tolko evrov na ambasadi v lizboni, a mu ga še vedno nočejo dat.
par zanimivosti: tipo je cele dneve preživel v tistem kafiću. tam ga poznajo vsi in ker izgleda ima temno preteklost, dobi pijačo zastonj. pijan je tako cele dneve. in vsakič, ko me je videl, mi je povedal ene in iste zgodbe. in vedno se je jokal. na začetku mi je to seveda pustilo vozel v grlu, a proti koncu najinih medenih tednov mi je bilo že malo preveč.
ko sem lani se preselila v lizbono se je izgleda nekaj premaknilo na ambasadi in tipo je, po govoricah po coimbri, dobil pasoš in odšel v slovenijo.

potem sem imela nekaj mesecev mira, dok naju z mojo ni presenetil nek malo tipsy tipo. bilo je zvečer, moja je že itaq bla tečna, men se pa nikamor ni mudil. tako da, ko me je vprašal za vžigalnik, se odločil hodit ob nama in me kasneje pobaral še za točen čas, se je razvila mala debatica o uri na železniški postaji, ki nikoli ne kaže točno. moja je dobla popizditis, za katerega mi še vedno ni jasno, kje je pobrala argumente.

prejšn dan, ko so nam spet prišli vklopit net (pogodba potekla septembra, so prišli namontirat novga), je tipo pametno ugotovil, da sem iz ukrajine. no, nisem, ampak velik folka reče, da sem iz ukrajine, ker izgleda imam isti naglas pri izgovorjavi portugalščine. izkazalo se je, da je bil tri leta v srbiji, da zna zelo veliko kletvic, in da (tako kot kar nekaj slovencev) ni navdušen nad hrvati. hrvaška je biser adriatika, hrvati pa.. eh.

danes, za češnjo na vrhu sladoledne kupe, pa sem imela kar dolg pogovor z enim izmed romunskih prodajalcev dišečih drevesc za avtomobile. (i know, wtf?!) da razložim: na mojem križišču so sedaj tudi trije romuni, ki hodijo od avta do avta in ponujajo tiste zelene smreke, ki naj bi kao dišale. ko pridejo do konca vrste se obrnejo in gredo nazaj do voznikov, ki so si dovolil sprejet smreko. le-te so namreč naprodaj in ne zastonj. večina jih vrne, nekateri pa le dajo tisti 1€.
ko sem končala z mojo turo sem šla dostavljalca časopisa čakat na klopco. prisede eden izmed teh tipov, povpraša kolko dobim, in ne-vem-kako se pogovor obrne na “pa ko si tak lepa punca! daj si no ta pirsing iz ustnice, in ne si več las strižt. moreš met dolge lase. res. ker tuki ko avti mim vozijo te vsi gledajo, veš kak si lepa. in potem boš mela dolge lase, in se malo bolj elegantno oblekla, in boš prec našla bogatega portugalca, sej jih je puno!”

mnja.
i rock.