>vceraj je bil zelo naporen dan. sicer nic fizicnega, ampak psihicno. konstantno kreganje z mojo o najmanjših in najbolj banalnih stvareh. ona je pod stresom zarad službe, jaz zaradi lack of (a steady) one. ona si vedno splanira maljardo stvari za narest v 24 urah, in ce ji ena ne zrata je tecna. potem pa jast slišim takšne kot “zakaj nimaš malo vec potrplenja z mano?”, “ti bi mogla razumet.”, “zakaj se ne odlociš sama, brez moje pomoci?”
to je vedno problem. (z moje strani ne, ker vem, da ni res.) jaz se kao NIKOL ne odlocim sama. ne, nisem pushover, je pa res, da sem zelo hitro za kompromis. raje imam kompromis in raje dam sebe na drugo mesto, kot pa da se kregamo. ne maram se kregat. zoprno je edin, ko se za nekaj že odlocim, in potem pride ona na plano s tistim svojim “jaz pac rada naredim stvari na moj nacin.” temu ponavadi sledi totalna iznicitev moje odlocitve. ko smo že pri kompromisih, a ne?

aja, pica je bla pa vseen dobra. kljub temu, da se mi testa ni dalo sami narest in smo ga kupli dan prej.