>nazadnje sem tam bila z njo in mislim, da mi je trenutna situacija malo zagrenila tisti lokal. pac, spomini. a ker sem le clovek, se istocasno se vedno zelo rada spomnem sedenja na klopci v kotu, ona v mojem objemu, vonj njenih las in tisti sramezljivi pogled, ko jo po 10 minutah le vprasam, ce slucajno pa bo kavo.
ja, tega popoldneva se rada spomnem.

no, in danes sem se koncno le spravla tja. druzbe si itak ne bi mogla zamislit boljse (da ti ne bo stoplo v glavo, prosim lepo), kava tud ni bila presvoh, in pogovor o najinih “kaj bi naredila, ce bi zadela na lotu” planih se je kar malo zavlekel. obozujem jo poslusat, ko mi na dolgo in siroko razlaga svoje misli. njene oci prav svetijo! ce bi kdo poslusal najine dialoge, ki so vcasih sestavljeni samo iz medmetov in veznikov, bi zelo preprosto dobil obcutek, da so naju govoriti naucile gorile.
vseeno, pasalo je. zelo.

na poti domov sem v luzi opazila neko polomljeno plasticno stvarco. roza barva je sicer ze bila skoraj popolnoma sprana, ampak se vedno dovolj mocna, da sem to majhno zadevo opazila. da se gre za eno izmed tistih igrac za ucenje abecede mi je bilo jasno takoj. malo bolj natancni pogled pa je razkril, da se gre za crko M. (prva crka imena te iz prvega odstavka.) in medtem, ko sem stala tam, se v 3 sekundah spomnila tistega popoldneva in njenih ustnic, in ko so me gosti picerije foculus ze gledali malo cudno, je mimo pripeljal nek kombi, zapeljal direktno cez crko in jo zdrobil v 5 delov.

simbolika do amena, ne?