>kak jst nimam sreče, ej!
tolkrat sem že rekla, da grem domov, tolkrat sem si že skor spakirala kovčke (vsaj v glavi), in čist vedno je nekaj prišlo vmes. al tajming ni bil okej, al so ble karte predrage za mojo denarnico, al to al ono. skratka, vedno je nekaj bilo. (ja, moja lenoba in nepraktičnost je tud bla enkrat razlog. errare humanum est.)

prejšn dan pa je tudi že moji familiji prekipelo (tisto travo je potrebno pokosit, hehe) in so se tudi oni spravli na lov za karto. plan je bil, da grem enkrat junija (‘na začetku’ je bilo mišljeno, da grem konec maja, ampak konec maja je čez par dni. karte velik predrage.) in se vrnem sredi julija. našla sem tudi eno dobro (in za ta čas extremno poceni karto) z maljardo prestopanj, ampak bi le cela prišla do benetk, kjer bi me pobrali domači.

vse je bilo že zrihtano. denar na kreditni, rezervirana karta, oseba za gretje moje postelje dok me ni je tudi že on standby. skratka, vse je bilo tko kot more bit…
…potem pa grem na obisk h kolegici in L mi reče, da mogoče imajo zelo (glede na info je fantastičen!) dober šiht zame, ki pa bi se moral začeti zaj zaj in ne šele sred julija.
in kaj zaj? take šanse človek ne dobi kr tak. čakat me ne morejo. doma me ni blo že več kot en let in pol.

argh!