ne vem, kdaj tocno sem dobila idejo, da bi bilo pametno imet luknjo v usesu. mislim, da je prva ideja padla nekje po pirsingu v jeziku. z mamo sma sle do zlatarja, vzel je tisto malo pistolco, jo naslonil na moje uho in zacela sem se dret. ne pretiravam. drla sem se z vsem zmoznostmi, ki so mi jih takrat pljuca dovolila. mama je stala max 2m stran od mene in v zivljenju je nisem vidla tako hitro skocit do mene, mi dat roko na usta in me z veeeelkim vprasajem nad glavo vprasat, ce sem slucajno normalna. ker, “ti imas luknjo v JEZIKU! nehaj se dret!”.
nisem nehala. drla sem se se za naslednje tri luknje. ce se gre, potem naj se gre do konca.
ce bi bila takrat v zlatarni tudi kaksna majhna puncka, ki je vsa navdusena prisla po prve uhane, bi jo moje dretje zaznamovalo do konca zivljenja in danes bi imela cudovito fobijo pred vsem rocnim orodjem.
uhanov nisem imela dolgo, niti do konca “da se zaceli” dobe ne. niso mi bili vsec, sploh pa ne tisti zlati medicinski. ewww.
kasneje sem v telesu naredila se par lukenj, v planu imam se vsaj dve lokaciji, trenutno pa se koncentriram na vecanje luknje v obeh usesnih mecicah. vecanje luknje v usesu je odlocitev iz kategorije “hm, zakaj pa ne?”, nic drugega. in, ce sem iskrena, meni je kar vsec. dvomim pa, da v moji druzbi obstaja ena oseba, ki se strinja z mano. no, vsec mogoce ze ji je, samo ne na men, “in, ana, resno? bos ko ene crnke, ki imajo kroznik v ustnici! uuuu, caki, grem po kljucavnico, da ti jo lahko na uho zaklenem!”.
ja, okoli mene so sami klovni, prav si ugotovil, moj zvesti bralec iz bruslja.
vseeno.
zaceli smo z 2mm, in nekje sem prebrala, da je max sirina, pri kateri se ti luknja, slej ali prej, normalno zaceli, 12mm.
in vceraj sem (zdravo beni iz celja! *waves*) dobila dva para “plugov” (kaksen je slovenski prevod te besede, da celo ima neko povezavo s pirsingi, in ne tolko s kmetijsko napravo?); 11mm (kar imam v usesu trenutno) in 12mm (kar bo zadnja velikost).

mogoce.