na zenskem telesu mi je sicer vsec cisto popolnoma vse, ampak imam par priljubljenih mest. in, ce nismo cisto vulgarni in ne pomislimo najprej na tiste najbolj opevane, pofotkane in s kamero posnete dele telesa, potem pridemo do ustnic, rok in bocnih kosti.
obsesija z ustnicami se je zacela s filmom bound in eno izmed glavnih protagonistk, gino gershon. njene ustnice so sicer drugacne od norme “lepih ustnic”, niso extra polne in nimajo extra popolne bubbly oblike, so pa zato nekaj posebnega. in ce kdaj najdem kaksno s podobnimi jo niti ne vprasam, ce jo lahko poljubim. jebiga, tist focn bom prezivela.
za mojo (lazjo!) obsedenost z ustnicami angelince vedo vsi, ki poznajo zgodbo za idejo tatuja na moji desni roki. namrec, ko sem prvic vidla film original sin sem si tistih prvih dvajset sekund filma pogledala vsaj 10x zapored, in ce ne bi bila v gosteh, bi si pogledala se vsaj tolkrat.
roke so “prva” stvar, ki jo opazim, ko se zavestno odlocim, da bom ignorirala prsi, rito, vrat, noge in vse, kar je se taksnega, kjer se lahko z jezikom zadrzis celotno branje vojna in mir. (kasneje se vrnem na temeljito chekiranje, seveda. stealth mode.)
ce se na roki se malo vidi tista dolga vena na podlaketi, tolko boljse. v tem so najboljse natakarce, in ko se ona iz mozaika sprehodi mimo s tezkim pladnjem nekje v visini ramena, uff. ce ima istocasno se zagorelo polt, uff x2.
ko sem pred parimi leti prvic vidla njeno bocno kost sem se zaljubila, ji v glavi napisala odo, in od takrat je to del, ki me na njej najbolj privlaci. tumblr s svojo galerijo miljontih crnobelih fotk bocnih kosti ne pomaga pri tej obsesiji. in ko mi je pred parimi dnevi poslala fotko z morja ter poskrbela, da se je zelo dobro vidla tudi njena bocna kost, sem se v mislih teleportirala tja k njej in zelo pocasi polizala z nje tistih par slanih kapljic.
slika je shranjena na zunanjem disku, na telefonu, dropboxu in v moji glavi.
se dobro, da doma nimam printerja.