to, da na vsake kvatre spravim par besed v neesejsko obliko, niti slucajno ne pomeni, da me poezija zanima. doma nimam niti ene zbirke del tega in tega, tudi v bookmarkih brskalnika nimam povezav do poezijskih del nadebudnih studentov primerjalne knjizevnosti. preprosto me ne zanima. (zadnje case sploh zelo tezko najdem nekaj, kar bi mi pozornost obdrzalo vec kot en dan.)
se pa vsake tolko ustavim na blogu mo2dra. (prepricana sem, da sem o tem blogu ze govorila.)
punca (zena?) zelo dobro spise vecino stvari, ki gredo tudi men po glavi. velikokrat se je ze zgodilo, da sem se ustavla pri nekem dolocenem stavku in si iz tega v glavi razpletla celotno zgodbo s podrobnostmi, karakterji oseb in koncnim rezultatom. (gre se na zmage, ko jebe zrtve. a ne?)
eden izmed teh trenutkov je bil danes. tokrat napisano ni njeno, a vseeno dvomim, da bom kmalu nehala razmisljat o teh besedah. v njih se vidim skoraj do zadnje vejice. (izbira avtorja je prav nesramna.)
v zadnjih tednih je med nama toliko neizrecenega, toliko nekega strahu, neuresnicenih zelja, obcutkov, da nekaj ni vredu. napetost v zraku bi lahko rezal z nozem. obe sma ze postali expertki v ignoriranju tistega velikega roza nosoroga (ne sme bit plavi slon, tisti so kul. tisti so najboljsi. a ne?), in noc se vedno konca v objemu. v tistem fenomenalnem objemu, ko poslusam njen utrip. vedno me pomiri.
dopoldan, ko jaz pijem ze drugo kavo ter se ukvarjam z dimenzijami, se ona oblece in gre.
a vedno nekaj ostane.
Nekaj ostane
nazadnje vedno nekaj ostane
nitka iz puloverja
list iz dnevnika
z datumom 22. september
prazna steklenica
odtis ustnic na robu kozarca
listek na kljuki
PRIDEM OB PETIH
in mnogo neizgovorjenih besed
in mnogo molčanj
                          ostane
nazadnje vedno nekaj ostane
še tako majhno
še tako tiho
še tako na robu.
(Vinko Mödendorfer)

>..deset minut in na mojem trdem disku bo koncno ena grozljivka. (vecer bom spet prezivela z glavo v povstru.)
..tri ure in grem po malo vecje luknje v usesih. (ja, po novem jih dobis v vrecki. tako kot luknje ementalerja.)
..pet ur in karte munchkin bodo v moji lasti. (potem pa kradem, da se bo svetlo za mano.)
..en dan in gre lubica v ameriko. upam, da prezivi. (uf, ne smem pozabit poklicat carinikov.)
..48 ur in dobim lupcka. (puno njih.)

..stirje celi dnevi in spet gre. (me zanima, kdaj jo potem sploh se vidim.)

>zadnjih par mesecev ugotavljam, da se mi ne da vec.
ne da se mi vec hodit za folkom in jih prosit, na v moji glavi se sprejemljive nacine, da pridejo nazaj v moje zivljenje. ali da vsaj ne odidejo iz njega. ne vem, ce je ze kdo napisal odi ponizevanju, ampak je cisto falil. nic ni lepega ali zadovoljujocega v tistih smsih sredi dneva, ko upas, da ti bo oseba pa le odgovorila.

zakaj ne bi, sej je minilo ze vsaj par dni odkar sma se nazadnje vidli.
a njej pa ni do pogovora z mano?
kako ne?
ce pa sma vcasih bile kot rit in srajca.
zakaj ne?

in sploh ni problem v tem, da nima telefona v blizini. prepricana sem, da ga ima tocno v tistem trenutku celo v roki, samo odpisat se ji ne da. “sej ana bo vedno tam nekje.” kar je res. ljudi izbrisat iz mojega zivljenja mi ne gre dobro od rok. jebiga, vsak ima svojo sibkost, in ljudje, na katere se navezem, so moja.

vem, zivljenja se spreminjajo, prioritete tudi.
mogoce ima novo punco in je na medenih tednih. privoscim mu vse najboljse, naj si da duska, zasluzil si je. in ne, nisem jezna nanjga, res ne! samo, ne da se mi vec. desetkrat povabim na kavo, ki se iz tega ali drugega razloga ne zgodi. enajstega povabila na bo. raje grem na kavo z nekom, ki si to celo zeli. pa ceprav se bomo spet pogovarjali o gledaliski predstavi izpred dveh tednov ali o osami, ki je itak ze deset let mrtev.
in sploh, zaceli so se izpiti. vsaj do sredine julija ne smem pricakovati veliko. izobrazba prvo, se strinjam. pa vseeno, pogresam jo. in glede na trenutno ekonomsko situacijo sploh ni cudno, da se lahko sluzba zavlece od zgodnjih jutranjih do poznih vecernih ur. komu pa se potem sploh se da it kamor drugam kot pravac v posteljo?!

vse to mi je jasno, ampak res se mi ne da vec.

>za 100+nek drobiz rss feedov uporabljam google reader. nic presenetljivega, je le eden najboljsih rss readerjev na marketu. plus, njihova mobilna razlicica, ki je v bistvu narejena za touch telefona, a se vseeno zelo dobro prikaze tudi na moji qwertz nokii.
ker pa se mi standard obleka ne dopade (prevec sareno) imam instaliran helvetireader 2. svetlo sivo ozadje, text crn, glavne ikone in stevilo neprebranih postov v rdeci barvi. simpl ko pasulj.

prejsn dan pa se stvar nikakor ni hotela povezat s serverjem, tako da smo (jst in maljarda drugih uporabnikov) bili primorani (*le gasp*) uporabljat google reader brez olepsevalnih okoliscin. do tega pa mi tudi ni bilo, tako da sem se na meni najljubse bloge spravila po tisti stari poti (domac url) in jih prebrala v obliki, v kateri so bili namenjeni za bralce.
vsi avtorji svojim izdelkom namrec damo neko svojo konotacijo, svojo obliko, povdarke na dolocene besede, itd.

in ko sem prisla na en blog me je skoraj kap.

tolko razlicnih pisav, velikosti rangirajo od “normalnih” (tale izraz bomo jemali zelo lahko) 12px do gromozanskih 32px (zakaj tocno ji je bil tisti podatek tako pomemben?? na opisano zgodbo ni imel vidnega efekta.), do trojnih presledkov med odstavki ter celotno barvno paleto v enem samem stavku. precrtavanje besedila in posevne crke so tudi imele izlet v neznano, najveckrat v istem postu.
vsebina je sicer bila super (drugace je ne bi imela na rssu, d0h!), ampak izgled me je totalno odvrnil od ponovnega vracanja. namesto da bi se spravla v vsebino, sem vecino casa pretrpela z odkimavanjem nad se enim stilom pisave.
ker pa morajo vsi znanstveni rezultati bazirat na vsaj dveh primerih sem se potem drzno podala se do drugih blogov. (zakaj si to delam?)
do myspace gifov, ki se svetlikajo kot za stavo, utripajo ter sprozajo napade epilepsije, do popolne zmede v postih, ko slike gledajo veliko cez rob containerja in vrze iz tira se tako zacementirano tabelo.

ne, originalna oblika nekaterih blogov res ni zame. raje pocakam, da pride helvetireader nazaj online.
bo boljse za moje oci.

me je pa to vzpodbudilo, da sem koncno le spremenila izgled mojga bloga. sicer ni glih neki dizajnerski ali developerski dosezek, ampak uporabljam blogger in za dolocene funkcionalnosti je treba html prepustit njim in samo njim (koja koda, kaj si ti ja fukjen!), tako da mi je na koncu ostalo le tweaking preko njihovega template designerja >> advanced >> add css. hvala bogu za !important in visibility:hidden. res ne vem, kako bi se drugace znebila tistih (izgleda) nujno potrebnih elementov. bleh.
belga placa je puno, widgetov razen twitterja (v footerju) ni, in to mi je cisto dovolj.