>kako tocno sem prisla do videov skupine sorriso maroto (=lazen nasmeh, kao) mi ni jasno, a tudi ni pomembno. bolj je pomembno (in malo zastrasujoce) dejstvo, da se mi ob 1h ponoc na soboto taksna muzika dopade.

“pagode” je stil brazilske glasbe, podzanr samba glasbe, iz okolice ria de janeira. beseda naj bi na zacetku pomenila nekaksno praznovanje z veliko hrane, glasbe in plesa (vaska veselica?). kot z vsako drugo glasbo je tudi ta zvrst nasla svoj mainstream v popu in nekje od 80ih naprej ima pagode negativn prizvok. zahvala gre vsem tistih pop skupinicam, ki so svoja besedila polnila s pop kliseji.
glavna razlika med samba in pagode glasbo je v instrumentih uporabljenih. v zacetku 80ih je neka folklorna skupina v klasicno samba formacijo uvedlo 3 nove instrumente; banjo, tan-tan in repique de mão. spremenilo pa se je tudi besedilo; iz ironicne in vcasih skoraj zlobne sambe v vse vecjo uporabo zargonskih fraz.
(malo daljsi opis tega stila si lahko preberete na imho najboljsi strani za info o brazilski glasbi, allbrazilianmusic.)

pa ceprav poln klisejev, na katere padajo histericne sestnajsletnice, “você me maltrata” (album “é diferente, ao vivo”, dolpoteg) je ob 01:22 zelo dober komad.

Mas você prefere omitir
E não tá nem aí, tem medo de assumir
Se libertar, se entregar mais uma vez
Mais uma vez

>it doesnt take much for me to want her fingers inside of me
fueled by few drinks her looks will turn me on even faster

with a nod of her head she tells me to follow her into the dressing room
holding her hand above her head i undo her belt

ive never enjoyed shopping in zara this much.

>mlajsa seka bo rekla, da imam problem, ampak danes je st. patrick’s day in to je potrebno praznovat. sicer ne ob 10h ujutro, tko kot se je meni zalustalo, ampak popoldne. ljubljance nam jankovic ne bo pobarval v zeleno, in ene osebe se nisem vidla oblecene v karkoli zeleno. izgleda si bomo festo mogli naredit sami.
tako da, ce ste kje v centru okoli 19h, daj prilaufajte v cuttysa. pravijo, da imajo tam dobro pivo.

>odkar so si speakerji na radiju oxigénio zadali v glavo, da je potrebno vsake 15min povedat, koliko stopinj imajo v lizboni (ponavadi vec kot 25C) in da pri njih pa ne dezuje.. ja, bloody f*cking juhu for you, assholes!.. no, sem se nekok prejsni teden odlocila, da tega brezveznega radija ne mislim vec poslusat.
na zalost pa jih se vedno vsako jutro prizgem, ker imajo dopoldan dalec najboljso glasbo. slovenski radiji me ne ganejo sploh, sputnik ima zadnje case veliko prevec ooontz oooontz oooontz ooooontz glasbe za moj okus, soma fm pa tudi ni za moj trenutni ritem.

no, in danes so mi spet (ne, RES me ne briga, da imate ze zajle 23C!! f00k off!) postregli z zelo dobrim komadom za jutro. skupini se rece belleruche, in bi jih najbolje opisali kot sarah vaughan, django reinhardt in cut chemist, ki so obticali v dvigalu z ruskim pivom in sample masino.
njihov debut album “turntable soul music” (dolpoteg) je mix komadov narejenih v noceh navdihnjenih z rumom, vecino texta so napisali na vlakih, taxijih in zadnjih sobah temacnih kaficev po veliki britaniji.
spodnji komad nosi naslov “northern girls” in je fenomenalni za delo v pisarni brez okna, kjer je edina svetloba halogenska luc.

I thought that we made it clear
I was never to change my mind
You’ve become so precious dear
But you’ve got to leave this behind

>oh baby baby if you seek amy tonight
oh baby baby we’ll do whatever you like

>ce se je ze potrebno (pa cetudi prostovoljno) na soboto zbuditi ob 9h (totalno necloveski uri!), te je najboljsa resitev ta, da se gre na jutranjo kavo v staro ljubljano (tokrat je bil na paleti café roža, s svojim simpaticno zmedenim lastnikom v vlogi natakarja), uzivat v soncu, prijetnem hrupu mesta (ce ne stejemo dretje frocov, ki so mi vsake tolko sli zelo na, ze tako nacete, zivce), in se pred odhodom na kosilo ustaviti se na trznici.

in ker nas predragi piran café strajka vam tokrat jaz podarjam utrip ljubljane.

>tako kot ze tolkrat prej sem povezala moj tulifon s kompom, vzela dol slike, in ko odklopim tulifon mi na zaslonu napise (ker sem tocno takrat dobila sporocilo) “trenutno dostop do spominske kartice ni mogoc, zato bodo sporocila shranjena v pomnilnik telefona.” ja, okej, super, whatever, me ne zanima.

potem pa vidim, da mi je vsa sporocila, ki sem jih imela prej na telefonu, zbrisalo. WTF?!

okej, sej jih nisem imela dosti, ampak tiste 3 pa res ni blo potrebno zbrisat.
imam to cudno navado, da zbrisem sporocilo takoj po branju, tako da je teh par sporocil moglo biti zelo pomembnih! zelo velikrat se tudi zgodi, da par sekund kasneje niti ne vem kaj morem odpisat. da se sploh ne menimo, ce slucajno dobim sporocilo ponoci, ko ze spim. zjutri se mi namrec ne bo niti sanjalo, da sem kaksno sporocilo sploh dobila, kaj sele prebrala!

enivej. (ampak vseen – WTF?! hocem nazaj oni msg, da se ji vsake tolko zalusta jet cez crto!)

vzrok za zgornji debakel je spodnja slika.
po sluzbi sem se odpravla na pijaco z B, v usesih mi je pela mariza, in ko sem sla mimo preserca si nisem mogla kaj, da ne bi slikala tiste tanajtaboljse (po izgledu) zgradbe centra ljubljane.
filing je bil pravi.

>there she was again, smoking her cigarette
its like a circle she created to calm us down
i listen to her tell me all the reasons “no”
when all i want is for her to stop talking and kiss me

three cigarettes and two empty glasses later
i push her against the wall in the hallway
she doesnt fight back, even with my lips on her neck
i hold her face with my right hand, she kisses my fingers

i pull her towards me by her belt, undoing it
lowering my hand to her hips i cup her breast
she exhales a long breath, turning me on
she pushes away from the wall, allowing my hand to slip in

she shaved.

—–
round one – round two – round three – round four – round five – the end

>