je pa iz te polomije prislo nekaj dobrega. skapirala sem, da moja najdrazja nokia xpressmusic 5320 uporablja VSAJ 3 razlicne fonte. na zalost ne morem naredit slike ta tretjega (baterije na fotkicu sle, na netu ne najdem), se pa zato na spodnji sliki zelo dobro vidita druga dva. no, tkole bom rekla. nisem jast neki strucko iz tipografije (kot npr @twitermin), ampak tistali dve crki I sta drugacne. in to ze pomeni neki, ne? vem, da obstaja maljarda “tipov” v eni familiji, ampak a se lahko ena crka toooolko razlikuje?
>ce smo se v zadnjih parih dneh kaj vidli ali slisali, potem vete, da sem neki bolana. smrkanje, kihanje, kaslanje, glavobol, kao vrocina, solzenje oci, to je vse nekako na dnevnem redu. glede na to, da nisem edina v drzavi, ni potrebe, da se vam smilim.
but i digress.
hotla povedat to, da ko sem v taksnem stanju, mi se najbolj prija gledat neki bezvezni film (teh imam na D: maljardo in se mal. mental note: make selection, delete rest!). izklopim mozgane, gledam tiste migajoce slikice na ekranu, in to je to za priblizno dve uri. vceraj je na vrsto prisel “twilight“, neka alter vampirska kategorija homo sapiensov. K je film ze pogledala in ga skurcala do amena. super izbira, torej. knjiga (vseh 18 njih) je namrec tooook boooooljsa, da se sploh ne da primerjat ti dve umetnini. kaj naj povem o filmu? neka punca se preseli v majhno mesto (kraj? vas?) sredi zda, v katerem zivi tudi druzina vampirjev. total inhabitant count? 3120 + 6. seveda se punca zaljubi v najmlajsega od vampirjev, on bi jo najraje pojedel (in ne na oni fajni nacin, da se razumemo), ampak ljubezen premaga vse, itd itd. skratka, ze videno. film bom pozabila zelo hitro, dve uporabljeni pesmi malo pocasneje. presenetljivo je to, da jih je odpel toti mladi vampircek, robert pattinson. ne vem kaksne ima plane s svojo igralsko kariero, ampak naj se drzi muzike.
prvi komad je “let me sign” a drugi je meni ljubsi, “never think”.
Cause without me You got it all So hold on Without me you got it all So hold on Without me you got it all Without me you got it all So hold on Without me you got it all Without me you got it all So hold on
>sicer sem slisala, da bo facebook naslednji teden imel nov dizajn strani, ampak da znajo celo v prihodnost gledat, to pa res nisem vedla. do danes zjutraj, ko sem dobila JUTRISNJI msg od kolegice.
>pred parimi dnevi sem prvic slisala za kontejner mag, in iz njihove download sekcije takoj potegnila komplet são paolo wallpaperjev (avtor simon plestenjak). do malo prejle sem pozabila na to (tako kot velikrat, ko sem prevec greedy), ampak ko sem sla iskat nekaj cisto ta tretjega v mojo download mapo sem jih le zagledala. in tocno v trenutku, ko sem si ogledovala neboticnike in razmisljala o vedno bolj pogostih pogovorih o braziliji, so mi pri radio nula postregli s spodnjim komadom, “esfera”. komad je originalno od fernande porto, a tokrat se gre za priredbo skupine technozoide, z vokalom rosy aragão. oba komada sta, seveda, fenomenalna, a spodaj imate dnb varianto.
Louca espera a procura de quem? Quem espera nunca tem Sou uma esfera Na loucura de quem nada espera, nada tem Pois o amor Não espera E ninguém é de ninguém Na espera, na loucura de alguém A inércia do além Do além… Do além…
>zunaj je kao dezevno, oblacno, ne-soncno, brezvezno, msgi od sred noci mi se vedno skacejo po glavi, ceprav njej ze dolgo ne. mogoce mi je zato tale komad takoj padel z zaprasene police.
>tole verizno zadevo sem pred parimi sekundami slucajno opazla na (ne)smiselnem blogu. na blogu, kjer je moj opis “obožuje SMS-e, e.maile, sporočila, pisma. In chat.” seveda se razume, da meni ni jasno nic. res pa je, da raje napisem msg, kot poklicem. pardon.
torej, fora je sledeca: objaviti moram sesto sliko iz sestega albuma. objava te slike bo mogoce malo sporna, hence malo cenzure. je pa nastala enkrat pred nakupom novga laptopa (se vidi po win xp skinu), torej enkrat pred lanskim septembrom. in glede na to, da je ura dokaj zgodnja, imam celo filing, da je bilo julija/avgusta. septembra sem namrec delala med 9 in poldnevom. UPDATE: glede na dogodke v politicni sferi zda je screen iz junija.
in ker je stafeto potrebno predat, evo: Swizec in other crazies, sparkica in njen mozganostroj, ter nika, toj to.
>popolnoma hipoteticna situacija: (kakrsnakoli podobnost z resnicnimi osebami ali dogodki je zgolj nakljucna in spljooooh ni namerna.)
v nekem baru se dobis s kolegico. pol ure kasneje uleti par njenih znank, ki se prisedejo k vajini mizi, kljub popolnoma neprepricljivem “ja, ni blema. ce ze sedis te pa ostani, a ne?!” zacnejo se cudni pogovori do katerih vama sploh ni, ampak druscina vztraja pri svojih dramah. kmalu se sosednja miza sprazni in jim le kapne se presedit. situacija kljub vsemu ni najboljsa, zato se ti in kolegica odstranita iz lokala, gresta najprej nekaj pojest in potem nadaljujeta v drug lokal. ob prihodu v lokal #2 je ona druscina tudi ze tam. izbira drugega lokala je bila dokaj bedasta, s tem se strinjamo vsi, ampak ce smo ze v blizini, te pa lahko gremo tudi tja na pijaco. ponavadi je tam vredu vzdusje in ta vecer smo izgleda asi v naivnosti. drame se, seveda, nadaljujejo. ko das pitbulu kost je ne izpusti hitro. spijem tocno tri pozirke piva, ko mi dojadi. menjamo lokal. takoj. zajle. situacija se umiri, uleti se nek kolega, pije se “2 za 1”, zen na visku. ko pride po stopnicah kdo? prej omenjena druscina. kdo je pozabil izklopit gps na telefonu?! spet se zacnejo drame. ne da se vec ne meni, ne kolegici, se manj pa kolegu, ki z vsem tem res nima nobene veze. imamo dost vsega? gremo nekam drugam? je vsaj en odgovor “da”? vredu, sibamo. jok brate, ne bojo nam pustil jet tko hitro. kolegica in en clan druscine se greta menit malo nizje v ulici. pride do dretja, kricanja, prerivanja, velkih besed in se vecjih grozenj. (ja, se enkrat sem to rekla. — tule je prvotno bil en zelo dolgi paragraf v katerem sem povedala veliko in se vec. potem mi je kapnalo, da sem se spustila na njihov nivo, in sem z zelo velikim veseljem pritisnala na gumb z puscico v levo. ne, hvala.) med kratkimi pavzami racionalnosti mi trije gledamo drug v druzga, v stene, v tla, kamorkoli. vsi v soku, da se take bedarije sploh se dogajajo. druscina veselo po starih planih. pred zadnjo menjavo lokacije se malo drame (ki se je, vsaj po porocilih naslednjega dne, poslabsala do amena), iiiiiiiiiiiiiiiiin….. konec!
zaj pa vi men povejte: a smo se vedno v srednjem veku?! a smo res se vedno v tistem casu, ko se zadeve resujejo s pestmi in kletvicami, in ce se ti ne dopade nekaj, kar je nekdo rekel, jih s kolom po glavi?
>pred parimi minutami sem ugotovila, da FB ni samo bedasto preganjanje casa. (ja, N in J, se vedno stojim za tem, pa ceravno objavim par bedastih statusov.) ena izmed mojih “prijateljic” (ki sem jo do sedaj v zivljenju videla glih parkrat in se po mojem nikol vec ne boma, ce ne boma tocno ob istem trenutku sedele v istem kaficu in se bo obema v tistem istem trenutku res dalo se enkrat ta drugi razlagat zadnjo dekado najinih zivljenj) je napisala, da je pevka soraya umrla za rakom na dojkah 3 leta nazaj.
omemba pevke soraye me cisto vsakic spomne na kolegico N. spoznala sem jo v prvem letu faxa, v mariboru. bile sma v istem dijaskem domu. jaz sem cakala na sobo v studentu, ona si je sobo tam izbrala. prepoznala sem jo takoj, ko sem jo vidla. bila je namrec sosolka moji starejsi sestri v srednji soli. ne vem, kako sta se izgubili onidve, a vem, kako sma se nasli medve. v kuhinji v cetrtem nadstropju. jaz sem jedla toast in poskusala izgledat zainteresirana v casopis. ona je uletela s svojo kolegico M. bile sta glasni. ne maram glasnih ljudi, se posebej ne v skupnih prostorih. ampak iz tega hrupa se je dalo razbrati njuno veselje nad necim meni totalno banalnim (plezanje, alpinizem), in to me je privlaclo.
ko sma z N skapirale, da se poznama, sma se videvale vedno veckrat. v njeni sobi #6 sem prezivela vec vecerov kot v svoji, #3. peljala me je na bliznje nasade jagod. ne, nisma jih samo gledale. studentje kmetijstva so vedeli kaj delajo, tiste jagode so bile dobre. N je zelo dobro igrala kitaro, in jaz sem jo v moji sramezljivosti poskusala spremljat z glasom. “youre still the one” je bil najin hit tistega hodnika.
ko sem par mesecev kasneje dobila sobo v studentu sma se nekako izgubile. ona je imela svoja predavanja, svoje zivljenje, svoje kolege. jaz sem ji parirala z moje strani. vsi vemo kako to gre. a se vedno sma se vsake toliko dobile pred stopnicami stuka, popile kavo in si povedale ta najbolj pomembne stvari najinih vsakdanov. do danes nisem spoznala ene osebe, kateri bi mi bilo lazje zaupati, kaj me muci. in vedno sem ji na koncu zatrdila, da jo poklicem.
mislim, da se pred odhodom na portugalsko nisem niti poslovila. ce se prav spomnim se nisem poslovila od nikogar, razen familije.
komad “stay awhile” (video) me cisto, in popolnoma vedno, spomne nanjo.
>vsak dan se vsaj 10 folka znajde na tehle straneh zaradi tegale posta o anatomiji psa. sele, ko folk uleti na stran, vidijo, da se gre o anatomiji psa iz BALONA! zato se mi je zdelo edino pravilno, da se spravim v lov po se parih zakladih. and boy, oh boy!, did i find me some gems! ~freeny (moist production) nam tako pojasni se: ..anatomijo rolke
..toy2r epskega medvedka qeeja (moj bday je 21.9, ze imate dovolj namigov!?)
