>

>Biboca Garagem Favela Fubanga Maloca Bocada Maloca Bocada Fubanga Favela Garagem Biboca, Porra !!! Ze Do Caixão Zumbi Lampião

Hello Uptown Hello Downtown Hello Midtown Hello Trenchtown

Ratamahatta !!!

Vamo detonà essa porra !!!

Hello Uptown Hello Downtown Hello Midtown Hello Trenchtown

Ratamahatta !!!

>Eu pensei que pudesse esquecer um amor errado
Indo embora de casa, cortando o cabelo, escrevendo cartas
Eu sonhei que o tempo bastaria
Que nunca mais quando fosse noite
Viria o rosto, o volume dos ombros
O cheiro de pescoço encostado…
(fernanda porto – amor errado)

>no, se eno leto je okol in spet imamo pusta. hrusta. al nesto.
kar pomeni, da se je babica zabarikadirala v kuhnjo in jo bomo vidli samo, ko bo se en pladenj krofov specen in posut s sladkorjem v prahu. in ja, njeni krofi so fenomenalni! (od ktere babice pa niso?)

imam pa vseeno tri probleme s temile krofi in rabim vaso pomoc.

1) vedno, ko se spravim v ‘ugriz’ mi zrata vdihnat nekaj onga sladkorja (katerega ni veliko, le dovolj za taksne bedarije). seveda se skoraj zadusim in do nameravanga ugriza se malo traja. ima kdo kaksna navodila kako jest krof brez skorajsne zadusitve? in ne, cuker mora bit, tako da sploh ne predlagat brez cukra jih jest.
2) vsi vemo, da imajo doma nareti krofi na eni strani tako malo luknjico. ja, marmelada je mogla nekok na sredino krofa pridet, ne? marmelada je meni osebno najboljsi del krofa, zato se do tega dela rada spravim pocasi in v velkih krogih, tako da ostane za na koncu. in med tem procesom mi v 75% primerov vsaj poskusa ven zlest skozi tisto isto luknjico. najbolj logicna gravitacijska pot je seveda naravnost dol in ne postrani v usta. kako prepricat marmelado da ostane noter? lezanje na hrbtu?
3) prehitro se ohladijo. na zalost tisto maljardo krofov ne morem pojest naenkrat (vsaj 3 dni mi dajte, no), tako da jih nekaj ostane za kasneje. ideja je vedno dobra in dosti naivna, a tistih par sekund v mikrovalovki marmelado segreje na temperaturo talisca jekla. torej, moje vprasanje: kako malo segret krof, brez da bi si popolnoma opekla usta?

animirani gifi dobrodosli.

>ustna harmonika se nikoli ni zvenela tako fajn!
presenting, son of dave.

>zakaj precrtano? ker ni pravga filinga.
vem, rablo mi je vec kot 2 tedna, da spravim tole skupaj, ampak.. ni filinga. ni gut.
shall be updated.

i sat on the bottom cabinets in her kitchen
she was on the chair by the window
her feet resting on the edge of a cabinet
she reached for something in the fridge
i was looking straight ahead, was too nervous
i couldnt stop thinking of what had just happened
but i also didnt want to see regret on her face
finally i came up with the strength to look her way
she was staring at the floor again.

and then she pushes me away.

—–
round one – round two – round three – round four – round five – the end

>po eni strani te ta oseba ocara z vsem kar imajo na razpolago. z vsem tistim, kar oni drugi osebi kao ne pokazejo. ce ze pokazejo, pa mogoce ne v takih extremih. njihov smisel za humor, njihovi interesi, ki so na koncu isti tvojim interesom (a jih mogoce samo priredimo?), tisto pozelenje po telesni ljubezni (okej, po sexu), ki kao “doma” ni vec tako domaca, ce pa je, pa preprosto hocejo nekaj “novega” in “drugacnega”..

in jebemu, kako je ona dobra pri temu.

kao da prej se ni bila z nobeno zensko. ampak se vidi. vidi se, da je experimentirala. vsaj v glavi, ce ze ne v resnicnem zivlenju. ko je dala svoje prste na tisto tocko, takrat je njena domisljija delala sto na uro, nikogar razen nje ni bilo zraven, in takrat, tocno in samo takrat, je ona dozivela tocno tisto kar je hotela.

in mogoce, samo mogoce, bo kdaj to ratalo meni.
da se bo pocutila kot tocno takrat, ko se je ugriznala v ustnico samo zato, da se je ne bi slisalo. da bi bila tiho med tistim trenutkom, za katerega bi jaz sla pes iz vica do za wtcjem. ko je bila tiho samo zato, da ga ne bi zbudila med njegovim spanjem na kavcu v dnevni, z daljincem v roki.

ampak vsak vecer gre ona nazaj k njemu.

in kaj naj zaj? nic.

>v soboto, na valentinovo, smo se odlocli, da picimo v gromkija na valentinov komikaze show.
karte po 5€, zaljubljeni pari so notri prisli 2€ ceneje. “to dokazejo s strastnim poljubom.” smo prisli malo pozno (kaj res ni niti enga delujocega bankomata v blizini metelkove?!) ampak dvomim, da je tistih 60 folka prislo noter na ta pocen nacin.

do sedaj sem jih videvala samo po jutjubu, tako se mi je zelo dopadlo. J je rekla, da je folk bil dokaj neodziven, in s tem smo se, na zalost, mogli strinjat. nekam ni slo. ceprav, tko kot je K rekla, ce ne bi cisto vsi stirje zaceli svoje tocke z “in, kako ste kaj na valentinovo? ste kaj zaljubljeni?” potem bi mogoce bilo malo bolje.
nastopali so mladen, perica in neko neko iz agrftja (ne spomnem se imena in tud na strani ga ne najdem.. sori!), povezovala pa je pizama. in, ceprav jaz osebno ne bolujem za bulimijo, mi je bila pizama se najbolj povseci. okej, perica tud ni bil slab. tistih 499 cefurjev pa se mu itaq zahvaljuje za omembo v tocki. newyorker majca gor ali dol, dober je bil.

ce ste kje v blizini, poglejte si jih.

19.02.09 ob 20h – TUŠ Celje
26.02.09 ob 20h – TUŠ Maribor
28.02.09 ob 21h – Caffe Kolosej Kranj
28.02.09 ob 21h – Kulturni dom Sevnica
05.03.09 ob 20h – TUŠ Novo mesto

>kaj narediti, ko v pičlih 23ih sekundah ugotoviš, da želiš v tem trenutku spustit vse, skočit v avto, če avta ni, it peš, če je peš predaleč, magari zaštopat srno..samo, da prideš tja..
počakaš, da mine nekaj časa..pol ure je mimo, in ljubi bog kje je srna, ko jo človek rabi?:)
v 23ih sekundah, mi je cel sistem brezkompromisno zatajil. zatajil. in obenem so se razkrila najbolj osnovna dejstva, ki so v srži moje biti. nepripravljena na to..razorožena sama pred sabo, (ponovno). krog. točke. vrtinec. isto. močno..23 sekund, 23 sekund, da sesuje, ure in dneve, miselnih procesov.

in zakaj ne grem? ker imam kup bednih izgovorov, in, ker me je strah, ker je pač najlažje reč, da pa že ni pravi čas..

eh…..

(ukradeno od tule)

>(njenemu) pogledu pri 01:56 se nikoli ne uprem.