>kdo točno se je pritoževal nad soncem? jaz ne! in zakaj potem pri nas danes že celi božji dan uliva?? kdo si je to izmislil?? okej, pač pomaga malo gasilcem pri požarih, ali ipaq. meni pa ne pomaga veliko pri volji do česarkoli, kar ne vključuje bit v postelji, knjige in dolgočasne muzike. še na netu se mi ne da bit. kriza. resno.

no ja, moja se tudi nima preveč fajn na tistem festivalu. dežuje namreč nekako po celi državi. tudi pri njih. izgleda so imele tisti mali šotor (ja, kapirat so šle punce, je le festival in to spada zraven) za sončne dni in ju je zamočlo. dan so preživele v iskanju proste poceni sobe v bližini festivala (šotor naj ne bi zdržal še ene deževne noči) in bata škornjev za prerivanje v prve blatne vrste koncertov. to bodo šele zanimive slike, hehe.

aja, velika novica dneva (naj bi bila) – blogger ima zunaj beta verzijo. česa? niam pojma. ampak je beta verzija, tako da mormo vsi zvenet zelo navdušeni. yay! ..aja, in sem ena izmed mnogih katerim pretvorba tega tako ne-beta bloga še ni omogočena. po pravici povedano, tu me boli le ego. dvomim (tudi po le grande tour novih stvari, ki jih prinese beta), da bo veliko tako-zelo-pričakovanih-in-istočasno-zelo-uporabnih stvari. to jest, če ne štejemo “ta blog je samo za ljudi, katerih emajl je na vip listi” funkcije.
ko smo že pri tej fenomenalni funkciji, za koga točno so naredili ta blog? za zaprte skupine? hm. tisti, ki pišemo blog, delamo to iz preprosto in totalno enostavnega razloga exhibicionizma. če se mene vpraša. če nočeš,da veseoljni svet izve karkoli pač imaš v glavi, potem ne pisat bloga. “imam preveč časa in ne vem kam bi z njim”. mnja, to bo. “rad pišem in hkrati izboljšujem moje 20-prstno tipkanje.” ti resno to? “sam sebi sem tako zelo pomemben in ko vidim folk komentirat moje bedarije mi začne srce hitreje bit.” okej, si že naš.

nobene veze z ostalim postom: ukradu sm bicikl, pofarbu sn ga mau, s plave na rumeno, da noujo ga spoznal.. sn mau ge še sfriziru, zdej zgleda kot iz zlata, sm kupo še verigo, da loh zaklenem ga..

>tak, moja spet šla. kak mi gre na kurac tole njeno odhajanje. ampak okej, dvakrat blo job, zajle je pa zabava. naj ji bo. ampak sam tok, on the record, na kurac mi gre tole njeno odhajanje!

ko smo že pri kurcih (nisem si mislala, da bom kdaj o kurcih fantazirala na tem blogu, hehe) – durex ima neko čudno napravco zunaj. mogoče je to že stoletja drugje po evropi, ampak v tejle moji predragi deželi pretirane olike in istočasnega hrkanja je reklama za durex vibrations šele par tednov zunaj. reklama niti ni ne vem kaj, me pa zanima proizvod. koker sem prebrala baterije (sej je na baterije, ne?) trajajo celih 20 minut. po 20 minutah pa nazaj na manualno, al kok? enivej. toti vibrations naj bi bila neki “ring”, ki ga daš pač nekam. prst? prej omenjeni moški spolni (čeprav imho največkrat purely entertainment) organ? jezik??
na jezik bi si jaz raje dala tole. vidla že parkrat, vsakič si hotla kupit ampak sem si tudi premislala. zakaj? niam pojma. nekok me je mal strašla ideja imet neko mehansko stvar na jeziku. elektrika (tud če taka, ki niti muhe neb ustrašla) plus slina = na-a. mogoče kdaj drugič. se bomo starih uveljavljenih in prav tako zabavnih a mogoče ne tok naprednih metod držal.

ko smo že pri zabavi: odkar sem na eurosportu na veliko sledila ipt in ker me ta šport že od nekdaj fascinira (hvala jonas), sedaj pospešeno vadim mojo igro na ddd pool. šla gledat credits in je naše gor list. oziroma bolj “bilo kuda, balkan svuda”. neki pavlović. gremo naši. ali bivši naši. kokerkol, ui rul.
glede na velikost inštal paketa človek ne bi pričakval tako polno igro. sence, odsevi, koti, farba kugl, pogled možen tudi iz stoje na glavi ali izpod mize (čeprav komu bi to služlo še nisem skapirala), itd. pri demo je na voljo samo 8-ball (torej, standard biljard) in 90 minut razbijanja. če pa uporabite (hej! sej smo na balkanu, ne?!) tale mickeni keygen (mind you, copy&paste niet deluje, bo treba na roke pisat klobaso črk in številk) pa se vam odprejo še ostale možnosti – time challenge, 9-ball, bla bla bla. obstaja tudi opcija cpu vs cpu (haa?), ampak je še nisem sprobala.

>moja ima do srede septembra v oskrbi muco. torej, mačko. nikoli si ne uspem zapomnat celo ime, ker je pač dolgo v pm. recimo, da je krajša verzija “amelia flor”. katere besede falijo ne vem, vem pa, da jih je še kar nekaj.
poleg tega, da ima strašit to mačko nek čar (sploh veste kak visok skoči?!), zabava me tudi tisti stereotip pralnega stroja. skor 15 minut sem jo gledala (ja, vem, le kje sem jst moj lajf izgubila..) sedet pred pralnim strojem, ki je opravljal svoje. vsake tolko je skočla gor, a la “vem, da mi bo ratal ujet tistole majco, ki se kar naprej v krogu suče in dela norca iz mene!”, ko se ji to ni več dalo, pa je prešaltala nazaj v “i shall stare you to death, you big white noise making … oooow, i feel weird… hypnotic-whatchama call it… machine!” pozo.

jutri T uleti nazaj na portugal. yay. /me is doing the happy dance! potem čez vikend pa, upajmo, uleti v moje malo mestece. bilo bi baš lično!

ah, pa en beli las sem našla. na moji glavi. celo attached je bil na mojo glavo. nekok se prepričujem, da temu ne botruje mojih kmalu-28 let (21. SEPTEMBER… *hint hint bloody hint!*) ampak da je bil redek primerek albino lasa.

mickeni updejt: slik popolnoma spotless ikea pohištva še ni, sploh ni nujno, da bojo. mi morte na besedo (pisano) verjet, da je sestavljeno vse tako kot je pisalo. okej, da nam je par stvari extra ostalo je itaq logično. sem pa po sprehodu po ikea štacuni ujagala dvd za kuhinje. če kdo trenutno prenavlja kuhinjo, ali pa če se vam preprosto dopade igrat s takšnimi programčki, ikea ima na razpolago en miceni programček za planiranje kuhinj. zelo kjut zadevca. (link je za pt stran, ne najdem angleške variante)

>hehe, čist sem pozabla na trial&error metodo. najraje namreč pišem stvari v notepadu, in potem (če je sploh potrebno) skopiram v word. malo mi lažje. enivej. notepad imam v start meniju, pri tistih pinned programih. ampak, če pritisnem windows tipko in črko n, mi tud odpre notepad. kaj to vse človek pogrunta. sej pravijo, da je lenoba mati iznajdb.

torej, včeraj sma šle z mojo v ikeo. nakuple pohištva in micenih stvari za €400. se kr splača. če le ne bi blo tok daleč. €40 za bencin in še €20 za avtocesto. za ta denar si človek že kar nekaj stvari nabere v ikei. enivej. danes in jutri bomo malo sestavljali. že včeraj ponoči smo in spet je bilo potrebno par korejsko – kitajskih slovarjev, da smo vedli kam vtaknat del z in kaj naredit z delom y, ki nam je ostal extra. čeprav, zdi se mi, da ko človek nekaj od ikee skupaj sestavi dobi taki mali miceni “i am a genious” filing. čist zasluženo, še vilce bo kmal treba sestavit skupaj s por mašino in francoskim!

naslednji teden moja šiba na festival paredes de coura in T mi poslala msg, da ji nekok ni nazaj za pridet. po snegu v sloveniji in 42°C tukaj, mislim, da se je svet res začel v narobe smer vrtet. tu nekaj ne štima.
T, maš da prideš nazaj. sploh ni debate!

>se vam je že kdaj zgodilo, da so vam izgubili potovalko, ko ste potovali z avionom? ali pa da ste vi pristali v dubrovniku, potovalka je šla pa v singapur? no, ja, dandanes imamo vsi takšne zgodbe. vsaj vsi tisti, ki smo potovali nekam in zaupali našo prtljago nekomu drugemu. po možnosti sistemu, ki imamo vsake pet minut na maljarde potovalk za distribuirat po svetu. največkrat vse izpade tako kot naj bi bilo, vsem so nam pa znani primeri, ko gre nekaj zelo narobe.

recimo sostanovalki. L je šla na neko izobraževanje v španijo za en mesec. potovalko je dobila v roke šele po 20 dneh po pristanku. ona je bila v malagi, potovalka pa v madridu, in vueling se nikakor ni uspel zorganizirat, da to bogo potovalko pošljejo malo južnije. od 20 dni je potovalka nabirala prah v madridu celih 15 dni. kljub temu, da so v madridu že takoj tretji dan rekli, da so jo poslali naprej v malago.
hehe, na poti nazaj je imela v ročni prtljagi 12kg. 2kg preveč. v torbi je imela eno izobraževalno knjigo, compass, in ta stvar je heavy fothermucker. kljub temu, da so jo s čisto isto težko torbo spustil v lx naprej, je pa v madridu niso. “če v lx ne delajo po pravilih, to ne pomeni, da mi tudi ne. vzamt’te nekaj ven, ali pa vam ne damo boarding ticket.” tu pride še pol ure bla bla bla bla (L je bila ravno dost razpičkana in se ni hotla dat kar tako), na koncu pa L le vzame ven compass. torba je potem tehtala samo še 10.5kg, kar je pa je izgleda bilo sprejemljivo.
kaj mi tukaj ne gre v glavo je sledeče – v torbi ne sme bit več kot 10kg, ampak L je pa lahko potem tisto knjigo imela pod pazduho in jo vzela zraven na avion, brez da bi kdorkoli kaj rekel. kje je tu logika? saj ni popolnoma nič pustila v madridu, še vedno je vse vzela zraven na avion. in kaj je potem razlika imet v ročni prtljagi 12 ali 10.5kg?

ena kolegica iz brazilije je prišla na neko konferenco v dubrovnik. ona je lepo pristala na dubrovniškem letališču, potovalka pa je izginla. kar je ni preveč motlo, ker je bila ena micena torbica in vse kar je bilo noter vrednega so bili neki cdji in knjiga. ili nešto slično. mene pa tudi ni preveč skrbelo kaj je s to torbico, ker je pitú imela v ročni prtljagi, tako da je bilo varno dostavljeno do mene. prioritete. je pa, na žalost, ta flight carrier imel smolo. v roku, ki so si ga sami zastavili, ji namreč niso dostavili te torbice. strike one. prav tako ji niso plačali za izgubljeno artikel, kljub temu, da je to standard. strike two. ta kolegica je zelo zatežena odvetnica. strike three. na koncu potovanja jih je lepo peljala na sodišče in plačali so ji skoraj R$3000 (braziliski real, kar je malo manj kot €1000).

obstaja pa tudi druga metoda. naredit tako, da je potnik vsega sam kriv. fenomenalni primer – cp. pt železnice.
H je včeraj šel v madrid. z vlakom. ker je šel iz cbr je moral najprej v entroncamento. mestece malo ven iz lx. iz cbr do entroncamenta sta za tisti čas (vlak za madrid gre ob 23:20) na voljo dva vlaka. en ob 20 in drugi ob 21. če greš s tem ob 20h prideš tja nekaj čez 21 in čakaš ko mutavi skoraj 2 uri. če greš s tistim ob 21h čakaš okoli 40 minut. nekako najbolj pametna izbira, če res niste eden izmed tistih, ki obožujete čakat na večinoma prazni postaji dve uri. seveda je H zaprosil za karto do entroncamenta ob 21h.
tu pa se malo zaplete. prodajalec kart je skoraj pol ure razlagal, da je najbolje, da vzame vlak ob 20h. zakaj? hja. “zato, da potem ne bodo cp krive, če bo vlak ob 21h prišel prepozno.” na vprašanje, če ima vlak ob 21h zelo velikrat več kot 40-minutno zamudo, je dobil negativen odgovor. vredi, H se vseeno odloči za vlak ob 21h. na to karto pa prodajalec napiše s kulijem malo tiskano črko a. in potem razloži. tista mičkena črkica a pomeni, da so potnika opozoril na možnost zamude vlaka in da je v primeru zamude in izgube vlaka za v madrid si temu sam kriv. še enkrat – ti kupiš karto za vlak, ki pride na neko mesto 40 minut preden gre naslednji vlak. in če bo ta prvi vlak imel takšno huronsko zamudo, da boš posledično zamudil oni drugi vlak, si pravkar skoraj podpisal izjavo, da to razumeš in da veš, da si temu čisto in popolnoma samo ti kriv… ?

kdo je že rekel, da je amerika dežela, kjer je vse mogoče? no, ni to amerika. to je portugalska.

>..in sploh ne lepa.
vsako leto se na portugalskem na stotine gasilcev bori z požari. sem že omenla parkrat tu. lani so požari prišli zelo blizu cbr. celo tako blizu, da je v stanovanje moje priletelo kar veliko prahu. celo tako blizu, da je požar vidla skozi svoje okno. celo tako blizu, da je bil požar na travniku pred njenim blokom. še vedno je tam vse črno in še vedno je tam polno stvari, ki so jih tako ali drugače uporabljali med gašenjem tistega požara.
mislim, da bodo kmalu mogli še enkrat na delo. “sezona” se je namreč šele začela, požari pa so že blizu mesta. s tem požarom se okoli 250 gasilcev bojuje že krepko preko 24 ur, in sploh ni edini na portugalskem.
ti dve sliki spodaj sta pogled z mojega okna.

>še posebej, ker sem vidla sliko držav, ki sem jih obiskala. patetično.

pa še sami poglejte kje ste bli

>jaz sem ena izmed tistih, ki se jim dopade prazen desktop. to jest, čim manj kot je gor ikon, rajš ga imam.
trenutno imam na namizju 5 ikon (folderja sta iz enga seta, ostale tri iz crystal clear shell pack):
– kutija – če hočem do dvdja ali preprosto do nekega folderja na didliduju (moj d drive, c je crka, ker je čist možno, da bo enkrat crknu), potem udarim ta dolgo pot. kutija, d, folder 1, subfolder 1, ta-taa in smo pri target destinaciji. dolgo ampak tko smo navajeni.
– smeće – imam manijo imet spraznjen koš za smeti. ne tolko v lastni sobi kot na compu. največkrat se mi zgodi, da spraznim koš tud če je samo en dokument 1kb noter. sploh ni zato, ker bi se mi ikonca praznega koša tok fejst dopadla. sploh ne. celo spremenit si jo hočem po hitrem postopku. enivej. skratka, koš mora bit prazn. če pa sluHučajno kaj preveč zbrišem je pa tu tuneup undelete funkcija.
– swašta – mapa kamor gre vse, kar na hitro z neta povlečem. ko nimam nič za delat ampak rabim sevanje grem skozi to mapo in popredalčkam stvari, tam kamor morjo jet. včasih nisem ziher kam naj dam kaj in ustvarim “misc” mapo. mislim, da imam trenutno ene 10 misc map. to bo treba mal pošlihtat.
– web – vsi trenutni projekti, would-be projekti, stvari, ki bi se jih lahko ponucalo za bodoče projekte, itd. skratka, vse kar ima z webom in/ali kakršnim koli dizajnom.
– restart – ikonca za reštartat comp. nekok se mi ne da za vsako alt+f4 stiskat. še manj se mi da na start gumb prtisnat, shut down comp gumbek najdet in počakat na tiste tri opcije.

aja, start gumba sploh nimam. tud orodne vrstice ne. ker sem opazla, da rabim vedet vedno kolko je ura imam ghrone. kul stvarca. ker je fajn met datum in ker sem v tistem času, ko sem iskala en normaln datum tweak bila v stanju “hočem si jet kupit agendo!” sem si dol potegnala tale rainlendar (foton skin). ime sux, stvarca je pa super. priporočam. obstaja ena verzija, kjer se ti namizje začne trest, ko se sproži prej nstavljeni event. nimam tega naštiman, ker me je enkrat skor kap.
kljub temu, da start gumba nimam.. no, saj ga imam, samo uporabljam ga ne.. pa sem zelo velki privrženec tista mičkene windows tipke med alt in ctrl. na voljo so mi samo programi, ki se mi jih res ne da iskat po uni trim stezi po crki. še nekaj mi je kul – windows tipka in d. to imam pa namesto “pokaži namizje” gumba. vsi programi, ki so trenutno inštalirani (in katere uporabljam redno ali redko), so popredalčkani v 9-ih tabih objectdocka (aero skin). zame je tale objectdock iznajdba leta. no, iznajdba tistga leta, ko so se pri macu to spomnal nardit. po njih so se ustvarjacli objectdocka tud ravnal. torej, vse slava macu.

mislim, da bi bilo pametno si dat enga maca na ToDo list. bomo vidli. ni fajn met cilje, ki bodo še kar par let neizpolnjeni. kaj čem, moja šalca je napol polna, ne rabim muhe noter.

ps- spodaj je slika namizja z ikonami velikosti 64×64. ponavadi so manjše, itaq, ampak tako se bolje vidijo.
pps- če kdo slučajno ve kako se znebit texta pod ikonami na namizju, do let me know.

>pred parimi urami skozi mesto, in prva stvar, ki vidim, so bili pijani prepotentni in velik preveč veseli pubertetniški turisti, ki so se skoraj tuširali v eni izmed fontan. teh je v mestu veliko, btw. ampak je bila stvar hecna, ne čudna in brezvezna. skratka, okej blo za pogledat. prva stvar, ki vam je ne morem pokazat, ker nisem zraven vzela fotoaparata.

stala sem pred vrati sobe, imela v roki fotoaparat ampak se mi ni dalo pogledat, če so baterije polne tako da sem pustila vse skupaj doma. hi, my name is ana and im a genious.

druga stvar je bil golob, ki je veselo kljunal po mizi pred neko restavracijo. da ponovim – pred restavracijo je bila miza. ena izmed oko 20. na tej mizi so pred nekaj časa (par minut? deset minut? pol ure?) eni jedli. za njimi še nihče ni pospravil. golob je to vidu in pikiral na mizo. stal je na krožniku in kljuval pomfri. ostale mize okoli so bile polne turistov, ki se jim to zdelo smešno. natakarju tudi.
brez zamere, ampak, če bi ta restavracija bila moja – tisti natakar bi tako hitro letel, da bi se svetlo za njim!

veste kaj sem prejle vidla na tvju? mislim, da epizode sploh niso tako zelo stare. the twilight zone! kok dolg pa že tega nisem vidla, ej! leta! desetletja, po mojem. še vedno ima tisti nek čudn “čarm”, ko ne veš točno, kaj se dogaja. in, če boste kdaj igrali poker v kazinoju, si zapomnite, da “house always wins”.

>spet sem skor znorela. nekok se mi to tu dogaja vsak dan. kaj je spet moj problem?
hja. način portugalcev predebatirat o zadnjih 8 letih njihovega življenja, ko srečajo nekoga znanga. itaq se to največkrat zgodi sredi najbolj ozke uličice mesta. in seveda sem vedno JAZ takoj za njimi.

situacija gre nekako takole: če sta prvotni osebi dve (če jih je več se problem in dolžina celotnega pogovora potencirata x-krat), ti dve osebi bosta najkasneje v 0.2 sekunde zavzeli celotno ožino te uličice, tako ali drugače. (ne govorim zaman v pomanjševalniku, spodaj je primer ozke ulice v coimbri) ali sta tako široki (no ja, vsi pač nismo supermodeli), ali stojita narazen a s še vedno premalo prostora med njiju, da bi lahko oseba šla “skozi” in s tem ne riskirala kršitve celih poglavij knjige o oliki in lepem vedenju.
do sem še okej. ali greš nazaj in po drugi ulici, ali pa počakaš da predebatirajo svoje (nikol, nimam potrplenja). tu pa se malo zakomplicira. kljub temu, da so se te osebe mogoče vidle včeraj in je skoraj ziher, da se bodo spet jutri vidl, povedat si morjo vse. ampak res čisto vse. vse, kar so si povedali včeraj, in kar si bodo spet jutri. vse pa se začne s tistim pavjim plesom, ki je znan vsakomur, ki pride za vsaj dva dni na portugal – najprej si dajo obveznih dva poljuba na lica.
tega se še vedno nisem najbolj navadla. ne vem zakaj, ampak kar tako poljubljat pa res ne mislim folka. okej, si pač hišnik bajte, na “ti” pa še vedno nisma! in ja, vem, da sma se vidle včeraj v nabito polnem kafiću ali ipaq! marš! nena me kušni! .. ko spoznate nekoga, cmoka! ko vidite nekoga, ki je sestrič vašga znanca v petnajstem kolenu, cmoka! če ste vidli osebo dva mesca nazaj prvič in vas sploh ne interesira te osebe videt še enkrat, ker vam preprosto ni!, čakate na kofe v kafiću in če ta oseba priparadira mimo, cmoka! temu ne uide nihče. celo T in jaz si dama ta dva cmoka. nimam pojma zakaj. ziher sem, da v sloveniji tega ne bi počele. zaj to počnema, ker sem jaz na to navajena in T, ker se ji to dopade. vsaj zdi se mi, da je to enkrat rekla. enivej.
temu sledi obvezni “tudo bem? ta boa? ta tudo bem? e, como vai a vida? pois, a vida é dificil. e, a familia? ta tudo bem? sim? muito bem.” in tale pogovor, kjer si povedo ama baš popolnoma nič, lahko traja in traja. in ne samo, da lahko traja. imajo tud expresne variante, ki pa so tok bolj banalne in brezvezne.velikokrat sem že vidla dve osebi, vsaka na svoji strani ceste, med njima peklenski promet. osebi se opazita in ustavita za 5 sekund – ravno dovolj za nasmeh in obvezni “tudo bem??”. sploh se ne počaka na odgovor, ampak se odmaršira naprej.
enivej, nazaj v uličico. mi smo še vedno tam. osebe pred nami se še vedno menijo o vsem in ničem. dvomim, da so ti njihovi pogovori interesantni celo za njih. resno dvomim. in potem debatirajo. in debatirajo. in debatirajo. dok nam ne dopuši in gremo v drugo uličico, kjer najverjetneje, prej ali slej, spet naletimo na en tak ples.

me zanima kakšna je stopnja samomorov tujcev na portugalskem. na poslovilnem listu itaq piše, da so ostali v uličici in niso najdli izhoda. takšnega ali drugačnega.