>ker sem danes v inboxu našla ne eno, ne dve, ampak TRI dobre novice, bom čez par minut šla naredit nekaj samo zame. nekaj, da si čestitam na “job well done”.
v bližnjo dizajn trgovinco nesem spodnjo sliko, dam sprintat v A3 formatu, plastificirat in pribit na steno.
*se potreplja po rami*
aja, in hvala vsem trem za dobre novice. /me likes you 🙂
>med 14. in 24. februarjem imajo v vasici óbidos letni festival čokolade. svetovni mojstri čokoladnih.. eem.. mojstrovin (!) se zberejo v tipični portugalski vasici, kjer se jim potem pridruži morje obiskovalcev (cca 200 000).
v ta namen so se portugalske železnice vsedle za mizo z občino in obiskovalcem iz lizbone, coimbre in figueire da foz ponudili zastonj prevoze med vikendi.
ker smo vsi ljubitelji čokolade je ta ideja za nas fenomenalna, a pogled na urnik prevozov takoj razočara. zadnji vlak naj bi iz óbidos odpeljal ob 13h! wtf?? stvar se začne ob 10h, kaj točno lahko človek vidi v teh dveh/treh kratkih uricah?! da sploh ne omenmo časa vožnje (4 ure)!
jutri grem na železniško vprašat, če imajo kak poseben urnik za to priložnost. in upam, da imajo na festivalu tudi kaj poskusne čokolade. ne morjo nas povabit noter in ne pustit glave dat pod tisto čokoladno fontano!!
>tisti, ki me poznate že nekaj časa, potem veste, da imam na mp3 plejerju čisto vedno album “mirrorball” od sarah mclachlan. zadnje par dni pa mi je stalni sopotnik po ulicah coimbre tudi album “blue bossa (cool cuts from the topics), vol. 1“.
mix bossa nove in jazza (že iz leta ’92) svetovno znane založbe blue note (kar takoj priča o kvaliteti izbranih komadov). vam povem, tako zelo se prileže, ko v nekem kafiću srkate kavo, berete časopis in uživate v soncu.
spodaj pokušina. hank mobley – recado bossa nova
>moja mama sicer ne bere tegale bloga (sploh nisem ziher, če ve zanjga), zato dvomim, da bo vidla sledeči post.
če kdo pozna mojo mamo, dajte ji rečt, da naj prosim pošlje oni moj božični paket (ja, mal dolgo nuca moji predragi familiji), ker imam samo še 150g barkafeja. in to sploh ne bo dost za naslednjih par dni, če bom nadaljevala s takšnim ritmom, kot sem ga imela čez vikend. (zdravo, sašo! hehe)
moja možganska celica se vam iskreno zahvaljuje.
>ob sobotah se z mojo ponavadi spravima v knjigarno/kafić almedina, kjer si v miru preberema petkov časopis z vsemi svojimi taužent prilogami (sobotni ponavad ni zanimiv). jaz celo pot tja molim, da dela TISTA punca, ki zna naredit kapućino, in ne oni tipo, ki mi naredi belo kavo z milimetrom pene navrhu. recimo, da me boginja posluša glih 1x na tri vikende.
ko sem prvič odšla iz kafića z njihovo žličko je bilo to iz zamere, da sem namesto kapućina dobila belo kavo. sedaj, par vikendov kasneje, pa se v moji torbi znajde žlička samo zato, ker mi jih do celega €550 vrednega kompleta (oziroma €175 na ebayu) falita samo še dve.
čez 5min grem po predzadnjo. sedaj moram pa samo še ugotoviti, kako do ostalih delov jedilnega pribora.
>akademija cinematografske umetnosti in znanosti španije je pred parimi dnevi podelila svoje anualne nagrade goya, včasih preimenovane v “španske oskarje”. ena izmed teh nagrad (v kategoriji “najboljša originalna pesem”… a ne bi kao vse mogle bit originalne??) je prišla tudi v portugalske roke.
pesem “fado da saudade” je bila uporabljena v dokumentarcu “fados” (trailer). nekateri pravijo, da je film “en velki videospot fado pesmi”. za režiserja filma, carlos saura, je ta film (trikratni nominiranec za oskarje) zadnji del v trilogiji posvečeni trem oblikam izražanja urbane glasbe v 20. stoletju. (ostali dve sta flamenko in tango.)
v filmu sodelujejo največja imena fado glasbe, npr. Chico Buarque de Hollanda, Camané, Carlos do Carmo, Lila Downs, Cesária Évora, Mariza, Amália Rodrigues (arhivski posnetki), Caetano Veloso, itd.
ta mednarodna posadka je bila tarča kar velikega števila fado ljubiteljev, a la “kdo pa je še videl, da brazilci in španci in mehičani pojejo fado?! fado je portugalski!”
nagrajenec je carlos de carmo, eden izmed največjih lizbonskih fado pevcev. ta skoraj sedemdesetletnik je v svoji dolgi karieri izdal že več kot 30 albumov, zastopal portugalsko na evroviziji (to ni ravno merilo kakovosti kogarkoli, ali ipaq), je dobitnik portugalske verzije golden globe nagrade, mesto rhode island mu je dodelilo nagrado za dosežke pri promoviranju portugalske glasbe, ja častni občan mesta ria de janeiro, itd itd. (trivia fact: s kitaristom José Maria Nóbrega nastopata skupaj že več kot 36 let!)
opomba: pesmi mi nikakor ne uspe najdet na netu v mp3 formatu, in tudi video na youtube ni ravno delujoč. se oprašičujem. delam na tem!
opomba #2: evo video. to sicer ni uradni video pesmi, a je vsaj možno slišati pesem. posnetek je s tvja, kar pojasni slabo kvaliteto.
>pred parimi dnevi sem ugotovila, da sem genij. to sedaj vemo vsi. do tega spoznanja mi je pomagal tale post. kasneje sem malo brskala po tej isti strani in našla tile dve.
ker se mi je koncept dopadel sem ga ukradla in sedaj začenjam mojo serijo. (koliko bo redna ne vem, se bom pa potrudla.)
know thy neighbourhood, #1
tole sicer ni MOJA okolica, je pa zato lizbona. a ni lepa??
>kakor sem oznanla, v petek sem se odpravla na podaljšani vikend v lizbono. podaljšani zato, ker je včeraj (v torek) bil na portugalskem praznik in sem dobila prosti tudi ponedeljek. glede na to, da sem plačana na dan, to ni bila dobra novica. po drugi strani pa se mi je v soboto pridružila še moja, tako da je bila portugalska navdušenost nad pustom kar dobrodošla.
torej, petek:
carica me je pobrala na avtobusni enkrat proti večeru, in preden sma se odpravile v (nama kasneje) popolno neznanko, nama je pripravila še riž in purana v zenf omaki, brez zenfa. včasih je poanta v stvareh, ki jih NI v jedi.
ker se na portugalskem vse začen pozno smo bili v bairru altu zmenjeni šele okoli polnoči. (se mi zdi.) ampak ker se nama je mudilo na politrske mojitoje za 4€ sma se tja odpravile že okoli 22h. (se mi zdi.) v zloglasnem kafiću si naročima prvo rundo in se poknema na pločnik pred vrata (da ja ne bomo mogli predaleč hodit po nove runde, hehe).
in to bi bilo nekok vse kar se spomnem. ostalo je vse nekok blurry.
kar sma ugotovile s skupnimi močmi je tole: jaz sem med večerjo spila 3 pive. ona en kozarc moscatela. v bairru sem jaz spila 3 velke mojitoje in naj bi tudi eno malo (no, normalno) caipirinho. tega se jst ne spomnem. mislim, da je ona tudi spila 3 caipirinhe, ampak to jst nisem ziher. bo treba njej na besedo vrjet. vem, da mi je en simpatičn (se mi zdi) portugalc polil mojito in šel kupit nadomestno pijačo. (hence prisotnost caipirinhe.) vem, da sta bili tam še dve drugi slovenki, faci velki. carica pravi, da sma se domov spokale dokaj hitro, oko 3h. mogoče še prej. jaz o tem nimam mnenja, se ne spomnim. spomnim se, da mi je pomagala vstat. spomnim se neke zelene luči na koncu ulice (=prosti taxi). spomnim se vsedet se v taxi in tipa, ki je hotu, da plačama. ne spomnima se po kakšnih turističnih turnejah naju je vozu tipo, a izgleda sma plačale vsaj 2x tolko kot bi drugače. stari je genij, rispekt. nobena nima pojma, kako sma prišle po “sissy stopnicah” (stopnice so visoke glih za tretjino normalne stopnice!) do bajte in potem še v tretje nadstropje. odklenit vrate izgleda ni bil problem, še manjši spravit se v posteljo.
v soboto sma spale (in se kot megla vlačle iz enga konca stanovanja v druzga) dok ni zvečer v lizbono uletela še moja. za večerjo smo se, našim energijam zvesto, odvlekli v cup&cino (kako nazgravžna stran!), kjer smo med večerjo dobili tudi zastonj razvedrilo s strani portugalske vojske. sledilo je it domov in spavat. zakaj bi večer bil drugačen kot popoldne? ali jutro?
del nedelje je bil preživet med štirimi stenami, del med iskanjem izhoda (in spoznavanja neke zelo čudne umetnosti, glej zadnji dve sliki v sklopu) iz vrtov gulbenkiana, in preostanek popoldneva na dežju z iskanjem še enega kafića, kamor bi se bli lahko poknili za še en kofe. skratka, izguba časa. moja je šla na neko predstavo umetnostnega drsanja svojih nečakinj, medve sma pojedle špagete, carica je rihtala odnose, jaz gledala videe.
v ponedeljek je moja vstala kao zgodaj, ker je imela za delat, in s carico sma dopoldne preživele ob lapanju in gledanju tvja. (človeka vsake tolko preseneti kako dolgo lahko trajajo dve uri.) enkrat sredi sončnega dela popoldneva smo se končno spravili v center, natančneje v noobai cafe. zelo priporočam! po večerji smo tudi mojo peljali v bairro, da bi še ona prišla do obljubljenega mojitoja. mislim, da se je meni želodec obrnil že pri misli na še en mojito (beri opis petka), tako da niti prvega nisem popila do konca.
ker se je carici žuralo in nama ne tolko, se je poslovila in šla na lesboa party. po pravici povedano ji nisem bila fauš nič. hickieji za dokaz.
včeraj je bil dan v lizboni zelo kratek. moja šla na kosilo z bratom, jaz vstal
a uro pred odhodom busa, z zmedeno družbo popila kofe in šla.
ocena celotnega vikenda? zelo zanimivo. trije smajliji in en prdec.
spodaj komad (jinx – na čemu si ti), ki sem ga imela na replay cel čas pisanja tegale posta.
