>za vse tiste, ki še niste videle epizode (ker če si prava lezbijka, potem znaš epizodo že na pamet), kljub temu, da je ŽE SREDA.. in halo?!! kak je še nisi vidla?!?!?…… ahem, pardon….
torej:
ne mislim vam povedat za kaj se gre, ker je najboljš, da počakate do konca loudanja in si pogledate celotno epizodo. stvari se niso extremno spremenile od prejšnič, a zadnja minuta vam bo povrnila vero v življenje. ne, ne govorim o tistem threesomu pri katerem se shane končno preda svoji usodi. govorim o…. (glej spodaj! kvaliteta sicer sux, a ideja vam bo jasna.)

pesem v ozadju je “dream”, pevke alice smith (katero tako zelo bi). na njeni strani si lahko tudi preposlušate tri komade njenega zadnjega albuma, ki je btw res dober.

>časopis the independent, katerega poznamo kot časopis z dobro mero politike, se je (leta 2006) izgleda spravil v vode “any news is good news”. kako drugače bi lahko razumeli tale članek??

torej, v vaše veselje ali mizerijo, tukaj imaste 20 stvari, ki bi jih (po njihovem mnenju) naj znali vsi. kolko jih znaš TI? (meni jih fali 6)

1. zamenjati gumo
2. spati
3. naredit ogenj
4. spolirati čevlje
5. zmešati martini
6. nanesiti šminko
7. pogajati
8. zmešati jajca
9. obesiti sliko
10. zahtevati povišico
11. uporabljati kitajske palčke
12. zlikati srajco
13. britje
14. igrati tenis
15. poslušati
16. nekoga povabiti na zmenek
17. naučiti se tuj jezik
18. rokovati se z nekom
19. kupiti diamant
20. opraviti preiskavo zgodovine nekoga

>moja najdražja je članica politične stranke bloco de esquerda. torej, levice. sicer na območne sestanke ne hodi veliko (bolje rečeno se jim na veliko izogiba) in tudi pri akcijah (lepljenje plakatov, talanje flajerjev, itd) je niso velikokrat vidli. pač, ne gre skupaj z njenim službenim časom. a vseeno je zagrižena “levičarka”, zaradi vseh tistih stvari za katere se levica bojuje. pohvala njej.

na drugi strani pa mene politika nikoli ni zanimala. nekako živim s tistim principom, da “oni bodo itaq naredli kar čejo, mene ne bo nihče upošteval.” vem, ni ravno najboljši položaj, a tko pač je. jaz biti flegma. lena flegma. ne da se mi nekega aktivizma jet. legebitra je ziher razpičkana na takšne kot sem jast, a?

but i digress.

kljub temu sem privol’la podpisat pristopno izjavo, ko so me prosili. zaradi novega zakona mora sedaj vsaka politična stranka imeti najmanj 5000 registriranih članov. in to ne tistih članov, ki se sred kongresnega na papir podpišejo samo zato, da jim dajo mir. ne, ne! tistih članov, kjer moreš dat zraven še fotokopijo osebne in svojo davčno. (big brother is watching me.)
vse to kolobacijo sem dala skoz samo zato, ker je moja tam zraven in ker me je en težak iz stranke prosil, da naj se registriram pri njih. ker kao rabijo tko kot vodo in kisik. ker drugače bo stranka šla b’bye.

danes pa mi pošlejo pošto, da jim morem plačat 15€ za ’08 članarino.
ma ja. itaq. jebte se. tolko o dobrodelnosti.

>ne vem kako sem točno zajle prišla na to idejo, ampak pravkar sem (po treh letih od nakupa!) skapirala zakaj je tisti pasek v moji laptop torbi!
iz torbe za na rame se s tistim pasekom spremeni v messenger torbo za na hrbet!
ne samo, da sem jst über genij, torba tud zelo kul izgleda na hrbtu!

>v soboto sma si šle s kolegico ogledat film “cloverfield“. (trailer) moja ideja, da bi sedele v prvi vrsti (nekje sem slišala, da je parim ratalo slabo zaradi načina snemanja), ni bila sprejeta, tako da sma se udomačle v vrsto J (vrste I nimajo, tko btw).
publika je bila vidno navdušena nad prvimi recenzijami, saj je bila vrsta za karte do vrat!

in ja, film (rolling stones revija ga je kvalificirala kot komedijo, hehe.) je dokaj zanimiv. če še ne veste za kaj se gre, da povem na hitro: od nekod se pojavi zelo velka pošast in se spravi napadat nyc. kaj točno je njen problem ne ve nihče in ker ta pošast med vsem uničevanjem mesta nima časa za pogovore, se usa army spravi na ubijalski pohod. ker jim ta ne uspe (pošast je le velka, mind you) naredijo iz manhattna novi ground zero.
in to je vse. sklepam, da pride drugi del ven enkrat naslednje leto. tolko, da bomo zvedli, kaj se je zgodilo.

ta fajni del filma pa je način snemanja: skoraj 90% filma vidimo skozi lečo kamere. par kolegov se namreč spravi naredit poslovilno fešto enmu, ki je dobil službo na japonskem. med fešto naj bi nekdo snemal sporočila temu odhajajočemu, in ker se je snemalec že tok navadil s kamero okol hodit, je ne spusti niti ko ga pošast poje. izgleda je bil preveč pijan, ker ga na koncu pošast nazaj ven špukne. (ultimate insult, id say, hehe.)

film je.. dober. sicer ne bi še enkrat ga šla v kino gledat, ampak je dost zanimiv za pogledat. (76% pri gnilih paradižnikih.)

>kot da ni dost, da imamo 46km obale, in da nam hrvati skoz delajo sranje še glede teh, sedaj bodo ti predragi hrvati še jadransko morje spremenil v JADRANSKO JEZERO! (tko so rekl pri national geographic)
vredu! okej! ja! pridte v evropo, samo nehajte delat sranje, lipo vas molimo!

//end bashing

>tale vam še zaslon počisti!
(če vam flash ne zašpila automatsko v full screen, potem si to naštimajte preden kliknete link!)

ps- res je, ni screensaver. lahko si pa naredte, da je tko. verjamte, bila bi zelo dobra odločitev!

>danes zvečer se odpravljama v fnac na koncert skupine refilon. vse, kar vem o njih je to, da so z zelenortskih otokov. (link je do slovenske wiki strani, ki ima zelo malo informacij. poglejte si raje angleško verzijo.)
kaj več vam o skupini in koncertu povem jutri, spodaj pa lahko poslušate komad “as vez” (včasih, op.p.) z njihovega zadnjega albuma.

ps- prvi del title-a posta je referenca na ime skupine. skoraj prepričana sem (čeprav ne najdem v babylonu), da ima beseda ‘refilon’ nekaj skupnega z besedo ‘refilar’, kar v portugalščini pomeni ‘pritoževati se’. drugi del pa je referenca na drugi uradni jezik, kreolščino. prvi uradni je portugalščina.

>vsi nekaj pišejo o svojih sanjah, tako da še jaz pristavljam svoj piskrček.
včeraj zjutraj je moja šibala v službo, jaz pa nazaj v posteljo. mudilo se ji je na bus, ki jo potem odpelje do železniške postaje. (ta scenarij se ji odvije na vsake kvatre, ko jo mati pobara za avto, in tako je moja odvisna od javnega prometa in vseh težav, ki pridejo v kompletu.)
če se prav spomnem je ob 8:31h še bila v predsobi, in bus naj bi bil pred vrati ob 8:30h. a je možno, da je zamujala?? (če kdo pozna mojo, potem ve, da je tole smešno. ima namreč totalni komplex zamujanja. vedno in vsepovsod zamuja. no, je zamujala, dok je nisem jst petnajstrak v rit brcnala in povedla, da je to totalni disrespect do oseb/-e, ki čaka/-jo. sedaj zamudi, če je res nekaj narobe.)
par minut kasneje, ko sem že bila v deželi sladkega medu in vzburljivih sanj, od nekje registriram zvok novega sporočila. ni se mi dalo stegnat roke in ga prebrat, zato pa so mi možgani naredli čist neko drugo verzijo sporočila. kao da je zamudila bus in da pride nazaj v posteljo k men. da bo kao doma delala.
ko se končno že stegnem po telefonu preberem, da je ulovila bus, da je danes sončno in da naj imam super dan.
bleh. tolko o realnosti. sanje totalno zmagajo!

>da sem nekaj časa delala pri gratis časopisu metro sem že omenla. da mi je bilo enkrat konec novembra dost podjebavanja sem tudi že omenla (čisto vsakmu, ki me je mel cajt poslušat par minut).
kar nisem povedla pa je, da je bil danes moj prvi dan dela pri destaku. kot bi moj ata rekel, “isto sranje, drugo pakovanje.” delo je isto (talanje časopisa voznikom in izogibanje večkratni skorajšni smrti), a plačajo več. in časopis sam naj bi imel več povpraševanja kot metro, čeprav slednjega natiskajo več. (nekaj se bahajo, da natiskajo do 774 taužent ekzemplarjev dnevno.)
report prvega dneva je: roke mi bodo odpadle! en mesec nisem z levo roko nosla 150 časopisov, in izgleda že nisem več navajena. ko sem po končani smeni šla na kofe, tolko da se skupaj spravim, mi skoraj ni uspelo prinest šalčke kofeja od mize do ust. roka se mi je kar tresla!
tko kot sem rekla moji – hvala bogu, da sem desničarka, ker drugače bi bilo zelo čudno jet na wc. (a je tole bilo nazgravžno?)