>letos so v coimbri začeli okraševat mesto zelo pozno, šele prejšni teden. ponavadi začnejo namreč že enkrat oktobra. nič skrbet, vsaj naši zvesti ulični instrumentalisti nam po urniku že od oktobra last xmas igrajo. ah, radost.
prejle sem na poti do avtobusne šla skozi mesto (no, skozi "baixo" = spodnji del mesta. ostalemu delu se reče "alta", beri "hrib") in malo poslikala uličico.
slike niso dobre, to je jasno, ampak vsaj malo vam je jasno kakšni so naši velecenjeni okraski. lučke tu, lučke tam, fontano so nam ponosno prekrili z velkim dimnikom in dedkom mrazom, sijajoče drevo in extremno velke jaslice. (ker bodo, po izkušnjah, okraske pobrali šele enkrat marca, vam enkrat postrežem še s slikami podnevi.)
ja, božič je skoraj tu. da ne boste pozabli mi darila poslati!

>

najboljši del je OPIS tega sneženega moža. (Yahoo!)

>(=kaj za en kurac)

te pa še nisem poznala.

>carica me gnjavi, kako ne jemlem resno pisanja pisma dedku mrazu. ker jaz namreč ne vem naslova dedka mraza (severni pol KOLKO?!?!) ga bo osebno predala ona. časa imam do 16. tega meseca. če se mene kaj vpraša imam še puno časa.

plus, kako točno naj vse to jemlem resno, če pa mi po mejlu pošiljajo takšnele slikice? (text je sicer malo off, ampak ni pomembno.)

>vsake tolko se spravim na stran overheard in new york. stran je sicer samo del overheard networka, tako da obstajajo še v pisarni, na plaži, vsepovsod drugje (le zakaj bi se omejeval?) in znane osebe. zadnji ni tolko overheard, kot je zbirka budalaštin, ki jih naši zvezdniki povejo. in le-teh, vemo, ni malo.

vsepovsod najdete pogovore, ki jih mimoidoči slučajno slišijo (ali kar očitno prisluškujejo), na vseh možnih lokacijah in v vseh možnih situacijah. meni so najljubši sprevodniki in vozniki metrojev/busov. upam le, da se jim ne bo zgodilo isto kot oni napovedovalki londonskega metroja. (ne pozabite poslušati njenih smešnih sporočil uporabnikom londonske “cevi”.)

spodnji primer fenomenalnega pogovora iz nyc me je pripravil dvomit, če bova medve z mojo kdaj imele takšen odnos.

>na štalci sem vidla nek test o zasvojenosti z bloganjem. ker mi moja skoz teži, da sem zasvojena z internetom (vem, ni ista stvar), sem šla rešit test. pokazalo se je, da sem samo 51% zasvojena z bloganjem. in cifra bi bila še nižja, če mi ne bi zadnje vprašanje (boste o tem testu pisali na blogu) pribilo več kot 10%!
kasneje sem na tej isti strani ugotovila še, da
a) bo moje telo po smrti vredno 3375 dolarjev. tud vredu. čeprav mislim, da bi jim bla mogla povedat, da grem naslednji teden ledvico prodat.
b) imam samo 24% šans, da preživim zombie apokalipso. "there might be some crying and peeing involved."
c) sem 44% geek. tale me je malo presenetil, ampak kako naj jaz vem ime ladje v neki xy sci-fi nanizanki??
d) je moj rojstni dan umrlo 137.376 ljudi. ena izmed njih je bila tudi Florence Griffith Joyner, ameriška atletinja z zelo dolgimi lasmi, opremo kričečih barv in zelo dolgimi nohti!

>moj najljubši torrent portal je še vedno torrentspy, pa čeprav jim komenti ne delajo že stoletja in kljub temu, da so vedno bolj polni reklam. no ja, nekje pa le morjo zaslužit za bandwith serverja. poleg oglasov extremno voljnih punc iz coimbre, ki bi se takoj zajle z mano dol dale, so tudi linki do videov strani spiked humor. večina videov sploh ni smešna, ampak sej res ni potrebo na čisto vse kliknat.
danes pa so me pri iskanju albumov skupine trüby trio prijetno presenetili. video sicer ne spada v kategorijo humor, bolj v kategorijo "id tap that."

punci na spodnjem videu je ime alizee, je stara znanka francoskih tv ekranov, in pred časom je bila tudi dokaj redna gostja na tujih glasbenih kanalih s pesmijo "moi…lolita". zakaj se je spravila pet madonnino pesem mi ni jasno, ampak me tudi ne gane preveč. sem pa zumirala na njene boke… levo.. desno… levo… desno… replay video… levo… desno… levo… desno… etc etc etc

>v soboto je moja imela večerjo za njen rojstni dan.
10 (ostali niso mogli priti, zaradi prejšnih načrtov) se nas je spravilo v restavracijo "a cozinha" (=kuhinja), kjer smo vsak pojedli svoje (jaz imela navadni svinjski zrezek s fancy imenom, tropskimi sadeži in čudnim pomfrijem), kasneje še torto z mandeljni in dve flaši šampanjca. (s šampanjcem se je izkazala kolegica, ki me je zvabla na trgatev septembra.)

proti koncu te večerje sem doživela tudi moje drugo srečanje z xenofobijo. drugo v celem življenju! prvo je bilo prejšni teden. mater mam srečo zadnje dni!

nek tipo, od moje kolega (mhm), me je vprašal kaj delam na portugalskem. ko mu povem, da mam part-time job, mi on odgovori z "torej, živiš na moje stroške?" njegove možganske celice so izgleda moj odgovor spremenile v: "ne delam nič. delala sem pol leta in sedaj vlečem podporo od prefajne portugalske države, kamor gre denar od davkov, ki jih plačujejo garajoči portugalci. in če že grem v bolnico spizdim preden plačam račun, kar more potem spet ta prefajna portugalska država poplačat. in kako? z davki. livin’ la vida bella! itaq."
to, da mi butli emigrantski več denarja noter prinesemo kot oni sami, in da poznam že vsaj 10 portugalcev, ki NE plačujejo onih davkov na dohodnino (segurança social), in da smo mi butli emigrantski tisti, ki raj plačamo kot pa da nas je strah, da nas bodo izgnal iz tega paradiža.
moj odgovor na to genialno trditev? "idi u piču materno."
aja, in še eno tekilo sem si naročila.

>ker je šla moja na kosilo s staro mamo sem se jaz odpravla domov. spet je namreč na vrsti pomoč kolegici pri učenju angleščine. moram priznat, packa ana, da sem kar vesela, da je izpit že naslednjo nedeljo. kaj čmo! imam rada angleščino, je zelo easy in praktičen jezik, ampak vse dneve se mi pa res ne da potapljat v globine slovnice le-tega!

kakor že piše v naslovu, spodaj imate par slik trenutne coimbre. zanimivo kako dobre slike naredi moja trotl kamera podnevi, ponoči pa iz nje zvlečem samo sranje. note to myself?

>že par dni nisem nič napisala. iz preprostega razloga, ker sem spet padla v rutino. tako da, če vas kaj zanima o mojem življenju si preberite par prejšnih postov in boste vedli vse.
vam bom pa vseen povedala, da ja portugalski način kombiniranja hrane zelo.. eem… edinstven. da ne bom rekla čudn, ker potem se lahko kdo pritoži.
recimo, v tanajtabolj fancy restavraciji vam zraven pečenega odojka ponudijo ……… čipi čips! zelo pogosto (in izgleda normalno!) je ob omleti s sirom jest ………. špagete! ker radi ponavlajo za francozi ob siru jedo ……. marmelado. ob sladkem mlečnem rižu vam lahko servirajo tudi ……… sveže kri prašiča!

no ja, slovenci tudi nismo jako zbirčni.