>ker si moja pač ni mogla pomagat, mi je morala že včeraj dati božično darilo. če sem prav razumela je tole šele prvo od parih. (YAY!)
in kaj mi je podarila? tole super fenomenalno lutkico grumpy smrfa! (a veste, da so se prvič pojavli na tvju leta 1958?!?) kaj čem, vsake tolko mi ven udari tudi ta osebnost in se z veseljem pizdim čez vse in vsakogar.

>

malo razlage:
1 – portugalska vlada ni ravno najbolj priljubljena. itaq.
2 – feni ne marajo novega trenerja benfice, in recimo, da klubu trenutno ne gre dober (10 točk za prvim mestom)
3 – v letošnjem letu so zaprli tolko kliničnih centrov in tolko urgenc, da se nekje folk more pelat 3h da pride do urgence. in ja, se je že zgodilo, da je nekdo umrl preden je prišel do nove urgence.
4 – zakonca sta pred leti posvojila otroka. podpis na listih je bil samo od biološke mame, ker je foter že velik prej spizdo. zaj pa se je ta biološki foter zmislu, da bi bil full-time daddy in je na sodišču vložil papirje, da je bila posvojitev brez njegove privolitve. razsodbo poznamo.
5 – o brezplačnih smsih sem že govorila. in, ker nas imajo pri tmn tako fajn čez leto, morejo konec leta svoje stroške dobit poplačane. tako da bomo med 20.12 in 4.1 (če se prav spomnem) “normalni ljudje z normalno plačljivimi smsi”. packi.

>danes bom hitra, ker mi cajta zmanjkuje na veliko. ziher mi ga nekdo pred nosom krade!
rada bi vam samo skopirala enga izmed najtaboljših božičnih smsov, ki sem ga pravkar dobila. za folk, ki ni glih na ‘ti’ z portugalščino spodnje besede ne bodo ravno berljive, a verjamite mi, smešno je!

>včeraj v soboto dopoldne (plan je bil zjutraj, ampak ni šans, da bi se ble vstale pred 10h!) sma se z mojo odpravle v porto.
plan je bil na hitro jet v ikeo (že tu bi mogle vedet, da se nama plan ne bo znesel), potem v center mesta in kupit vsaj nekaj daril za njeno familijo. moja si je namreč, da bi bila vsaj malo organizirana letos, v ms wordu naredila razpredelnico z imeni svojcev in pripadajočim darilom. zakaj v portu kupovat darila? ker imajo tam več fair trade trgovin kot v cbr (kjer obstajajo ravno 2), in ker tako pride na račun tudi moj japonec – slikanje kao največjega božičnega drevesa v državi.
ker sem jst idiot pozabla fotoaparat doma je bila ta najina multitasking sobota le dan nakupovanja. da se popravim, bila je dan nakupovanja izrecno v ikei! pred ikeo sma parkirale ob nekaj čez 12h, in odšle šele okoli 18:30h. čeprav se 5h zdi veliko pa, kot vsi vesti, trgovini sami čas gre mimo kot v vegasu. vse tiste kul ure, ki jih prodajajo, itaq nikoli ne kažejo prave ure. in, 5h sploh ni rekord. pred skoraj točno 2 leti sma tam bile 7h, ko je nakupovala pohištvo ob vselitvi.
ampak, tolko da smo fer, skoraj 45min sma preživele v tisti njihovi restavraciji. ne, nisma jedle tok dolg, na preklete špance sma čakale, da so se spomnal kaj bodo jedli. u pm, ej! tri menije maš, kaj se zaj odločaš, kot da svet rešuješ?! boš švedske mesne kroglice (=čufte), al boš riž z mikroskopskimi koščki lososa al boš juho?! kaj u pm se moraš tolk posvetovat!? boš polovičko al klic v sili?! ker če sem jst tvoje mnenje občistva si v zelo slabi situaciji, idiot!

//rant

kaj je dobila moja? tisto nizko omaro za tv gor dat (ker do zaj ga je mela na tleh), eno visoko lampo za v dnevno, eno malo manjšo luč za v kuhno, neke male predalčke za v spalnico (da svoje dragulje noter pospravi, ker trenutno jih ima po celi spalnici), in puno mičkenih stvari, ki so vse nekok ble ful pocen a so račun na konc vseen spravle na več kot stotaka evrov.
(linki in slike sledijo)

po ikei, ko je bilo že ornk temno zunaj (kaj hudiča se dogaja?? ob 17h že rabiš skor tisto luč met na čelu, da karkoli vidiš!) in po nekem zelo nazgravžnem hot dogu (ikea menu, ne probat) sma se odpravle v center mesta porto. sicer sma nameravale it na nek božični sejem v bližnjo vasico ampak se nobeni ni dalo, tako da sma šle pravac do neke extremno drage fair trade trgovine. tile produkti so veliko predragi, če se mene vpraša. mogoče je fair do proizvajalca, ampak do navajenih-na-1€-trgovine konzumistov pa spljoh ni. (kaj?! vi tud to mislite, ne se zej fine delat!) tu seveda ni kupla nič (kdo te bo dal 89€ za en ŠAL?! boli mene, da so ga naredli na 7000-metrih nekje v tibetu.)
ker so naju te cene ornk izmučle sma se odpravle v kao najtaboljši plac za francesinho v portu, capa negra II. (isti problem kot z restavracijo raguza II v dubrovniku – kje sta enke?) cene so ble normalne, francesinha niti ne tko dobra, plus točke dobijo le za samoiniciativo, ko so nam pri naročilu piva prinesli 4dcl. drugje ti ob istem naročilu prinesejo 2dcl, btw.
ah, še neki! v tej restavraciji sem prvič vidla, da ima neka restavracija – ČAKALNO SOBO!
medve loja uletima v restavracijo, vidma prazne mize, se vsedema, pride tipo in reče: “em, boste mogle gospe jet malo v čakalno sobo, ker že imamo rezervirane tile mize za druge goste.” seveda sma se pobrale z repoma med nogami.

kar se tiče onga drevesa, sploh ni tako veličasten kot pravijo.
in ne, nimam slike, f0k 0f!

> včeraj je bila premiera gledališke predstave “o circulo de giz caucasiano” (prevedeno bi tole bilo “kavkazijski krog iz krede”), gledališča o teatrao.
posebnost tega gledališča je, poleg lokacije, da je direktorica najboljša kolegica moje. in tako kot se za njihove premiere spodobi so bile karte zastonj, zadosten razlog tudi za mojo prisotnost.
nič proti kulturi ampak zadnje par let me gledališče ne mika. imam veliko raje kino in kokice. gledališče me hoče pripravit do poglobitve v trenutne situacije po svetu ali vsaj okoli mene, in meni se to ne da preveč. raje si grem pogledat kakšen easy film (npr. grindhouse?), kjer je čisto vse po scenariju, kjer mi vse prinesejo na pladnju in kjer mi ni potrebno razmišljat nič.

predstava se je, spet tradicionalno, začela pozneje kot napovedano. premiera je, nervous anyone? v extremno mrzlem bivšem muzeju transporta (en veeeeeeeeelki hangar z visokim stropom, zimprovizirano debelo črno zaveso na sredini kot ločitev dveh predelov, s kamnitimi stenami, slabo izoliranimi okni in nobenega gretja) nas se je tako nabrala kar velika množica ljudi, predstava je bila par minut po predvidevanem začetku že bila “razprodana”. lepo lepo.
ker nas je vse zeblo do kosti nam je bila na voljo kava in čaj, in ko smo končno le prišli do naših stolov še manjše presenečenje za mrzle razmere – vsak stol je imel svojo DEBELO DEKO! kdorkoli je imel to idejo je genij! nobelovo takoj!

flajer nam o zgodbi razkrije sledeče: “avtor te igre je bertolt brecht, napisal naj bi jo nekje okoli 1943/45, ko je v zda prišel poln upanja ob skorajšnem padcu hitlerja. to nekako pomeni, da gre za ‘svetlo komedijo’. zgodba znotraj zgodbe je stara kitajska legenda, ki jo predstavijo z lutkami, maskami in glasbo. (res je, petja je veliko) potek zgodbe zvemo preko pripovedovalca, ki je včasih tudi del predstave same. konec koncev se gre za igro igralcev, mimikov, akrobatov, pijancev, beračev, prostitutk, luzerjev.”

ne pove veliko, a?

moja verzija:
v nekem carstvu sredi kavkaza se vedno odsotnemu caru (vojn je puno) in extremno fancy carici rodi sine. kmalu zatem carstvo napadejo kitajci in ker ateja ni nikjer najdet požgejo vse do tal. carica pobegne, sineja nekako reši čarovnica, ki se ga na začetku brani kot ljudje pasjih bolh. malo pred tem dobrodelni dejanjem se čarovnica zaljubi v nekega vojaka in odpravi se na pot k njemu. pač nekam zelo “čez tri gore in petnajst rek” daleč. vzgoji otroka tako kot pač ve in zmore, vojne je enkrat konec (tako kot prvega dela in po odmoru nam postrežejo z..) in začne se sojenje o pravi materi otroka. ah, kako salomonsko. tu enkrat sem tudi uradno nehala poslušat in se skoncentrirala samo na premikanje igralcev. vsa ostala energija je šla v gretje telesa. (sem že omenla, da je bilo mrzlo?)

moje mnenje?
prve polovice prvega dela nisem točno razumela, druga polovica je bila veliko boljša (celo imela je zgodbo! glej: moja verzijo). 10min odmora, kjer so nam v fast-forward verziji zapeli naslednjih 6 let zgodbe. jaz sem si medtem šla po dva kozarca vročega čaja in malo je manjkalo, da si ga nisem zlila na prste na nogah. (sem omenla, da je blo mrzlo?!) spet smo se vsi po polževo spravili nazaj na sedeže, nekomu sem skoraj ukradla deko (naslednjič ne pride pozno, ti bo žal!), in začel se je drugi del. del, ki bi ga bila najraje preskočla. zame bi bili lahko iz te predstave naredli dve. eno komedijo (glej: moja verzijo) in eno čudno psihološko stvar. na koncu so nam prijazni ljudje iz restavracije japonês postregli z mizami polnimi sušija (jst ziher nisem šla domov lačna, hehe) in ravno prav toplega sakeja.

splošna ocena?
okej predstava, a vsedite se blizu odra, ker drugače se ne sliši najbolje.

>dela konec za danes in ta teden, samo še naslednji teden in potem so na sporedu božični prazniki. vse tja do.. ja, januarja ne bom več talala cajtnge, pa čeprav zveni kot fenomenalna služba (/sarkazem), tako da imam praznike dok ne dobim druge službe.
se javljam na dužnost. rabi kdo web/grafik dizajnerko z nekajletnimi izkušnjami v tej stroki (reference na prošnjo), nekadilka, poliglot v mejah normale, extremno socialna oseba, ljubiteljica piva (kaj čem, iz laškega sem!) in odvisnica od kofeja, team player pri bowlingu in solo artist pri pokru, in z izpiljenim znanjem raznašanja časopisev sredi najbolj prometnega križišča mesta?

aja, sem omenla, da so me danes (spet) skor trikrat povozli in enkrat z ogledalom spekli po desni roki? feel sorry for me yet??

ps- trenutno sem res na portugalskem, ampak glede na to, da smo v dobi interneta, kaj točno še pomenijo ti kilometri?

>danes od mene moja 2.5 bralca (you know who you are! you and you and….. y!) nista dobila nič.
vama pa zato, da bosta lažje pretrpela to dolgo temno osamljeno noč (sklepam namreč, da nimata socialnega življenja), dajem sliko novih copat moje, kupljenih v še eni izmed tistih trgovinc, ki so polne dišečih palčk in produktov iz kvazi indije/nepala/indonezije/malija/(vstavi poljubno), kjer ti v ozadju špilajo vse možne albume putumayo presents. ta se imenuje natura.

>sašo me je v komentarjih prejšnega posta prosu, da naj napišem en mali esejček o portugalski in mojem mnenju o le-tej, in da naj za foro prevedem en fado. prvo bomo pustili za drugič, slednje pa boma na hitro opravili zajle.

ker mi je mariza še vedno ena najboljših pevk fada, in ker me ena pesem še vedno zelo zelo gane, bomo prevedli kar to. naslov pesmi je “ó gente da minha terra” (video), oziroma po naše “ljudje moje zemlje”. zemlja kot država, nacija, republika, itd. ne govorim o zemlji na vrtu, in tudi ne o žemlji.

besedilo pesmi je napisala amália rodrigues, ena izmed prvih (če ne THE prva in THE ONLY) pevk fada. ala ji vera, res je bila dobra.
btw, fado je bil v začetku men-only glasba in, ko je amália začela peti in – gasp! – privabljati vedno večje množice ljudi na svoje koncerte, je celo prihajalo do manjših vstaj na portugalskem. a la “kaj si ti ženska misli pet fado?! ona je za v kuhinjo! onečasti zgodovino fada! buuu!” kaj čmo, nekateri (večina jih je seveda bilo moškega spola, itaq) mislijo, da se tradicije ne smejo spremenit. seveda jih ni poslušala (katera ženska pa že je spremenila svoje mnenje ali obnašanje samo zaradi ‘pametnih’ moških?!) in nadaljevala svojo kariero v velikem slogu.

najprej besedilo v portugalščini (tako da si lahko sami prevedete, ker moja portugalščina pa le ni tako dobra, da bi mi bile vse metafore znane in kristalno jasne).

in prevedena (v polomljeni slovenščini):

>ta vikend nam je crknu pralni stroj.
če kdo ve kaj o pralnih strojih mi prosim pomagaj z možno diagnozo in okvirnimi stroški. situacija je sledeča: mašina napumpa vodo, oni cajger se premika a la da nekaj dela, samo boben se nič ne premakne. na koncu cikla so stvari na dnu bobna mokre, ostale pa še vedno tako suho kot ko sem jih dala noter.
ideje?

drugače lahko v kratkem pričakujete polno postov kako me boli hrbet. cote so jebeno težke, ko so mokre! in zakaj bi me bolel hrbet? ja, ker jih bom mogla prat pri moji.

ps- ugotovila sem zakaj mi wysiwyg toolbar pri bloggerju izginil, in zakaj mi na deviantART strani ni hotlo pokazat galerije uporabnikov. jebeni ad muncher!

>and i would be the one
to hold you down
kiss you so hard..