>dan mladosti poznamo vsi, če ste brali štoparskega vodiča pa poznate tudi bistvo in pomen brisače. ker veliko maljard ljudi na svetu ne ve za naš dan mladosti so 25.5 preimenovali v “dan brisače“.

sodelujte!

kaj moram narediti?
nosite vašo brisačo zraven, kamorkoli greste, kot znak sodelovanje in žalovanja.

kdaj moram to narediti?
danes, 25. maja.

kje naj to delam?
vsepovsod!

in zakaj brisačo?
citat iz knjige “štoparski vodič po galaksiji“:

>zadnja igrica, ki sem jo na temle mojem laptopčku igrala, je bila ddd pool. ostali dve inštalirani igrici sta dope warz in squares 2. kakor vidite nisem ravno velka igralka računalniških iger. kolegica mi je priporočila gta, ampak se mi ni dopadel. need for speed je nekaj kašljal po inštalaciji, tako da smo ga dol spravli. kaj čmo, pač imajo moji windowsi neke probleme (in takoj, ko spravim dol teh 37 filmov, jih predstavim pojmu “rebirth”) in tudi rama nimam veliko (bogih 512mb). edina shooterja, ki sta se mi dopadla, sta bila brothers in arms in fear.

iz tega razloga si tudi nikoli nisem ogledala igrice tomb raider. že film ni bil ne vem kaj, kljub naši (ah ko bi le bila! damn you brad!) prelepi in presexy glavni igralki andželinci. do danes tudi nisem vedela, da obstaja OSEM igric tomb raiderja. po mojem spominu bi bile maximalno 3.
in evolucijo tega lika v igri (v filmu naj bi andželinca imela podložene joškice) si lahko ogledate na wiki strani. nekdo res ljubi prokrastinacijo. 5. junija igra praznuje desetletnico.

>čeprav sama nimam (in nočem imeti) izkušenj s fenomenom imenovanim “second life” (online skupnost, kjer si lahko kupite zgradbe, otoke, si uredite svoj avatar, se menite z ostalimi uporabniki, jih virtualno posilite, itd.), moram priznati, da se samo ob prebiranju člankov o le-tem naučim veliko o človeški psihologiji.
kot da že nismo vsi prej vedeli, da imajo nekateri veliko preveč tistega gena “uniči vse, kar ni tvoje”.
če do danes niste vedeli, kako se reče online vandalizmu, vam pri tem pomaga članek o “razstrelitvi” (quote: “It looks like we’ve had some enormous cyber-bomb set off on our site.”) otoka tv postaje ABC. beseda je “griefing“.

>sem pravkar pretresla hlače (tko kot preden jih obesiš na štrik, da se posušijo, ne z elektriko!), kljub temu, da sem vedla, da imam polno peska v zavihku (tisti del hlačnice, ko si zavihaš, če je predolga)? le-tega imam sedaj po celi sobi.

aja, in “zakaj hudiča..”je zelo kul blog. gre na blogrolo.

>kak jst nimam sreče, ej!
tolkrat sem že rekla, da grem domov, tolkrat sem si že skor spakirala kovčke (vsaj v glavi), in čist vedno je nekaj prišlo vmes. al tajming ni bil okej, al so ble karte predrage za mojo denarnico, al to al ono. skratka, vedno je nekaj bilo. (ja, moja lenoba in nepraktičnost je tud bla enkrat razlog. errare humanum est.)

prejšn dan pa je tudi že moji familiji prekipelo (tisto travo je potrebno pokosit, hehe) in so se tudi oni spravli na lov za karto. plan je bil, da grem enkrat junija (‘na začetku’ je bilo mišljeno, da grem konec maja, ampak konec maja je čez par dni. karte velik predrage.) in se vrnem sredi julija. našla sem tudi eno dobro (in za ta čas extremno poceni karto) z maljardo prestopanj, ampak bi le cela prišla do benetk, kjer bi me pobrali domači.

vse je bilo že zrihtano. denar na kreditni, rezervirana karta, oseba za gretje moje postelje dok me ni je tudi že on standby. skratka, vse je bilo tko kot more bit…
…potem pa grem na obisk h kolegici in L mi reče, da mogoče imajo zelo (glede na info je fantastičen!) dober šiht zame, ki pa bi se moral začeti zaj zaj in ne šele sred julija.
in kaj zaj? take šanse človek ne dobi kr tak. čakat me ne morejo. doma me ni blo že več kot en let in pol.

argh!

>v nedeljo (in včeraj ponovno) sma šle gledat za fancy stvari za mojo, ker imajo jutri nekaj v asembleji republike in je tudi ona med tistimi ‘ta govorečimi’. in ker sma že bile v dolce vita (kjer so se točno takrat odvijale igre finala državnega prvenstva v biljardu!) sma skočile tudi v zara home. ena izmed meni zelo všečnih trgovin s stvarmi za dom. že izložbe so zelo stilsko urejene, in ker si itaq nikoli ne boma kupile tisle extremno oranžne vilice (pa čeprav izgleda dober za pojest!) sma si šle vsaj oči napast.
tiste brisače, košare ze deke, krožniki, šalce, jedilni pribor, sveče, preobleke za posteljo, copati, itd itd. bila sem v nebesih. in kako sem to pokazala moji? udarla sem jo po faci z enim extremno kjut (in oranžnim.. kaj imam jaz z oranžno zadnje dni??) tepihom iz slame.
saj pravijo, da je ljubezen slepa. jaz sem tudi bila v tistem trenutku, hehe.

(ker trgovina na netu nima kataloga si lahko njihove izdelke ogledate le na linku ‘store windows’.)

>včeraj sem si do konca pogledala film “fracture” (trailer) z anthonyjem ‘kako imaš okusna lica’ hopkinsom in ryanom goslingom (kdo te ta je?).

zgodba: ryan je mlad, zelo ambiciozen, nadut odvetnik v pisarni državnega tožilca. nekok mu rata skoraj vedno zmagat. če ve, da mu ne bo uspelo, preda primer drugim. dober način imet 97% conviction rate (a nihče ne premaga japonske!.. pred letom 1943, to jest.). na mizo, dva tedna preden začetkom dela v neki ful fajni odvetniški firmi, dobi primer poskusa umora. tip (anthony) je ustrelil svojo ženo direkt v faco, v hiši počakal na policijo, ko vstopi pogajalec le-ta vidi, da je ustreljena ženska njegova ljubica (o kateri ni vedel nič, le to, da ga bo dvakrat na teden počakala v tisti hotelski sobi). začne se pretep, uletijo drugi policaji, itd. primer izgleda dokaj easy, glede na to, da je anthony podpisal priznanje skoraj takoj.
naš mladi tožilec se spravi v sodišče že prepričan v zmago in seveda pride do preobrata (priznanje in dokazi niso sprejeti, ker je bil detektiv, ki ga je aretiral v zvezi z ženo obtoženega, in pištola, ki so jo našli na prizorišču se ni klapala z najdenimi metki), ki anthonyja osvobodi in tožilec izgubi službo. no, izgubi dve.
več ne povem, film sam tudi ni nič novega (a še obstaja zgodba, ki je nismo videli na velikem platnu?) ampak ga le pojdite gledat. zanimiv film, anthony je dober s svojim irskim naglasom. pokvarjeni paradajzi se strinjajo.

>glede na to, da spet nimamo interneta (kaj je, če ti na modemu utripa sam ena lučka od petih? not good, ah?), se lahka razpričam o sobotnem dnevu. (dni prej se ni zgodilo nič pretresljivega, zato nobenga posta.)

E me je prosla, da jo zamenjam na neki stvari nedaleč od coimbre, v lousa. lani enkrat je E sodelovala v “delovnem kampu” (=workcamp, dobesedno prevedena varianta se sliši tako WW II, a ne?), kjer so počistili pot do mlinov v gozdu mesteca lousa. mlinov je 7, vsi so stari kot zemlja, vse je obdajala skoraj džungla, ker je krajevna skupnost na to svojo znamenitost pozabila že zdavnaj. sodelovali so prostovoljci iz mnogih držav sveta (nemčija, francija, italija, rusija, japonska, koreja, egipt, itd.). btw, prijavljenim afričanom vstop na protugalsko ni bil dovoljen. no, viz jim niso odobril (iz strahu, da potem ne grejo nazaj domov?). workcamp se je končal z gasilsko veselico, članki v časopisih in vsesplošno zmago organizacije v mestecu.

na žalost niso dokončali vsega dela (sicer so delali kot mutavi, a gozd je velki), tako da bodo letos imeli workcamp na isto temo. prostovoljci se že prijavljajo. da pa prostovoljcem vsaj malo olajšajo delo so za soboto sklicali skupaj sodelavce in prijatelje organizacije, da počistimo pot. prišli so… no, prišel ni noben. butast dan, prevroče zunaj, ni cajta, itd. izgovorov je bilo puno, na koncu smo ostali 4 in pol (=otrok ene izmed organizatork).
ker je E imela s faxom druge obveznosti (izlet na serra da estrela.. obveznosti pa take!) je prosila mene. in sem šla, zakaj pa ne? sicer sem totalna city-chick, ampak za uslugo se me da vedno poprosit. rečeno mi je blo, da bom samo pomagala pri urejanju skupin ljudi (ko so še mislili, da bo nekdo celo prišel), razdeljevanju orodij (motike, grablje) in razdeljevanju hot dogov za čas malice (na koncu so zvedeli, da zaradi sezone nevarnosti požarov – od 15.5 do 30.9 – ni več dovoljeno kuriti na tisti jasi, tako da je piknik odpadel). oblekla sem se temu primerno – hlače, v katerih ponavadi ne bi ravno delala, in all star čevlji. komplet zelo primeren delanju v gozdu, se strinjate?

no, in smo šli. gozdar z motorko, psiholog s svojo ultra drago kamero, organizatorka, njen sin (ki ni in ni utihnil) in jaz. juhu. mislim, da smo izgledali dokaj mizerno. vsaj jaz tako izgledam, če je potrebno delati karkoli izven zavetja betonskih blokov, smoga v pljučih in signala za mobitel.

gozdar je porezal par drevesov, ki so se podrla na prejšne leto počiščeno pot, psiholog je fotografiral, jaz (!) sem mirila otroka (ko je mama omenla, da so v bližini čebele, se je začel jokat kot za stavo), organizatorka pa je.. ne vem kaj je delala.
potem smo prišli do reke. no, do rečice. poleti ta rečica usahne, tako da je prehod skakanje z enga kamna na druzga. v soboto pa je rečica bila kar polna vode, ker je dni poprej deževalo. juhu za zemljo, bruhu za nas. da pridemo do mlinov je bilo to rečico parkrat prečkat, kar bi bila dokaj preprosta zadeva, če bi imeli vsi gor visoke bataškorne in če se ne bi obnašali tako presrano (a la “madona, voda je, iz cukra smo, umrl bomo!”). prvo prečkanje smo vsi prestali živi in zdravi, na drugem mene vrže na kolena (izgleda mokri spolzki kamni in papuće ne gredo skupaj, who knew??) a dok je kamera suha se meni j*be. (in ja, itaq, da sem mela kamero zraven. halo??) ker semže bla mokra do kolenov se v naslednje nisem več sekirala, če bom mokra ali ne, samo pazila sem še, da me ne zvrne. drugače pa je bilo, kot bi že bilo moglo biti prej – direkt v vodo in prikrito smejanje ob gledanju ostalih kako so metali kamenje v vodo, da si naredijo prehod. hihi.

ker smo se s tem kamenjem, začetnimi drevesi in sušenjem motorke (enkrat je zvrnalo tudi gozdarja, z onimi gozdarskimi čevlji z 2cm profila na podplatu! ha!) tako dolgo ukvarjali smo uspeli pridet samo do petega mlina (da prepoznaš tisti skupek kamenjev kot mlin je potrebno kar veliko domišljija). okoli 17h smo se po isti poti vrnal do najstarejše še vedno delujoče tovarne papirja na portugalskem, naročili tri pečene kure z veliko pomfrija, pobrali L, šli na ogledno točko blizu grada (od katerega je tudi ostal samo en stolp in par dixie wcjev) in tam posedali do zvečer, ko sem se spet spravla na cüga in šla pravac postelja.

izlet je bil zanimiv, predlagam za malo relaxiranja. a ne pozabte na bata škornje (moj končni rezultat so mokre hlače in čevlji, ter modro koleno in modrice), ali vsaj bikini.

>se vam je že kdaj zgodilo, da se zjutraj na poti v službo na spomnete, kje ste parkirali avto? vem, večina ljudi avta ne najde pred shopping centrom, saj je večina tako velikih, da rabiš tiste zelo priročne barvaste papirčke, ki ti namignejo kje je avto parkiran. če teh ceglcov ni si probaš zapomnat neke geografkse značilnosti ob parkirnem prostoru (blizu drevesa za bencinsko postajo, pri tretjem povoženem pasjem dreku levo), sosednje avtomobile ali preprosto šteješ korake.

na srečo medve s shopping centri nimama problemov. se nama pa zato dogaja skoraj vsak dan, da ne najdema avta pred blokom. ker sma skoraj vsak dan pozne je tole iskanje avta že preraslo iz komičnih (ko sma obdelale vse možne opcije preden sma ga končno našle, a še vedno uspele na koncu se norca delat iz naju) v stresne situacije (ko bi ji najraje zavila vrat, ker pelje takšno paniko).

današnje jutro ni bilo nič drugače. spet sma obhodle vse bloke v bližini, preden se je spomnala, da je parkirala čisto nekje drugje.
sem ji že parkrat predlagala, da naj vedno parkira na istem mestu, tako bo lažje najdet. ampak to izgleda ni preveč pametno, ker – lahka avto ukradejo.
vredu bo.

>v ponedeljek se je začel mini cikel filmov z glbt tematiko, v organizaciji skupine “nao te prives” (= ne pusti se oropati, od pravic).
prvi dan so nam (max 20 ljudi, od tega vsaj 5 strejt parov, ki so se skozi celotni film skor dol dajal v zadnjih vrstah!) v malem avditoriju aac prikazali film “before night falls” (trailer).
zgodba (po resničnih dogodkih) je o kubanskem pisatelju reinaldu arenas in gej skupnosti havane v času revolucije, ko so (na čelu s castrom) homoseksualci bili zatirani, aretirani na podlagi govoric in brez dokazov, in največkrat premeščeni iz zaporov v ‘spreobračevalna taborišča’ (skratka, prepričat so jih hoteli, da niso več gej). reinalda so tudi preganjali, ker je bil pisatelj in je zelo kritično pisal o revoluciji (itaq vemo, da se castro ne dopade nihče, ki je kontra) in ker je imel prijatelje živeče v tujini, ki so lahko tam (brez dovoljenja) izdali njegove romane.

ker se je film začel z polurno zamudo (standardnih 15 minut vštetih, plus ostalih 15 minut zapravljenih na kreganju, če so plačali samo najem sobe ali tudi najem projektorja) nama z E ni uspelo videt konca. se priporočam za pojasnilo – kaj se je zgodilo po njegovem prihodu v nyc?

včeraj sem še enkrat vidla “boys dont cry” (trailer), in še vedno se mi ne dopade hilary kot tip, kljub z oskarjem nagrajeni igri (da sploh ne govorimo o butastem koncu filma), danes je na sporedu “porque pas moi” in jutri “get real“.