>trenutno se bašem s čokoladno torto in svežim turškim kofeje (kaj bi dala za en lavazza kapučino, ej!), in sem se spomnala na včerajšno porcijo tenisa. ne, nisem šla jst igrat (ste nori? da dol padem?!), na eurosportu sem gledala. prvi krog nekega wta turnirja sredi ničega. igrata ena ukrajinka (se mi zdi) in neka “romina oprandi” (za katero sedaj vem, da je švicarka a igra za italijo).
če ste kdaj gledali tenis, če ste ga sledili v zadnjih par latih, potem veste, da ima tenis nek dress code. dolg nazaj so za tenis rekli, da je džentelmanski šport. skoraj tako kot sablanje, hihi. (ste vedli, da je bila teniška žoga ena izmed daril jezusu ob rojstvu? jaz tudi ne, a tako pravijo v neki gledališki igri iz srednjega veka.)
enivej, nazaj na dress code. torej, na začetku so bili vsi oblečeni v belo, ženske in moški, potem so ta malo bolj drzni začeli (s svojimi sponzorji) uvajat barve v oblačila, naš predragi “bom ženi razbil ustnico” agassi je razvil navado se slačit med odmori, začela se je doba razbijanja loparjev (aka ivanišević doba), in kmalu je cela eleganca tenisa šla v pm. če dandanes prideš na igrišče oblečen v belo te gledajo čudno. mislim, da se edino v winbledonu drži ta tradicija, ker je pač tko fensi-šmensi ob petih popoldne pit čajčeka s kraljico.

dost zgodovine.
dandanes igralke tenisa izgledajo kot manekenke (npr. ana kournikova, ki sicer še ni dobila niti enega turnirja, a to je ne ustavi pri fotoshootingih) ali kot big mean tennis machine (npr. serena williams, ki lahko po karieri tenisa gre v bodybuilding).
včeraj pa sem vidla eno malo bolj normalno ženo, kateri se je skoraj posrečil preskok v dress codi. sicer vem, da se je ta “naša” tradicija začela že z martino (hehe, suzanne še vedno ni polizala tiste vene!), a martina se je upokojila že dolgo nazaj (če ne štejemo mešane pare). hvala bogu se je našla ena, ki jo nadaljuje. lesbians, rejoyce!
romina sicer ne izgleda ne vem kak fizično njami (no ja, je na začetku kariere, bo še zgubila tistih par kilc), ima malo daljše blond lase (tko passé, da je že out!), piercing na robu spodnje ustnice, maljardo verižic… in HLAČE! žena nosi kratke hlače!

..in ko naša predraga rominca čaka na servis (igro je na koncu izgubila), kamera zumira na njen obraz, romina si (od dolgočasa?) začne grist noht na kazalcu leve roke in eden od komentatorjev reče: “how cool can you look on the tennis court?”

>kolegica E me je že večkrat poskušala naučiti naredit karkoli iz tistih cirkuških balonov (oni ta dolgi in tanki *wink wink*), ampak mi razen kroga ne ratuje nič. no, nastane že nekaj, ampak ne izgleda niti približno tako kot na slikah v “baloon art for dummies”* knjigi.
čeprav naredim psa točno tako kot je narisano in napisano, moj pes izgleda kot dolga hrenovka z tacami in kao neko čudno zmutirano glavo. da se sploh ne menimo o repu, ki je skoraj tako dolgi kot trup psa!

mogoče mi bo spodnja slika anatomije takšnega psa pomagala (najdeno na digiart)?

* naslov knjige sem si izmislala, ampak bi morala obstajat (če še ne)! imam neko italijansko multi-lingual knjigo z malimi slikicami.

>v soboto sma pospravljale, jaz sem kar naprej nekaj nergala, šle v shopping, proti večeru naredile pražene lignje s kuhanim krompirjem, čilijem in fe-no-me-nal-no omako (eno izmed tistih, kjer so sestavine karkoli najdeš v hladilniku in si na koncu totalno presenečen, kaj je nastalo), in enkrat ponoči sem okusila vso ljubezen tricka.

včeraj sma se odpravle na feira do artesanato (obrtni sejem), kar pa tukaj ni isto kot na obrtnem sejmu v celju, kjer vam prodajo vse od nogavic do traktorja. tu pod pojem ‘obrt’ spadajo izdelki iz lesa (največja stvar je recimo stol), volne, voska, usnja, in za lačne še takšna in drugačna peciva. tam sem si tudi kupila kos peciva s korenjem in orehi. za 1€. me je skor kap. kasneje je moja naredila čokoladno torto, jaz pa dizajn za mapo, dan se je končal z masažo.

za povedat nimam nič.

ps- kdo je 84.52.139.57? hotlinked anybody lately?

>pozna hrana v pita innu dan prej je bila imenu primerno pretežka za želodec moje, tako da je celo noč laufala od postelje do wcja. (preveč podatkov? no ja.) ko ji je končno uspelo zaspati (jaz sem seveda ves ta čas bila koma in se nisem zavedala ničesar.. juhu!) je bila na žalost že ura za vstat. pustila sem ji malo poležavat, medtem sem jaz šla v trgovino orangutan po sveže štruce (baguette) in pomarančni sok, kar sma vzele zraven kot najino kosilo. glede na cene je bila tale odločitev ena izmed boljših. pač nismo živeli na veliki nogi, sma raje uživale v sončnih parkih med drugimi popotniki.

pri nakupu povratne karte nama ona žena ni pomagala nič, ker nama je povedala vse druga, le če dobima popust pri nakupu povratne karte ne. no, ni ga, btw. izgleda so ga ukinli že pred mnogimi meseci.
na vlaku naju zahakla ena žena, ki je moji povedla velik del zgodovine barcelone in skoraj celotno svojo življensko zgodbo, vprašanje je bilo “kaj se bolj splača videt danes, a ali b?”
vseeno, žena nama dala dober nasvet – z vlaka sma šle na postaji arc de triomf. kljub temu, da to kao ni vljudno, a ker zdravje pride pred kulturo, sem jo pičila v prvi kafić na wc. prvih 5min sem porabla, da sem ga sploh našla! nekje v kleti, na koncu zgradbe, nekje blizu kuhinje, z velkim čebrom polnim vode kot pripomoček za “zaklepanje” vrat. iznajdljivost ne pozna meja.

sprehodle sma se po passeig lluís companys (nekje pred arcom mi je zmanjkalo prostora na prvi spominski kartici), do muzeja geologije, mimo živalskega vrta (veliko preveč ljudi, da bi sploh razmišljale o obisku!), mimo preprostega spomenika (vsem padlim v obleganju barcelone med 1713-1714), do bazilike sta. maria del mar, mimo zelo kjut trgovine kukuxumuxu, do hostla (kjer vam ob prijavi podarijo zamaške za ušesa) in končno do picassojevega muzeja.

a sem že omenla, da jaz nisem ravno ljubitelj slikarstva? ne? no, nisem. a si lahko potem predstavljate mojo bolečino v srcu, ko sem za ogled tega muzeja dala 6€? vem, 6€ ni veliko, a za nekoga, ki ga to spljoh ne zanima, je to bogastvo! in vem, da je picasso največji slikar našega časa, ustanovitelj kubizma, itd itd. ampak meni se preprosto NE DOPADE! pač v tistih kracah preprosto NE vidim ženske z blond lasmi in dolgo kiklo. tiste krace, pa četudi so vredne maljarde in maljarde, so zame le to, krace. še opica bi bolje narisala.
aja, a ste vedli, da je picasso imel, poleg modre in roza, tudi porno dobo? (vseeno se mi ni dopade.)

zanimiv podatek: ste vedli, da je njegovo pravo ime “Pablo Diego José Francisco de Paula Juan Nepomuceno María de los Remedios Cipriano de la Santísima Trinidad Clito Ruiz y Picasso”?!

po mojem mučenju sma se ustavle v eni izmed bližnjih uličic in pojedle naše snedviče, in napravile plan za preostali del dneva. pravac do metroja, mimo drugih lezbičnih parov (moji se je dopadlo, da me lahko končno brez strahu drži za roko, jaz sem pa tudi že pogrešala ta občutek!) in napad montjuica! tam so naju namreč pričakovali poble espanyol, nacionalni muzej katalonije (mnac) s svojo magično fontano, torre calatrava, anella olímpica s stadionom, teater grec in fundació joan miró.

na plaça d’espanya (tudi v prenovi) me je moja prepričala, da se ne splača jet pogledat parc joan miró (“če je samo en kip!”) in to ji še vedno malo zamerim. (se vidi, da nimam hrbtenice?)
spomnala sem se, da je na eni strani pisalo, da lahko s karto T10 potuješ tudi z avtobusi, zato sma se odločle sprobat (plus, mimoidoča je rekla, da je vse prejle našteto malo predaleč za hodit). v glavi se mi je tudi bliskal stavek, da je po prvem štemplanju v metroju za nadaljno 1h in 15min vožnja z avtobusi zastonj. ko mašina ni na novo odštela dveh voženj se nama je obema na obrazu prikazal velki nasmeh. sicer še vedno nisma vedle kam grema (nisma ravno najboljše pri delanju planov), zato nama je uspelo zamuditi postajo poble espanyol. sicer internetna stran tega minimundusa izgleda kul, ampak sma od domačinov in drugih turistov slišale preveč nerganja glede te atrakcije, tako da sma se odločile, da to “tipično špansko vasico” pustima za kdaj drugič. plus, luštalo se nama jo kofeja, tako da sma jo šibnale na vrh in si v vrtu mnac-ja privoščile najin drink of the moment, tallat (=curtado, espreso z malo mleka). v vodiču sma prebrale, da magična fontana deluje le od 20h naprej, ker se tako najbolje vidi spektakel. (jebemti, še enkrat.)

ura je bila šele nekaj čez 16h, tako da sma se sprehodile do olimpijskega stadiona, kjer so točno tisti dan nogometaši werder bremna izgubili 3:0 proti espanyolu (katerega lastnik je v resnici katalonec, ampak mu sedaj nekako ne pustijo spremenit imena, hehe). skozi parc de montjuic sma hotele priti do fundacije joan miró, a nama ni najbolje uspelo, ker sma se predolgo zadržale ob gledanju parčka zelenih “parrotinhos” (parrot, papagaj; +inho, portugalska pomanjševalnica vsega možnega!) ob nabiranju (bolje rečenu, lomljenju) vejic za gnezdo. ne vem, kateri od njiju (ali moški ali ženska) je bil pri nabiranju najprej, a drugi/-a je delo opravil/-a veliko bolje.
teatre grec ni nič posebnega, če odštejemo gradbena dela, stene polne grafitov in skupino najstnikov, ki so v sosednji zgradbi igrali nogomet. vsak se zabava na svoj način. ker sma si še vedno hotele ogledat fundació joan miro (nobene normalne strani nimajo!) sma se vsedle na še en avtobus in se odpeljale nazaj na vrh hriba. na žalost je bila v tem času fundacija zaprta zaradi neke posebne ture nekih vip-jevcev. šment.

ker na hribu ni bilo veliko več za videt sma se s funicularjem odpeljale nazaj v dolino, do parka treh dimnikov. od tam sma pograble avtobus do cap de barcelona, se sprehodle do marine, vidle veliki kip podmornice (a ste vedli, da so je podmornico izumil nek katalonec?) in mimo enega največjega kino kompleksa v kataloniji, imax port vell. znani so po
3D filmih, večina jih je bila na temo morskih psov. originalno.

počakala sma na zelono luč pred premikajočem se mostom (ko so barke in čolne spuščali v parkirni prostor v marini), šle nazaj na ramblo, ki se je spet trla turistov. šle sma tudi mimo štantov (kljub novem mestnem zakonu, ki jih prepoveduje. wtf?!), še enkrat skozi market (jaz hotla! če so pa take fajne barve tam, no!), do mcdonaldsa po večerjo, jo pojest na plaça catalunya (kjer mi je moja celo pakungo ketchupa špricnala na rokav mikice), šle lovit vlak, ki ga ni bilo še naslednje pol ure (gledale sma vozni red za soboto in ne čez teden) in okoli polnoči le prispele v manreso in pod tuš.

bile sma ga potrebne.

>danes, ob nekaj pred 9h zjutraj, so me (in ostale zaspane goste) pred kafićem, kamor sem preprosto mogla zavit po kofe, pričakali pijani študentje. skupina pijanih študentov, s kitaro in provizori bobni iz škatle. peli so odo coimbri, “balada de despedida” (=balada ob odhodu).

sedaj moram omenit tri stvari:
1) queima das fitas se konča danes zvečer. queima das fitas simbolizira konec študija. na začetku študija dobijo vsi študentje trak z barvo svoje fakultete (medicina = rumena, farmacija = vijolična, književnost, jeziki = modra, šport = rjava, itd), in na queimi te trakove zažgejo.
2) večina študentov, kljub butasti situaciji (visoke šolnine, škandali s profesorji, premalo sob za študente, itd), je ponosnih na to, da študirajo v coimbri, najstarejšem univerzitetnem mestu portugalske.
3) ne vem zakaj (pač nisem tega navajena), ampak skoraj vsi študentje so nekako povezani z univerzitetnim zborom (ki mu rečejo “tuna”, hihi). ali igrajo kakšen instrument ali pojejo.

popolnoma sigurna pa sem v sledeči stavek: vsi študentje, ampak res čisto vsi, znajo pesem “balada de despedida” še preden končajo faks.

ko sedaj poslušam to pesem (video), in ko se spomnem, kaj mi je sostanovalka povedala včeraj (bila je na tovornjaku v sprevodu in je rekla, da so se skoraj vsi na koncu jokali, ko so morali vse tiste papirnate cvetove potrgat dol s tovornjaka), in ko se spomnem izrazov na obrazih študentov, ki so bili skoraj koma pijani, ampak so se vseeno postrojili v polkrog (tako kot je treba in tako kot je prav), si poravnali umazana pokrivala* in začeli peti to pesem..
..moram priznati, da se mi je v grlu začel delat en mićkeni vozel.

* coimbra spada med tista svetovna univerzitetna mesta, kjer študentje ob takšnih ali drugačnih dogodkih (izpit, večerja, festivali, itd, odločitev je njihova) uporabljajo “traje academico“, akademsko oblačilo (ne najdem druge besede, vem, da obstaja boljša). sestavljeno je iz klobuka (“cartola”, ki ga lahko nosijo le finalisti) in pokrivala (“batina”, zaradi katerega jih jaz kličem batman).
nekaj podatkov o teh oblačilih: so draga, imajo striktno določena pravila (tip čevlja, koliko cm nad/pod kolenom je lahko krilo, na katerem ramenu se lahko nese pokrivalo, kako se ovije to pokrivalo, itd.), in pokrivalo je dovolj trpežno, da se lahko po prekrokani noči uporabi kot odeja ali podlaga za spanje.

ps- seveda z vsako tradicijo pridejo tudi problemi. veliko je poročanj o izobčevanju študentov, ki si tega oblačila ne morejo privoščit, vem za kar nekaj dokaj agresivnih incidentov nad študenti brez oblačila med brucovanjem, diskriminacija je na žalost še vedno tekoča stvar v tem mestu, za lažje razumevanje tradicije bruci ob vpisu dobijo list z razlago in vedno znova se pojavljajo strani proti tej tradiciji.

>posebna novica današnjeg dne je, da font Helvetica praznuje 50. rojstni dan!

osebno tudi zelo rada uporabim ta font, ker je dokaj enostavn (navdušenci tipografije me bodo zajle tepli in križali, ker ziher ni ‘preprost font’, ampak jaz sem laik), izgleda ravno dovolj profesionaln a ni tečn, lahko se ga uporablja tudi za neresne zadeve.. skratka, vsespošno dober font.

seveda nisem edina s to privrženostjo temu fontu. nekdo je celo naredil dokumentarec!

>nikakor se ne morem spravit pisat četrtega dne v barceloni. ne vem zakaj, preprosto se mi ne da. saj bom, obljubim. jutri!

za danes pa vam ponujam tole: nitro pdf professional. malo lažja varianta za acrobat. plus, pdfji nareti in zaklenjeni v acrobatu so za nitroja mačji kašelj.
še ena zanimivost tega programčka (kljub 40mb freeware datoteke, ki vam dovoljuje 15 dni brezskrbnih dni pdfjanja): uporabniški panel izgleda čisto tako kot pri office 2007 (dokazni screenshot). jih ne bo microsoft nič tepu?

>danes od mene še niste dobili nič, in imam za to zelo dober izgovor. no, ne izgovor, razlog! in ta je: zastonj pivo!

kakor sem že omenla, začela se je queima. queima se vedno začne na četrtek (ko zapojejo serenato pred najstarejšo cerkvijo v mestu), potem je celi preostanek tedna in vikend fešta (koncerti, prireditve čez dan, obiski urgenc, itd.) in na torek je sprevod (=cortejo). lani mi na ta sprevod ni uspelo jet, za letos pa sem ta dan imela rezerviran že nekaj dni. (na tečnobo moje.)
v tem sprevodu se predstavijo vse možne smeri univerze v coimbri, vsaka smer ima svoj tovornjak, ki ga okrasijo s svojimi barvami (recimo, samo rumena je medicina, medtem ko ste rumena in siva smer medicinskih sestr). nekatere smeri imajo tudi več kot dva, tako da je danes na sprevodu več kot 120 tovornakov.
študentje, ki so na tovornjaku, so posebej izbrani, plus za ta status morajo nekaj narediti. npr, sostanovalka je morala zbrati 200€ v sponzorjih, tako da so lahko nakupli rože (tovornjake okrasijo s papirnatimi rožami v svojih barvah) in do danes še niso imeli totalno dokončanga tovornjaka. s teh tovornjakov potem talajo pivo, žgane pijače, hrano (snedviče, kekse, bonbone, česar pa že zelo kmalu zmanjka).
pot teh tovornjakov je razmeroma kratka (glej mapo), ampak traja do poznih večernih ur, ker je preprosto tako veliko folka in ulice so dokaj ozke, tako da večkrat pride do zastojev. (ja, promet ostalih prevoznih sredstev je ustavljen v teh urah.)
od jedače in pijače na koncu poti ne ostane veliko, kar pa že ostane študentje porabijo sami na privatnih feštah (na prizorišče festivala ni dovoljeno prinesti pijače od zunaj) ali pa na hitro raztalajo ljudem, ki še imajo moč sodelovat v sprevodu (lani so na koncu talali cele platoje piva).

sedaj pa grem nazaj ven. sem samo prišla pokazat slike, na hitro nekaj pojest in odložit 12 steklenic piva v hladilnik. nočem, da bi se mi razbile v nahrbtniku.

ps- zamujam z opisom četrtega dneva izleta, vem. jutri!

>pred parimi leti sem se odpravla na enomesečni izlet po braziliji. sicer sem največ časa preživela na severu, natančneje v mestu recife, a sem proti koncu vidla tudi ostale znamenitosti, npr. olinda, salvador, bahia, rio, curitiba, pa četudi zelo na hitro. kaj čmo, en mesec pa spet ni tako zelo veliko.

na ta čas me, poleg kar nekaj fotografij in dobrih spominov, spominja tudi brazilska glasba. (ne, kontinentalna portugalščina ni podobna brazilski portugalščini) iz brazilije prihaja največ samba glasba (axé), glasba polna ritmov in najbolj značilna za karneval, ki te ne pusti pri miru, če jo slišiš v klubu. sicer je skupin veliko, a meni so najljubši daniela mercury, ivete sangalo, sledijo o rappa (bolj rock, reggae) in tudi kid abelha.

kid abelha je skupina z dolgo zgodovino (prvi album so izdali daljnega leta 1984), a o njih ne vem veliko. biografijo si lahko preberete na njihovi uradni strani, ki pa je na žalost samo v portugalščini. (wiki)
spominjam se biti v japonski restavraciji, pivo skol (ki ga zaradi visokih temperatur tudi pozno zvečer dobite na mizo v ‘steklenici prirejeni ohlajevalni obleki’, nekaj a la) in extremno velki pano, kjer so vrteli koncert te skupine. mtv unplugged varianta.
njihova najbolj znana pesem je še vedno “como eu quero” (kako si želim), izdali so jo namreč že na prvem albumu.

dobra easy glasba. me like.

>(@topic: čeprav so izjeme!)

pred nekaj časa se je na internetu pojavila stran o pravilni uporabi ločil v angleškem jeziku. (obstaja tudi uporabnica digga, grammar girl, ki si je “pravilna slovnica za vse!” vzela kot misijo v življenju. rispekt.) o pravilni slovenščini so se že naši predragi soblogaši menli (ne najdem linkov, a mislim, da je imel had nekaj zraven).

vsake tolko se pri kakšnem meni všečnem diggu spravim prebrat tudi komentarje. večina so mi tečni, včasih so smešni, danes pa je med ta resnimi komentarji (o obliki komentarjev, o slovnici uporabljeni in o prošnji, da naj nehajo pisati kot da pošiljajo sms sporočila, kjer je včsih res potrebno pazit na vsak karakter) bil tudi tale:

ja, pa je res ena mićkena razlika, hehe.

ps- ne vem, če ste že opazli, ampak meni slovnica nikoli ni šla najbolje od rok.. em, od ust.. em, od prstov.. skratka, ne da se mi!