>..in to v kolekciji več kot 1500-ih! prosim lepo, strinjajte se z mano, da je moja packa! (hehe)
>izvoljo:
http://picasaweb.google.com/freeeky
narejeno na hitro, samo kratki opisi (geografsko največkrat), razdeljeno po dnevih, prečekirajte datume (ker se v picasi vseeno ne da uredit albume po imenu, wtf?).. in niti ene slike mene, hehe.
>po prvem dnevu na metroju porta in avijonu ryan aira, in po obisku montserrata in mesteca manresa drugi dan, sma se tretji dan končno odpravile v kapital katalunije.
v barcelono smo se (J, moja in jaz) v sredo zjutraj ob 9h pripeljali v dolgi koloni ostalih kataloncev, po la via augusta. pravijo, da je ta ulica dokaz, da je rimsko cesarstvo segalo tudi do teh krajev. in ker v lizboni obstaja tudi ena via augusta, izgleda so bili rimljani tudi tam.
J naju je odstavil pri metro postaji maria cristina, takoj zraven ene izmed filial el corte ingles, enega največjih in najbolj znanih nakupovalnih centrov iberiskega polotoka. že navajena portugalskega prečkanja cest (če ni avta se gre čez, ko šmirgla rdečo luč!) me je skoraj povozil tramvaj (in zaziher okurcal voznik le-tega), tako da mi ni bilo najbolj do nakupovanja. kupile sma si T10 (če greste kdaj v barcelono, KUPTE SI TO KARTO! vse bonuse in ugodnosti teh kart sma namreč skapirale šele zadnja dva dni v barceloni) in šle proti placa catalunya. tam se namreč začne la rambla, najbolj znana avenida barcelone.
dan se še ni dobro začel, ko je mesto že bilo polno ljudi ob kofetkanju. ker nisma ravno imele plana kaj videt najprej in kam sploh jet, sma si nabavle karto barcelone, se odločle proti vožnjam s turističnim busom (19€ za 4 ture! ni šans!) in sklenile, da bova vse preštudirale ob kofeju. ampak kje? la rambla sma si pustile za konec, ko bo “manj turistov”. (proti koncu dneva sma ugotovile, da fraza “manj turistov” ne obstaja. kvečjemu “pa od kje prihajajo??”)
v zelo kjut kafiću se vsedema poleg drugih portugalcev (mesto jih je bilo polno, na nerganje moje), pregledama karto in ne preveč prijazna azijska natakarica nama razloži, da “cafe curtado” (kofe z malo mleka) ne obstaja. (kljub temu, da je napisano v menuju!) obstaja “cafe” in “curtado”, “cafe curtado” pač ne. vredi, te pa “curtado”, in pri tem sma ostale do konca obiska katalonije. kaj čmo, dober kofe je.
hitra lekcija katalonščine:
curtado (špansko) = tallat (katalonsko, izg. tajat); espreso z malo mleka
cafe con leche (špansko) = ne-vem-kaj (katalonsko); dolga z mlekom
odločima se, da boma nadaljevali po tej aveniji, po passeig de gracia. tu so namreč casa battló, casa amatller in tudi casa mila (bolj popularno znana kot ‘la pedrera’). nekje med potjo sma zgrešile muzej parfuma ampak se nisma preveč sekirale. kaj pa imajo tam tako fajnega? po celi aveniji najdete polno starbucks filial, vsaj tri mangote in takšne ali drugačne kafiće, ki vam za zajtrk ponujajo dva kofeja in rogljič za 2€.
casa battló, ena izmed najbolj znanih gaudijevih kreacij (takoj za sagrada familia, če se mene vpraša) sma prepoznale po znani fasadi, in vrsto ljudi pred vhodom. medve sma se vzdržale obiska, ker je karta 16€. ne, hvala. (upam, da nisma zamudile veliko. al ja?)
po počitku v bližnjem parku sma napolnale flašo s svežo vodo (napovedovali so mrzlo in mokro, a dobile sma vsaj 28C in sončno, yay!) sma se odpravile proti torre agbar, po mojem ljubkovalno imenovan “dickie”. ta stolp je dala zgraditi tvrtka agbar, da “pokažejo koliko imajo denarja”. kljub temu, da je stolp sam velika arhitekturna zmaga, pa se za izvor ideje ne zmorejo odločiti. pravijo, da so ga zgradili po dizajnu a) božjega prsta, velik kamen na gori montserrata, in b) gejzirja, ker kao tako “sega v nebo”. vredu bo, gej skupnost barcelone ima svojo razlago (in ga tudi uporablja na svoji internetni strani, hehe).
med potjo sma vidle zelo dobro stvar, ki jo poskušajo uvedet v barceloni – bicing. gre se za preprost in extremno pocen dolgoročen najem kolesa (članarina 24€ za CELO LETO, in 30c na uro!). kolo lahko ‘vzamete’ na velikem številu postaj, plačate maximalno 2 ure in se odpeljete do postaje najbližje vaši destinaciji, kjer pustite kolo. z mojo bi bile z veseljem uporabljale ta servis, ker je ob lepem vremenu veliko bolje mesto videt tako, kot pa biti pod zemljo v metroju. edini problem je ta, da se moraš prijaviti na internetu, pustiti podatke, plačati in počakati, da ti pošljejo tvojo uporabniško kartico.
od dickieja sma se odpravle proti gotski četrti, kjer sma zgrešile muzej erotike (šmenta!), šle do katedrale (ki je tudi bila v prenovi!), poslušale neke hrvate z dragojevićem (bilo kuda, balkan svuda!), si kupile japonke za 1€ (vreme je bilo kljub že malo pozni uri še vedno neznosno, še posebej za najine teniske) in na koncu le prispele do la rambla, najbolj znane avenije barcelone. tako kot vse naslednje dni se je tam nabralo na maljarde turistov, veliko preveč “človeških kipov” (tisti ljudje, ki so zelo dolgo pri miru, turisti se slikajo z njimi in pustijo par kovancev). na hitro sma še skočle v mercat de la boqueira, si kupile sadno solato (kateri se je 5s pred najinim nakupom znižala cena za 1€!) in šle pravac placa catalunya, kjer sma se spravle na vlak do manrese.
dost je bilo hoje za en dan.
jutri: spoznale sma radost javnih prevozov barcelone!
>aja, včeraj je bila velika novica, da bo microsoft kupil yahoo. no, da so poskušali spet začet pogajanja. tako hitro kot se je ta vest razširila po wwwju, tako hitro se je prikazala tudi novica, da so se pogajanja končala.
izgleda ne bo nič iz te moke. čeprav bi bilo zanimivo videt googlov odgovor. glede na zgodovinov nakupov teh treh mušketirjev (microsoft, yahoo in google) bi pri googlu ziher vzeli v roke kreditno brez limita in šli v šoping.
>sicer veliko ljudi pravi, kako so guglove aplikacije (kolendar, dokumenti in tabele, reader, itd.) fenomenalne, ampak jih jaz osebno ne uporabljam velik. pač nisem vedno povezana z internetom (čeprav pravijo, da je blueberry dobra zadeva), in večino stvari imam najraje zapisane v beležki. tudi telefon (katerega nosim res čisto povsod zraven) ima funkcijo kratkih opomnikov, kar mi zadošča.
se pa strinjam z delom lifehackovega seznama stvari, ki bi jih nekatere od teh aplikacij še potrebovale. že sedaj so skoraj perfektne, a vedno je prosto za izboljšave. napisala bom samo predloge za gmail, ostale najdete tam. enkrat sem se že razpisala o gmailu, pa se dajmo še enkrat.
sortiranje – sortiranje emajlov po datumu, velikosti, pošiljatelj, itd.
razdeljeno okno – mogoče ne bi bilo potrebno iti ‘ven’ iz inboxa, ko odpreš pošto. maš inbox zgoraj in pošto spodaj. ali levo in desno.
drag & drop – so predlagali pri lifehack, meni tole ni nujno potrebno. bi blo fukish, ampak se da preživet brez.
več attachmentov naenkrat – zakaj je potrebno vsazga posebej obkljukat, če pa jih lahko označimo več naenkrat?
progress bar – ja, tudi meni včasih ni jasno ali gmail dela ali ne dela, ko hočem uploadat kakšno malo večjo datoteko. saj ni potrebno, da je fancy stvar, ravno tolko, da vem, da bo šele čez 5min.
boljša integracija z koledarjem – ne uporabljam koledarja, tako da me tole ne zanima preveč. ampak, izgleda je potrebno imet neko extra stvarco, ki vam omogoča dodajanje v koledar direktno iz gmaila. res je, ni preveč uporabno.
unthread – (ne vem, kako je tole prevedeno v slovenščino) moram priznat, da se še vedno nisem preveč navadla na tele ‘pogovore’, a s časom tudi to pride. izgleda pa bi nekateri že radi imeli opcijo, da se emajli z istim subjectom ne pogrupirajo v ‘pogovor’. se strinja.
opozorila ob novem sporočilu – že od samega začetka uporabljam gmail notifier, ki deluje tako na iex in ff. tu je lifehack malo zadaj, se mi zdi.
.
.
.
vse to na stran, mislim, da je google na dobri poti do ninja statusa. za uporabnike pa tudi že vemo, da nismo nikoli zadovoljni.
>mislim, da je skoraj največja novica danes ta, da se microsoft pripravlja na nakupa yahoo!ja. to jest, če bodo pri yahoo!uuujuuuu sprejel ponudbo $50 biljonov miljard!
delničarji yahoo!ja morajo biti veseli, saj je delnica pridobila 4 točke, medtem ko so microsoftove padle za 0.27 točke (ob zaprtju borze v četrtek).
…kolko je to denarja? te vsote si sploh ne zmorem predstavljati, a vem, da bi moje edine besede bile: “chiii-chiiiiink!”
ps- ker jih še ni blo dost, še ene par !!!!!!!!
pps- popravek pri biljonih in miljardah mi je sporočil “janez”. (najlepša hvala!) evropski biljoni imajo 12 ničel, medtem ko imajo ameriški biljoni (naše miljarde) “samo” devet ničel.
>za prvi uradni dan v kataloniji (resnično resnično prvi dan je bil dan prej, ko sma ob 23h priletele v girono, in razen stanovanja nisma vidle nič interesantnega) naju je Edo odpeljal na vrh gore montserrat, “srce katalonije”.
malo zgodovine: (bolj podrobno na wikipediji)
najbolj znane stvari na tej gori so:
– črna devica, varuhinja katalonije (za razliko od stotine drugih turistov tukaj ne boste vidli nobene slike črne device, ker je bilo slikanje v cerkvi prepovedano.);
– okoli 20 menihov, ki še vedno živijo brez elektrike (v njihovih sobah lahko tudi preživite maximalno 7 dni, v sobi boste imeli dobesedno SAMO posteljo in majhen stol)
– in eden najstarejših fantovskih zborov v evropi, esconalia. vsak dan ob 13h zapojejo “salve regina” in “virolai”, himno materi boga (ki so jo v času franca uporabljali namesto katalonske himne, ker je le-ta bila prepovedana. zato se je tudi katalonski del občinstva vstal, mi ostali pa smo samo čudno gledali.)
malo manj znano dejstvo cerkve je, da so jo uporabljali za politične sestanke proti francu, ker si on, kot zagrizen katolik, ni upal nikogar aretirati v cerkvi.
in še malo manj znano dejstvo, ki ga turistični vodiči najraje skrijejo: na vrh gore je možno priti samo z manjšim vlakom (funicular), ki pa ima vsake tolko svojo glavo in gre namesto gor… dol. rikverc.
o gori sami ni veliko za povedat, je zelo lepa in si popolnoma zaslui ime “jagged mountain”. ampak na žalost je bilo veliko preveč turistov, da bi se dalo v miru v čem uživati.
zato smo jo šibnal nazaj v mesto manresa in si ogledal njene majhne uličice, revolucijske plakate (največ jih je proti obvezni dvojezičnosti katalonije), park katalonskega nacionalnega praznika (ki je 11/9, če je komu še znana številka), avenije skozi celotni stari del mesta (kjer je za sedenje na zelenih železnih stolih potrebno plačat. so namreč v lasti neke stare ženice, ki plačuje občini najem prostora. sicer nismo sprobal, a je Edo rekel, da se ženica začne kar ornk dret, če nočeš plačat.) in z razgleda na vrhu hriba še največjo mošejo v mestu (ki so jo ustanovili kar v neki stari tovarni in lahko gosti kar do 3000 vernikov).
manresa kot sama ni nič posebnega. mesto je veliko preveč dolgočasno (vse hiše so v isti čudno rjavi barvi) in med obvezno siesto (ki naj bi originalno bila iz portugalske!) med 13 in 16h prazno za znoret. pivo estrella damm tudi ob kletju ne pomaga, čeprav ima 5.3% alkohola in so natakarice kjut. do pozno zvečer smo lapali ob pivu (spoznale sma tudi najinega šoferja do barcelone naslednje jutro, J) in izvedle, da naj bi katalonci iznajdli podmornico in namizni nogomet. hm. ja.
jutri: končno v barceloni!
ps- pravkar našla vrečko duty free shopa, v katero ti dajo nakupljene stvari, katere prej trikrat zavijejo v neko plastično stvar. na koncu tej vrečki skupaj zalepijo še ročaja, tako da je ja ne moreš odpreti. vrečka je živo rumene barve z velikim belim pravokotnikom na sredini, s sledečim textom: “under the EU security rules, this bag must be kept sealed until you reach your final destination.”
to vrečko (in z njo oni pečatni trakec!) sem jaz dobila samo “na lepe oći”, brez nakupa. so much for security.
>hitri slovarček katalonščine, z kao fonetičnim zapisom a la “piši kao što govoriš”.
(tale slovarček je zelo mali, ker smo se sporazumeval z angleščino ali butl španščino. več lahko najdete na travlang strani za popotnike, ali če potrebujete hiter prevod priporočam babylon.)
prosim – si us plau (šišplau)
hvala – gracias, merci (merše); š je mekani š, če se razumemo
dober dan – bon dia (bon dia); uporabljajo čez celi dan, dobro jutro kao ne obstaja
lahko noč – bona nuit (bona nit)
oprosti – perdo (prdo)
zdravo – hola (ola)
adijo – adeu (adeu)
wc – vaer (bater); v kao izgovarjajo b
kosilo – dinar (dina); r je kao nemi
večerja – supa (supa); poudarek je na a
kje je – on es (on es)
tisto – aixo (ašo)
koliko stane – cuan vale (kuan bale); v španščini obstaja tudi ‘cuanto custa’
zgubila sem se – stic perduda (stik perduda)
zmatrana sem – stic acabada (stik akabada)
zdaj – ara (ara)
danes – avui (avuj)
jutri – dema (dama); včasih e izgovorijo kot a
včeraj – ahir (ai); poudarek na i
ponedeljek – dilluns (diljuns)
torek – dimarts (dimarc)
sreda – dimecres (dimekrs)
četrtek – dijouls (dižouljs)
petek – divendres (divendrs)
sobota – dissabte (disapta)
nedelja – diumenge (diumenže)
1 – un (un)
2 – dos (dos)
3 – tres (tres)
4 – cuatre (kuatra)
5 – cinc (sink)
6 – sis (sis)
7 – set (set)
8 – vuit (bujt)
9 – nou (nou)
10 – deu (deu)
idi u pičku materno – vestan a la merda (bestan a la merda)
>ah, spet je tisti čas v letu.
začela se je “queima das fitas“, vsakoletni festival univerze. pripravijo ga skoraj vse univerze v državi (čeprav mislim, da so s to tradicijo začeli v coimbri, ki je le najstarejše univerzitetno mesto države), in predstavlja..
zame queima predstavlja glasen folk, glasno muziko (in presenetljivo spet iste koncerte kot lani), dretje (ki se ga sliši tudi na drugo stran mesta), prazne in razbite steklenice po ulicah mesta (čistilci pridejo šele enkrat okol 4h zjutraj), potoki piva po kanalizaciji, odvrženi plastični kozarci v vseh kotičkih ulic (in razpokah hiš, ki imajo to nesrečo, da so preblizu dogajanju), prazni vozički bližnjih trgovin v reki in na obrežju, pijani študentje, katerih postelja je predaleč, tako da bodo par kitic odspali kar na klopcah v parku (ali na kateri koli drugi horizontalni podlagi), dretje sirene ambulance na poti v bolnico na pumpanje še enega trebuha še enega študenta brez meje pri pitju, itd itd.
pridete? jaz sem že tam.
video za pokušino (iz leta 2005, in brez zvoka)
>letališče v portu je dokaj razumljivo. dokaj. in drago, itaq. wcjev je puno (ozgleda pričakujejo naval ljudi s slabimi mehurji), avtomatov takšnih in drugačnih dovolj. varnostnikov je kot rusov, na pregledu sem morala tudi pas vzeti iz hlač (ker se lahka v zaponki skriva bomba?), duty free shop je poln turistov, ki izgleda še nikoli niso vidli čokolade ali cigaretov, ryan air vrata so v kleti 7 minut stran (vem, ker je bilo napisano) in večina letališče je še vedno v gradnji.
(tu se je torej začela najina smola s stvarmi v gradnji! pišuka!)
ker sem do sedaj vedno letela z ‘normalnimi’ linijami, mi je bilo malo čudno, ko sem v roke dobila boarding pass, kjer je pisalo samo datum, številka leta in številka 116. izgleda sem bila potnik 116. kje je cifra in vrsta stola? a to se je potrebno zagrebst za stol? uau. aja, zato je tamle že trikilometrska vrsta! sranje. no, samo še po kofe skočim in.. 1.50€ za kofe?? ni šans.
ne samo, da se je potrebno zagrebst za stol s starimi ženicami, do avijona je potrebno jet pešake (ah, nostalgija brnika), in če bi ryan air še malo bolj šparal bi mi mogli za avijonom letet in ga porivat do destinacije. (so rekli, da naj ne kličem hudiča.)
na rumeno-plavem avijonu so nam postregli z – ničemer. extremno malo prostora za noge (na poti nazaj sma se pametno usedle v vrsto pri krilu, več prostora in še exit vrata, če potrebno), pijača in jedača draga v pm (kofe je več kot 2€, da se o kozarcu šampanjca za 16€ sploh ne menimo!), ampak so nam ponudli totalno zdolgočasene rumeno-plave stevardese z mahajočimi rokami (ona razlaga ob primeru nesreče) in šanso za milijon evrov (ali 10.000€, kar nam je pač ljubše). kupil ni nihče, in prodajalka/stevardesa je bila vidno nezainteresirana. (a nisem nekje prebrala, da je easyjet eno vožnjo med ljubljano in londonom ukinil zato, ker nihče ni nič kupil?) na wc nisyem šla, a me zanima, če je potrebno dat noter kovan za 50c, da se ti odprejo vrata. ve kdo?
v gironi smo pristali (italijani so seveda ploskali) okoli 23h, izhod najdet je bilo easy, ker je girona letališče velikosti beneškega. in brniškega. en izhod, en vhod, trije check-ini, en kafić.
kolega Edo (poslovenjena verzija njegovga imena) je po naju prišel z ‘manjšo’ 45min zamudo, ker se ceste v kataloniji popravljajo ponoči. normalno pot od manrese (kjer sma ‘stanovale’) do girone traja cca 45min, tisti dan je potreboval več kot 1h. bogi. in bogi mi, ker smo nazaj grede potrebovali skoraj dvakrat tolko, ker je bil promet neverjetn! kdo se te fijaka okoli ob polnoči??
med vožnjo je moja spala, jaz in edo pa sma obnavljala njegovo srbščino. tip si je zapisal v glavo, da je srb. no, najprej katalonc, in potem srb. v sloveniji je preživel eno leto in se naučil skoraj nič slovensko, potem je tri mesce študiral hrvaško na univerzi v zagrebu in končal v beogradu z eno punco. od takrat naprej mu gre po glavi samo še srbija. malo ironije: enkrat maja se je odločil, da gre v slovenijo obiskat svoje srbske kolege. zaj pa rečte, da slovenija ni olimpijska vas! hehe.
ura je bila pozna, ko smo končno prispeli v manreso. mesto ob tej uri ni ravno idealno mesto, izgleda veliko preveč industrijsko. prevladujeta mesno predelovalna in avtomobilska, tko btw. za teden dni sma prevzele sobo Edoja v stanovanju njegovega brata, on se je začasno preselil k staršem tri ulice stran.
kljub temu, da je bilo pozno, se nam še ni dalo jet spat. brat M je prinesel steklenico nekega katalonskega šnopsa, medve sma prinesle flašo portovca (vem, ne preveč originalno, ampak točno tist dan pred odhodom nisma nikjer našle likerja beirao) in Edo si je zapalil enga mikija. takrat sma izvedle, da je v kataloniji (španiji?) dovoljeno imeti doma marihuano. eno planto na osebo. tri osebe v stanovanju, tri plante. totalno legalno. in ko rečem, da je dovoljeno imeti v stanovanju, si morate to predstavljati takole: vrečke posušene marihuane (to je že ilegalno, a kontrol itaq, da ni) v predalih, med posodo, nekaj v hladilniku (izgleda te ornk zadane, če daš marihuano v jogurt, a ne bi vedla iz izkušnje), in par manjših plantic na blakonu. in da ne boste slučajno mislili, da je to le moda mlajših ljudi. Edojeva babica veselo vgaja tako vnuke kot plantice na svojem blakonu. išias. kljub temu, da na ulicah ni dovoljeno kaditi, jih to počne veliko. jaz osebno sem po mestu hodila z nosom navzgor (dopade se mi vonj).
par urc kasneje, enkrat v zgodnjih jutranjih urah, je bilo za naju prvega dneva v kataloniji konec.
jutri: ker je monserrat velki je turistov še več, ki morajo za sedenje na stolih sredi mesta manresa plačati.
