>

>sn mislala, da je bil razlog neki. oziroma, je cist moznost, da sn se prepricala, da je bil razlog neki. neki cist preprostega (morje je le morje), neki kapitalisticnega (predrago), mogoce celo nekaj totalno banalnega (baterija sla).
no, pa sem prejle vidla slike, ki so potrdile ono drugo.
peesda, sn idiot.

said ive paid all my dues for what ive done
and i showed you that i love you more than once
theres nothing left there to decide
said you might trick me once
i wont let you trick me twice

>vceraj sem si koncno do konca pogledala film “crossing over”. (trailer)

(ne vem zakaj mi zadnje case sploh ne uspe filma do konca pogledat v enem komadu. najveckrat najprej pol, potem cetrt in, ce gre vse po sreci, dan zatem zadnjo cetrtino. se je ze zgodilo, da sem en teden gledala film. kljub temu, da je film bil extremno zanimiv, ampak preprosto ni zneslo. eh, never mind.)

ce bi mogla v parih besedah povedat o cem se gre v filmu, te bi rekla “za prestopanje meje”. ja, drzavne meje. v tem primeru se gre za amerisko, itaq.
film je kombinacija parih zgodb, ki se (kot je izgleda sedaj popularno) na koncu tako ali drugace povezejo.
v neki tovarni polovijo, popisejo in odpeljejo s seboj vse ilegalne mehicane. ena izmed teh prosi enega izmed agentov, da naj gre placat varuski njenega sina. sicer se upira ampak sredi noci se le odpravi poiskat papir z naslovom njenih starsev in tja odpelje sina. na koncu zvemo, da je zena napacnemu kojotu placala za ponovni transfer cez mejo.
partner tega agenta je arabec, ki prikrije umor svoje sestre in njenega tipa, ki ju je ubil njun brat. ker se je pac oblacla malo drugace in hotela ziveti na “nepacen” nacin. se preden pa ga odpeljejo v zapor v neki trgovini, v lasti kitajcev, med ropom postreli vse razen enega napadalca. tega pusti oditi, ker ima le-ta naslednji dan zaprisego kot “nacionaliziran american”.
en avstralec se za pridobitev nekega cudnega delovnega dovoljenja pretvarja, da je zid, ceprav je ateist in ne govori niti besede hebrejsko. njegova kolegica, prav tako avstralka, naj bi se dva meseca dol dajala z uradnikom, ki ji lahko pridobi zeleno karto. zena tega uradnika dela za “drugo stran”, je odvetnica priseljencem. ko uradnika skapirajo in aretirajo, ona posvoji neko afrisko puncko, katere mama je ze umrla za aidsom, ata pa je prav tako ze zbolel in mu ni pomoci.
mladoletna arabka v spisu za nek predmet v srednji soli napise, da razume zakaj so teroristi zapeljali tista dva avijona v wtc. da se sploh ne strinja s tem, ampak da jih razume. seveda so vsi sosolci popizdili, jo ozmerjali, poslali nazaj v njeno drzavo, itd itd. ta spis je videl tudi ravnatelj sole, ki je potem na njen naslov poslal policijo. seveda so njene besede obrnali na glavo, jo obtozili svega i svasta, in na koncu predlagali fenomenalno resitev kako resit zagato.

najbolj znani igralci v filmu so harrison ford, ray liotta in ashley judd. eno zelo majhno vlogo je imela tudi vsem-lezbijkam-znana sarah shahi (oz. carmen nadaljevanke the l word). ce se prav spomnem je bila vloga celo tako zelo mala, da ni rekla niti ene besede. ceprav, roko na srce, nihce ni sledil njenim prigodam zaradi globokih misli in pretkanih dialogov.

skratka, film je res dober. poglejte si ga.

>doooooolgo nazaj sem se neki mrdila nad fonti mojga telefona, in kako se mi ne zdi, da vsi pasejo skupaj, in da jih je itaq prevec, ker.. kaj pa vem zakaj, sem ze pozabla.
no, in spet mi je na pomoc prisel ermin z blogotipa. za to, kar sem jaz mislila, da so vsaj trije razlicni fonti, je vse samo en. z originalnim imenom nokia.

>ill tell you of the blues
youll tell me of the jazz
we’ll feed each others egos
as we share the razzmatazz

>(ne, ona me se vedno ne obrajta 5%, tu ni spremembe, hehe.)

kaj se je torej zgodilo?
po nevemtocnokolkih letih mi je ratalo po prekrokani noci domov pridet brez prstana.
imam namrec to navado, da vseen kolko sem koma in kolk preklinjam vse vrste alkohola, ko se zbudim.. se vedno najprej grem do hlac in preverim, ce imam prstan v zepu. sele ko sem ga zacutla v zepu sem se spravla nazaj v posteljo. in v zadnjih parih letih (odkar ga imam, skratka) mi je to uspevalo fenomenalno.
vceraj pa se odpravim domov pesaka (lepa noc je bila, mudil se mi tudi ni), ko nekje pri platoju skapiram, da nimam prstana. pregledam vse zepe na hlacah, stresem vse iz torbe (arasidov je bilo puno!) in ze zacnem preklinjat vse po vrsti, zakaj mi je bilo treba pit in zakaj nisem bolj pazla in ana, pejt se solit!!… ko dobim mms od kolegice s prstanom v roki. “look what i found.”

..and all is well with the world again.

>NEKDO se je zacel pritozevati, ker ni na blogu nic novega. in bom vzela njeno idejo iz zapisa, ki ga proti njeni volji objavljam. ha! (word o’ warning: it could happen to you, too.)

abt bloggers who don’t blog

ever had a morning ritual? well i do, more of them actually. like: getting up, showering first, then drinking that half a liter of water while still in underwear … stuff like that.
it’s true that routine is boring, but when ur eyes are only half open and ur mind isn’t working properly, routine is a blessing. only thing that might happen is u trip on the bag u left lying on the wrong side of the room. one of these routines for many of us is, when sitting down at work, turning on the computer, making coffee and not really wanting to work, but wanna appear as if … reading ur favorite blog.
imagine the shock when there is nothing on it. not even a “f*u i am on holiday” or smth; nothing! routine falls to ruin, u are not able to work since u didn’t get ur morning dose of laughs with ur coffee, u don’t get anything done cause u keep checking the damn blog, the boss catches u reading old posts, since u are sooo desperate and u get fired. now u can’t pay rent and u end up on the street having to beg for food and fags.
all because of them, bloggers who don’t blog :S

had this thought today in the morning 🙂

pa ga imamo. nov post. tee-hee!

>circuit festival
1 – 10. august ’09
barcelona, catalunya

IM SO EFFING GOING!

>I’M POST-RACIAL, POST-PARTISAN, AND ALSO POST-GIVING-A-FUCKING-SHIT.

>popoldan je bil dokaj lep, kao soncen. vse do nekaj cez 18h, ko je zacelo skropit.

aprilsko vreme pac.

kombinacija vremena, prenatrpanega urnika in rokov projektov, pomanjkanje dolocenih dogodkov (in tistih oci), vse to naj bi bilo vzrok za mojo melanholicno pocutje. tista ena ura v macku, ki sem jo imela cisto zame, je bila fenomenalna ideja za perfektno ignoriranje sveta. folka ni bilo veliko, zadnja stevilka city magazina dokaj dolgocasna, tista dva kolesa sta se drug k drugemu stiskala kakor dva zaljubljenca pod deznikom. (nocem bit romanticna, slika je dokaz.)

skropenje se je kmalu spremenilo v naliv.

in to vreme je bilo najboljse za iskanje novega para japonk po vseh trgovinah copove. nasla sicer nisem nic pametnega, ampak se bom jutri vseeno spravla se enkrat pogledat tiste iste trgovine. mogoce pa sem kaksne kje zgresila.
zadnje dni namrec velikokrat spregledam stvari, ki so mi tocno pred nosom. (tisto sponko sem iskala vsaj 3 dni.) in potem se vrnem na prvo stopnico in poskusam ugotovit, kje za bozjo voljo sem sla narobe. “sempre à esquerda!” mi gre ze pocasi na jetra.

jebeni april.