>najprej tole: enkrat konec junija sem dobla pošto od banke, da po nekem novem portugalskem zakonu morjo updejtat podatke vseh bančnih računov. ni blema, vse se da uredit. sicer se mi je zdelo blesavo, plus ni blo nekega deadlinea tak da sem lepo pozabla na tole. plus, tistega računa ne uporabljam veliko. ja, samo od ene banke sem dobila to lepo povabilo. mogoč je pa zakon bil naret izrecno za tisto banko? možno je vse. torej. pozabla na to do danes, ko sem pač nekaj imela za delat tam v bližini. poberem papirje, ki jih rabijo in šibam predn mi jo zaprejo. najprej je seveda blo potebno najdet vrata, ker nekaj delajo tam (ne v banki sami, samo zunaj, zato tudi sem čakala pol ure, da sem spljoh prišla na vrsto!) in imajo vse povprek. enivej. pridem na vrsto in mi tip reče, da nimam vsega. kak te ne?! saj imam a) pasoš, b) potrdilo, da delam nekaj v tej preljubi državi, c) mojo davčno številko in tudi imam č) potrdilo na moj ime za plačilo najemnine za točno tisto mojo ulico. ampak izgleda mi je vseeno nekaj falilo. in kaj? potrdilo z mojim imenom o plačilo ali vodo ali elektriko ali plin. zakaj že? ker SAMO TAKO oni vejo, da jaz RES stanujem nekje. tisto, da sem plačala najemnino ni dost izgleda. ker izgleda imajo POLNO folka, ki robinhudsko plačujejo najemnino za totalne neznance. jebemti.

na poti domov se ustavim pri enmu tipu, ki dela vse možno iz usnja in podobnih materialov. včeraj sem si namreč kupla dva pasa (za ceno enga! yay! barantanje se je splačalo, hehe) ampak pozabla jih sprobat. tak da, sicer sta mi bla prav, ampak jst hočem daljšega. (in ne, nimam postojnske jame, hihi) jih je narezu na trake in potem skupaj poštuku. sicer sem sedaj za ta en pas plačala, kot če bi včeraj jih kupla 5, ampak okej, je custom made. plus, s tistim kar je ostalo je naredo še 3 zapestnice. s tem se tolažim, tak da, prosim, tišina.
sem pa zato dobla svojevrstno unikatno predstavo med čakanjem na moj pas. tam kjer ta tipo dela, tist del trga je kao zbiralisce vsega mogočega. to jest, vseh možnih tipov ljudji. torej, rečmo jim alter. kao. eden izmed teh alterjov, pijan ko čabra, je izgleda postal lačen. zakaj? ker je najprej čist blizu sebe natreso polno drobtin in malih kosov kruha, tak da so ja prišli vsi možni golobi. (ne si še predstavlat!!) potem pa je mal počaku, da so golobi ratal bolj domači.. in jih enga za drugim prijel. 4 je bil total count. potem pa je prišlo nekaj kar mi je skoro obrnal želodec. sem ravno bila s T na telefonu, kar je blo kul, me je spomnala na dihanje. najprej je goloba prijel z obema rokama, mu dal lupčka na glavo.. in mu zlomu vrat! kr tko. na boa. na easy.
izgleda bodo mel kurjo juho danes.

>this day has gone with the wind.. and clementine!

>se spomnete takrat, ko sem šla na pošto? no, s portugalsko pošto jst še do danes nisem imela dobre izkušnje, tako da je zelo easy se pritožvat čez njihove usluge (auf ingliš services, ne najdem slovenske besede v moji kristalno čisti glavi). ko smo že pri moji glavi, danes se grem spet zabrit. yay. yahoo. doing the happy dance.
but i digress.

torej, prejšn tedn sem dobila 3 priporočena pisma. dve sem že prevzela, bili sta identični. ne vem točno kdaj, ampak dolg nazaj sem se (izgleda) registrirala pri via ctt. moja pošta v digitalnem formatu. now that i think about it, niam pojma kaj to naj bi blo, bolj kot berem na njihovi strani manj mi je jasno, in res ne vem zakaj bi jst to lahka uporabljala. tak da, na pošto sem prejšn tedn šla dvakrat brezveze.
v petek spet dobila priporočeno pošiljko, me ni blo doma, ampak me je čakal tisti velki rdeči ceglc, kjer je pisal, da lahko mojo velecenjeno pošiljko prevzamem v pondelk. torej, danes. itaq sem imela za danes zjutri neke plane, zato sem se spravla iz postelje ob 11h. ko sem na stopnicah na poti do vhoda (v mojem primeru izhoda) pozvoni poštar. dvakrat. pošta zame. morem prinest mojo BI – torej, neki dokument, da sem jaz res jaz. izgleda ni dost, da mu zagotovim s častno skavtsko, da sem jaz res jaz. pridem dol, spet vidim oni rdeči ceglc (vse od pošte je izgleda rdeče) in se mi že bliska pred očmi. še tretjič dobim eno in isto stvar? pa saj niste resni! podpišem parkrat, pustim inicialke še na njegovem čelu, odprem, vidim besede, ki jih znam že skoro na pamet, vržem v smeti kar pred poštarjem. mislim, da mu ni bilo veliko jasno. grem h kolegici, poberem dežnik (med pitjem tistega špukca kofeja pri njej se je uscalo, kot da bo spet konec sveta) in šibam prevzet ono pošiljko od petka. vzamem številko (ja, te številke imajo povsod, a nisem dost nazorno opisala prejšnič?), pridem na vrsto takoj, vidim oni rdeči ceglc in se mi spipa. “kam lahka pokličem, da mi boste nehal pošiljat ta papir?? ne da se mi vsak drug dan jet na pošto in prevzemat eno in isto stvar! ljubim portugal, ljubim vašo pošto, še tebe mam rada pa te prvič vidim! ampak če bom mogla še enkrat sem pridet po tale pof*kan papir se mi bo sčef*kalo!” …. v resnici sem se ji prelepo in pocukrano zahval’la, v glavi že updejtala urnik kako delajo te žene ob pondelkih (manjkata mi samo še torek in sreda) in zapustila pošto predn bi res kakšno zinla.

>še malo povezav, najdenih na del.icio.us ali digg.
14 karakteristik, ki jih kao imamo vsi.
fenomenalna zastonj kolegkcija abstraktnih fontov!
linki digga, deliciousa in reddita. vse na enem mestu.
ikonska riba neke hrvaške kompani
transmitting web 2.0. ni mi čist jasno kaj tole je, je pa kul zbirka linkov.
bog je ustvaru svet preko compa. 0 errors.
telnet towel.blinkenlights.nl (najdeno tule) – tole vpište v vaš cmd okence (start – run). star wars v terminal izvedbi.
in še za konec, ultimate walking experience!

>v noči iz petka na soboto sem znorela v pm. psico staršev moje je strah vsega, izgleda še najbolj vetra in dežja. seveda je celo noč iz petka na soboto deževalo kot za stavo. po defaultu imama vrata v spalnico zaprte, saj ni treba da domače živali vidijo kaj delamo. in ja, včasih je zanimivo gledat kok se živali onegavljajo, ampak ne, ni mi do tega. whats your point?? tišina! .. skratka, vrata zaprta. ponoči se je izgleda začelo uničevanje sveta in seveda je psica znorela. začne kraspat po vratih, da jo noter spustima. vredi, spustimo noter, lepo se imej, lahko noč. ja, jebi se ana, ne gre to tak na easy. se ta psica lepo namesti NA MOJE NOGE, tak da se ja ne morem prestavit celo noč. dobim popizditis, jo vzdignem in nesem ven, zaprem vrata. nekaj časa je zdržala, potem pa spet začela kraspat. okej, sem si mislala, da bom lepo pri miru in se bo že moja vstala in jo noter spustila. boš ti qrca. ona lepo spava, ko dete, se ne da motit. če bi boma dol padla je po mojem ne bi zbudlo. okej, se spet jst zbudim, spustim noter pesa in seveda ne dolg kasnej spet dobim popizditis. ker ta pizda se je spet ulegla na MENE! kaj pa njena lastnica? ne mara nje? ne more jet tja, al kaj? .. in tko celo jebeno noč!
in potem me zjutri moja vpraša, če sem slučajno slabe volje. ne. jst?!? mah kje!!

včeri zvečer sma jo pelale k neki teti, ker moja ima celi teden neki seminar in jst kao ne morem met pesa pri men v bajti. žalimo slučaj, nea gre. še vedno v proslavljanju mojga bdaya (najlepša hvala za čestitke.. NOT! barabe.) sma se odločle jet v mehiško restavracijo (scroll malo nižje) v figueiri da foz. naj bi kao bla ful dobra. KAO. kak se mi je zaluštal enga normalnega takosa iz romea (imate povečevalno lupo?), ali nachose iz taco’sa, ej! čeprav je el patron izgledu kot neki mehikanac, kuhat pa res ne zna.

razmišljam, da bi mojo posteljo (ki je zelo hrupna tud če samo sediš na njej totalno pri miru, kaj šele če sluHučajno blinkneš!) razšraufala (sem lezbijka al nisem??) in mela jogi kar na tleh.

ps- zakaj mi, če narihtam tale skript, noče pokazat velikost datotek v smeću? pa tak kjut ikonco mam!

>pravkar se fenomenalno dala dol, sedaj pa za sladico pijem caipirinho. kdo mi je fauš? *huge stupid grin*

>par postov nazaj sem pravla o mački, ki jo ima moja na obisku že kar nekaj časa. no, mačka je šla nazaj domov, sedaj je na brezpačnem bivanju pes od njene familije. to jest, od familije moje. tej psici je ime “pi” (če sem prav napisala ne vem, ampak glede na domišljijo portugalcev dvomim, da sem velik kixnala) in je extremno bojazljiva. čeprav sem bila jaz že neštetokrat v hiši familije, se me še vedno ni navadla. celo TAK fejst se me ni navadla, da je včeraj se polulala v spalnici, ko me je vidla. (kjava, nehaj se smejat, hehe) človek bi mislu, da se bo zjutraj spomnala osebe, ki jo je prejšn večer čohala celi cajt in se igrala z njo (izgleda je bila v trenutno-pa-se-te-neznanke-ne-bijim-tok-fejst-mmm-kok-paše-tole-čohanje fazi). zjutraj se je je namreč izogibala kot da imam kugo, ko sem prišla zvečer domov (extra zato, da jo peljem ven, ker je bla celi dan noter) pa sploh ni upala priti iz spalnice.
mogoče pa mi tale frizura ne paše tolk, če se me še pes boji, hehe.

aja, kupli danes netcabo 4 mega paket (plus tv, ker izgleda je bila prejšna naročnina kurc) plus router plus kaj vem kaj še vse. recimo, da bojo enkrat konec tedna prišli inštalirat kabelsko, potem pa jast pridem na vrsto – so se sostanovalke, da sem dost pametna in da lahka to kr jast nardim. no ja, prišparamo 40€. men se bo sicer par lasov prefarbalo v sivo, ampak okej, bomo potem vsaj net mel. yay!

>oni intervju za dnevnik.si je online. napisano okej, za njegov x<1000 besed limit. plus, kaj bi sploh se še dalo napisat? aja, ravno se spomnila, da je bilo eno od vprašanj tudi “misliš, da je tvoj blog lahko tudi spletna posvetovalnica za ljudi, ki so še vedno malo zmedeni glede svoje spolne identitete”.. in kot je alternetivka lepo napisala, za takšne in podobne stvari so na netu forumi. kot naprimer naš mavrični forum. id’te tja, jaz vam na žalost ne znam velik pomagat.
aja, če ste do danes živeli pod kamnom in veste nič, slovenska organizacija za vsake in jake glbt stvari je legebitra. ne bi vam znala velik povedat, ker spadam v kategorijo ignorantskih pripadnikov glbt populacije. se pardoniram. oz, se ne, fak ju.

ko smo že pri glbt stvareh in problemih (asociativna igra tukaj ne velja) in ker so me enkrat okurcali, da ne linkam (kdo se je že tole oglaš’val??) – pejdte si tud pogledat oznanila (ne vem, če je link pravi, ker se je pred nekaj časa stran selila iz enga naslova na druzga in nimam pojma, kje so se ustalil), tam se tudi najde par dobrih člankov. stran sicer ni bla updejtana že kar nekaj časa in je tudi ne mislijo. imho je to slabo, ker čisto vsak (recimo MOI!) oznanil ne more dobit v vsakem drugem kafiću, kakor je to možno v lj. me nekok NI v bližini teh kafićev, tako da sem se vsake tolko spravla na net jih brat. kaj pa zdaj?
ja, zdaj pa berem (a tudi ne preveč redno, packa jst) 1xy. cajtengček iz štajerskega konca, ki pa izhaja striktno v elektronskem formatu. ja no, .pdf si pa bote že znal sprintat, ne? mogoče sem kdaj prej že linkala to stvarco, ampak je bilo iz čisto sebićnega razloga. noter je slika ene moje bivše. še vedno je kjut.

>zadnje čase se vsaj v glavi veliko pritožujem nad kitajskimi trgovinami. zakaj? zato, ker vsake tolko kupim kakšno stvar, ki je pod a) sploh ne rabim ampak je pocen in na dosegu roke, zato jo je pač potrebno imet (ženska-sindrom?), in b) ker je večina stvari za en kurc in je neuporabljivo že par dni po nakupu. no ja, za tako pocen robo tud ne mormo dobit velik, ne? tko kot je ona v l wordu rekla “cheap – fast – good = lahka imaš dve od tega, vseh treh pa ne.” (….okej, to nima velik s kitajskimi trgovinicami, je pa res, da so spet začel predvajat the l word na rtp2. yay!)

sedaj pa dva presenetljiva primera iz te velesile poceni (in zelo stilsko okusne) robe. že kar dolgo nazaj sem kupla neke svinčnike za 85c, 20 svinčnikov v eni pakungi. pač, čisto navadni hb svinčniki. made in china piše na velko na njih, so prelepe živo rumene barve z roza radirko. kdo točno jim dela barvne palete je imel tisti dan zelo slab dan, hehe. torej. svinčniki so ponavadi iz lesa al nečesa slično trdega, ne? če jih malo usločiš (če ti sploh rata), se zlomijo. korekt? tu nastopijo neki fizikalni zakoni o katerih nimam pojma, vem pa kakšen je rezultat. zlomljen svinčnik. no, ti svinčniki so nekaj posebnega. usločiš (tam nekje pri sredini) jih lahko za vsaj 40 stopinj in bodo ostali v celem kosu. in ne, niso prazni znotraj (kar bi reciiiimo lahko bil eden izmed razlogov, zakaj je tko easy jih usločit), sem ugotovila to, ko sem zlomla enga v tistem “da vidmo kak daleč gre tole” eksperimentu.
druga stvar je pa lonček za kofe. v stanovanju ga namreč nismo imeli. china shop, here i come. kupim enga poceni za 1.50€ in ugotovim takoj pri prvem kuhanju kofeja, da je HEAT RESISTANT! tista voda (ne govorim o 5 litrih, ravno dost vode, da je za eno normalno šalco kofeja) se mi je kuhala oko 20min! in ne, tud plin ni bil mali, je bil kr ornk plin. ne vem točno, za kaj se uporablja takšen lonček, ampak ziher za nekaj kar jaz ne bom nikoli rabla. ziher pa tole ni za kofe, ker dok men ona voda zavre sem lahka že trikrat do najbližjega kafića.

hehe, in danes naprosla T, da mi reši rit. zelo dolg nazaj, recimo enkrat v začetku leta, sma šla z mojo v ikeo po njeno pohištvo. takrat se je rtavno vselila v stanovanje. in ker sem bla jst tok fejst in faca in oh in sploh najtaboljš na tem svetu, ker sem ji pomagala, mi je podarila uni velki krvavo rdeči povšter v obliki srca. ah, kako romantisch, ne? mnja. bistvo je očem skrito, in tistle povšter te kar ornk oslepi, hehe. ves čas v lx sem imela to tam na vrhu omare, in ko sem se selila sem to nekok slučajno (ali pač?) pozabla v sobi. ja pa no! če sem mela polne roke potovalk in vrečk in podobnih pizdarij. torej, nekaj se je moglo žrtvovat in tisti povšter je bil dost dost velka faca, da se je prostovoljno odloču ostat z M in P. pač, mojima takratnima sostanovalcema from hell.
par dni nazaj pa pride moja k meni v sobo, se začne mal ogledovat okol in “čoj, kje pa imaš ti oni povšter, ki sem ti ga dala? niti ene sledi mene ni v tej sobi.” hvala bogu, da še imam nekaj stvari pri T! “tam v lx, z ostalimi stvarmi. bo T prinesla, ko uleti.”
kak upam, da bo T našla ono danes, ko gre v shopping v ikeo!

>danes je mednarodni dan za darfur. je namreč točno eno leto odkar.. odkar se je nekaj zgodilo. priznam, ni mi čisto jasno, kaj poskušajo tam naredit, ampak je zelo vidno, da niso naredili še nič. čakajo namreč na “dovboljenje oz. povabilo” države sudan, da pošljejo tja maljardo motherf*ckerjev in razp*čkajo one loje, ki se znašajo nad nedolžnimi ljudmi. (zakaj v nekaterih situacijah niso un tako kot zda? pač rečeš “vojno imamo.” in greš tja, ne bu ne mu nobenmu.)
kot znak, da si ti tudi proti temu kar se tam dogaja in da želiš, da se zadeva čimprej reši, in da podpiraš kaj-ve-kaj (vem, polna sem informacij, zato imate pa tamle link, tišina!) – danes se nosi plavi klobuk! (baretka, čepica, whatever, pač neko oblačilo za glavo) na uradni strani si lahko modro čepico plavih kaciga date tudi sami na svojo fotografijo.