zase nocem rect, da sem grammar nazi, ker resnicno mislim, da nisem.
vsi ze vemo, da je moja slovenstina porazna, svojilni zaimki se v mojem govoru pokazejo zelo redko, dvojine kot prava stajerka ne priznavam, moj najljubsi veznik se konca na a in sovrazim velike zacetnice ter sumnike. (kar je dobro vidno na tem blogu.)
dolocene stvari pa sem se naucila (zahvala gre popravcu iz slovnice na maturi; ja, tisti 1% sem bla jst, hura!) in vecina postov ima neko glavo in rep. ce ne smiselno, vsaj gramaticno.
rade volje priznam, da bi morala anglescina bit moj materni jezik, ker se veliko lazje izrazam v tem jeziku. hitreje se spomnem neke ne-vsak-dan-uporabljene besede v anglescini kot v slovenscini, vecino casa tudi razmisljam po anglesko. pac, lazje je.
vem, da nas je taksnih kar precej, tole ni nic novega.
ker je anglescina v top 3 uporabljenjih jezikov na svetu je pametno, da se – v primeru, ce hocemo svoj business (see what i did here? hehe) razsirit v tujino – predstavimo tudi v anglescini. pod alpami se itak v srednjih solah ucimo anglescino, tako da vsi znamo par besed. dolocene vljudnostne (in nekatere totalno nepotrebne) fraze nam ravno iz sole ostanejo v glavi, nekaj bolj uporabnih smo dobili z mtv generacijo, ni vecjega strahu, da bi nas prodali v dubai.
in naslov posta?
ce ze imas svoj pejdz v anglescini in mogoce nisi najbolj ziher v napisano (sploh ce je ta pejdz tvoj portfolio!!), UPORABI JEBENI SPELL CHECK!

za nekoga kot jaz, oseba, ki je totalno navdusena, da se zjutraj vstane, samo zato, ker bo cez 15min lahko spila prvo orgazmicno kavo, je biti bolan ena najbolj mucnih stvari nasploh. kofeinski fix je totalno nepomemben, dneva si kar naenkrat ne morem vec planirat po stilu “najprej kava z ono, potem kava z onim”,  in vsi okoli mene mi pravijo, da morem pit caj.
caj.
caj?
caj!!
tista totalno vodena stvar, ki ima okus po kdobiveducem, vcasih ima vonj po gnili mokri travi in stavim, da imajo vsako leto tekmovanje v najbolj prismuknjenem imenu, ki si ga lahko izmislijo.
to moje bolano stanje je zdej ze kar par dni in v tem casu nisem spila niti kapljice kave.
seveda je to ugotovitev bilo potrebno delit s twitter svetom.
ni minila minuta pa sem ze dobila tisti tipicni odgovor “a si sploh ze pila dober caj?”. ker ce bi pila DOBER caj bi mi takoj ble znane vse skrivnosti sveta, z lahkoto bi predvidela stevilke za naslednjih 5 sedmic in sploh ne bi hotla pit karkoli drugega do konca zivljenja.
logicno je, da so vsi najvecji majstori v poznavanju caja. takoj po drugi karieri iz slovenske politike in fuzbala.
zanimivo je to, da so vsi avtorji taksnega odgovora bili tipi.
a je potem sploh cudno, da me je ta njihov odgovor spomnil na tistga “lej, ana, mogoce pa se nisi imela dobrega tipa.”. v isti kos bom, ker sem pac bolana in si to lahko privoscim, fakof!, vrgla vedno popularni “dobi si japko” odgovor, ce slucajno kdaj omenim, da moram restartat winse. ceprav, pri eplih je res lazje zamenjat cel avto kot samo auspuh popravit.
tole smrkanje in kaslanje je prislo tako dalec, da grem celo zdravniku. le-teh se izogibam kot hudic kriza, tako da sploh ni presenetljivo, da sem pri navadnem doktorju bila nazadnje pred petimi leti, ko sem imela manjso nesreco med kosenjem trave (vsi prsti so spet celi).
upam, da so ze nasl zdravilo, ki mi bo vrnalo apetit do kofeina. moj dolce gusto prevec sameva.
 
*****
UPADATE:
po skoraj dveh urah cakanja mi doktorca predpise…. caki ti to….. CAJ.
FFFFFFFUUUUUUUUUUUU

tale nasa zima je kot malo bolj mrzla pomlad. in sploh se ne bom pritozevala, ce se bo takole tudi nadaljevalo do poletja. brez vmesnega dezja, seveda.
vedno bolj pogosto me prime, da bi sla skozi tivoli. (ce me poznate, potem veste, da bi tocno v tem trenutku morali iz danasnjega dne, ko sem to celo priznala, narediti praznik. najmanj evropski praznik.) kljub temu, da zivim picle 4min hoje stran, me v tivoliju namrec ne vidijo velikrat. jebiga, mesto se mi veliko bolj dopade. izogibanje kolesarjem, ki vozijo po plocniku, izpusni plini avtomobilov, skupinice ljudi, ki poskusajo skozi guzvo najhitreje zmanevrirati do trole, vsak dan novi glasbeni presezki na copovi, trume tinejdzerjev na bavarcu in cakajoce druge polovice pred presercem.
drevoredi, osamljeni grmi, nakljucni pasji drek na potki, mlade druzinice s kricecimi otroci, katere bi najraje teleportirala dalec stran (razen ce vas poznam, potem ste super duper fajn in kdaj gremo na kavo?), vse to prejsnemu odstavku ne more parirat.
pa ceprav so klopce na novo pobarvane in so zdej toooook lepe.

a ni to najbolj pogost stavek, ki ga danes uporabimo, ko nas kdo vprasa nekaj, kar se  mi mogoce tocno v tistem trenutku ne moremo spomnat?
google je tako zelo razsirjen in prisoten na www, da bi bila kar ornk magajver izkusnja, ce bi ga izklopli za en dan (kot pravijo, da mogoce bodo, kot odgovor na SOPA).
iskalnik, gmail, gdocs, maps, news. itd.
vem, da je reakcija mnogih nasprotovanje google, prav zaradi te razsirjenosti. ko bo tudi pri nas kmalu na voljo se wallet in bomo lahko za cigumije placevali kar z mobitelom, potem bodo ti isti nasprotniki dobili se malo olja za svoj ogenj. ce hocemo ali ne, google bo kmalu o nas vedel vec, kot vemo mi sami.
pred parimi dnevi sem se dobila s kolegico, s katero sma se malo porazgubile po svetu. v zadnjih letih, z mojimi in njenimi selitvami z enega konca evrope na drugega, sma si nabrale malo morje kontaktnih informacij. seveda tokratni obisk ni bil nic drugacen.
“kateri email imas zdaj?”
in ko mi je povedala, da ze nekaj casa uporablja samo … wait for it … hotmail, me je mogoce malo sokiralo. kdo sploh se uporablja hotmail? (razen za msn login.) ali yahoo? altavista in geocities tudi pridejo nazaj?
rekla je, da ima google o njej ze prevec podatkov in da jim res noce pri tem se prostovoljno pomagat.
ker… kaj? kaj tocno se bo zgodilo?
kdo bo neki 33-letni ani iz laskega ukradel identiteto in sel potovat po svetu? na kreditni nimam nic, placa gre s tekoce garacuna hitreje kot sem sposobna naredit prtscr stanja na kliku, limita nimam in nocem, nobene posesti ali avtomobila pod mojim imenom, in sedmica tudi noce v moje narocje.
in vseeno mi pravi, da bi se tudi jaz morala bati tega velikana.
am.
paranoid much?

dandanes je imet lastno domeno skoraj ze tako pogosto kot vsak dan druge hlacke. mislim, da bi domeno lahko dobili kar z rojstnim listom, z gostovanjem pa bi se ukvarjali v puberteti.
tokratnemu digitalnemu klicu na pomoc glede cen in dostopnosti slovenskih ponudnikov domen se je odzvalo par dobrih dus, doloceni so ponujali zastonj megabajte na svojih serverjih, a na koncu se je oglasil tudi @urosgruber, ki me je preprical v posel. novopeceni ata (se enkrat, cestitke 🙂 ) me je spomnil, da sem enkrat pri getsquare dobila nek popust in ga ponujala naprej. izgleda se mi takrat ideja o lastni domeni in za njo potrebnem gostovanju ni dovolj dopadla.
le kaj bi jaz brez ljudi z boljsim spominom?!
priznam, pozanimala sem se ne tolko zaradi mene, ampak bolj zaradi moje. koncno se je spravila v 365 projekt (zena ima oko fotografa, ceprav si tega noce priznat) in ceprav je tumblr res najlazji nacin fotke spravit na www, bi jih na koncu lahko imela spravljene na neki svoji lokaciji. (vsaj to je moje razmisljanje.) xy.tumblr.com pac ne zveni prevec osebno, klub temu da je le-teh ze od lani vec kot 6 maljonov. trenutno je nad zadevo se kao navdusena, mogoce si bo nekje do junija celo narihtala svoje novo domovanje. *drzim pesti*
in ce ze zanjo rihtamo neko domenco, potem ne skodi vprasat tudi zame, a ne?
sicer sem enkrat ze imela .com, ampak je nisem redno apdejtala, tako da je tudi nisem podaljsala. vse, kar je ostalo od tistega leta, je zaparkirana domena s strani ponudnika. sicer dvomim, da dobijo veliko obiska, ampak ce se jim splaca, zakaj pa ne.
.com je torej nedosegljiva, mogoce pa v nasi lipi drzafici se nihce ni imel jajc, da mi pograbi ime.
manjsi skok na registrarje in….
…ta-daaaa!
zadeta podgana na soncni strani alp.
veliko novega na tem naslovu ne bo. pac, blog kot blog. mogoce se bo s casom dodala se kaksna stran, ampak dvomim. “ze z blogom se matrat ga apdejtat, zakaj bi si delo podvojila?” no, to je bila prva misel, druga pa da mogoce bi pasalo. bomo vidli. pustite se presenetit, ampak ne zadrzevat diha do takrat.
importirat poste z bloggerja je bilo tako zelo preprosto, da sem skoraj se enkrat pritisnala na gumb Import. zakaj tocno mi je pred vsak naslov in pred vsako prvo crko posta dodalo < ne vem, ampak res se mi ne da popravljat vseh 1508 postov. nekje do septembra sem popravla, kdor gre citat starejse poste dobi od mene znacko stalkerja. isto velja za komentarje; le-ti se avtomatsko zaprejo za poste starejse od treh mesecev. sklepam, da poste iz leta 2007 ne bo nihce sel komentirat.
tema je blaskan 2.2, avtor Per Sandström (vsi ugovori glede teme *cough*karmen*cough* naj bodo naslovljeni na avtorja, hehe), nekaj modifikacij smo ze nardil, veliko jih se sledi. vseh trenutno popularnih zvonckov, trakcev in punobarvnih ikon ne rabim, tale monotonost mi kar pase.
zdaj rabim samo se neko normalno fotko za v profil.

okoli mene je vedno vec ljudi, ki se odlocijo za taksen ali drugacen projekt, v katerem je treba sodelovat vsaj dnevno.
nekateri bodo vsak dan posneli fotko (najrazlicnejsi motivi ali rdeca nit), ti 365 project, drugi bodo spisali cimvec postov s tocno 100 besedami, ti 100 words, spet tretji bodo posneli fotko samega sebe in jo na koncu leta spravili v kratek filmcek, kot npr tale tipcek. (seveda je po principu “fotka na dan” nastalo maljon variacij; dnevna oblacila, lobanje, vrecke, kolazi, poletna drevesa, oci, itd itd.) neka uciteljica je tako razocarana s kosilom v solski menzi, da jih vsak dan dokumentira. ena si je celo zadala nalogo vsak dan na twitter objavit dnevno recenzijo knjige.

in jst?
v osnovni soli sem pisala dnevnik. kdo pa ni?! redno sem ga pisala tocno dva tedna, potem se mi ni vec dalo. halo, osnovna sola je bila! kaj pa se je lahko zgodilo tako zelo zanimivega, da bi lahko vsak dan kaj napisala??
seveda sem se vsakih parmesecev vrnila k pisanju dnevnika, ces “tokrat bom pa res pisala! redno!”. vnosov tipa “zdravo dnevnik, evo mene spet. minilo je par mesecev..” je bilo vec kot vseh drugih skupaj.
zivotinjsko carstvo je klasika popularnosti, to smo vsi zbirali. do polnega albuma in tono malih cokoladic (kaj je sploh bila nagrada za poln album??) sta mi manjkale dve slikce. album se je na zalost ob neki (n+1)-ti selitvi izgubil, za ponovno zbiranje pa nimam potrplenja. (ja.)
potem je sledila doba zbiranja znamk. tu mi je za zacetek poln elana pomagala atijeva zbirka, katero sem potem nameravala dopolnjevat. ostalo je pri “nameravala”. razen ce stejemo 17 znamk tipa A in par znamk tipa B, katere smo na koncu uporabli pri novoletnih cestitkah.
seveda je potrebno omenit tudi igracke iz kinder jajc. te smo tudi imeli po vseh policah v stanovanju. sicer so samo nabiral prah, in je ob prvi spomladni akciji pospravljanja stanovanja, vse skupaj romalo direkt v kos, ampak tisti mali avtocek brez zadnjega kolesa sem pa imela!
z zbirateljstvom sem hotela zacet tud zdej, v malo bolj odraslem obdobju mojega zivljenja. na zalost kartico najboljsega soseda konstantno pozabljam doma. edino, kar res obdrzim (yay for me!), so popusti v mullerju.
ce bi se spomnila jih uporabit pred iztekom bi bilo se boljse.

odkar ne stanujem vec doma, z druzino, je novoletno obdobje postalo dolgocasno. vsaj kar se daril tice.
ko sma bile s sestro stari 8 in 9 sma v decembru redno patruljirale omare v spalnici in dnevno sobi. da sta ati in mami dedek mraz nama je bilo jasno ze dokaj zgodi, samo pri skrivanju daril sta bila vedno boljsa. najmlajsa sestra je takrat komaj shodla, tako da si z njo nisma mogli veliko pomagat. pregledale sma vse predale, omare, police, pod posteljo, na balkonu, v kleti, v vseh skledah, vazah, nogavicah in rugzakih.
na koncu sta ugotovila, da je najbolj varno darila imet zaklenjena v prtljazniku avta.

cisto vsakic sma se na zadnji dan v letu (praznovalli smo novo leto, ne bozic) spravljale spat vedno kasneje. no, vsaj poskusali sma. hoteli sma namrec videt kdaj in kako bosta vsa tista darila spravla pod smrekco.
seveda naju je vedno zmanjkalo se pred polnocjo in naslednje jutro sma s trganjem papirja z daril zbudile sosedovga petelina.

pri vsaki zenski najdem nekaj, kar mi je pri njej najbolj vsec. (moskim ne dam dovolj pozornosti, da bi si karkoli zapomnila.)
del telesa, dolocena gesta, kako izgovori neko besedo, reakcija na kak bolj pogost dogodek, ali preprosto nacin, kako ji lasje vedno strlijo izpod tiste nepalske kape.

pri eni me se vedno fascinira stevilo obratov zlicke v salci kave, ko noter strese dve vrecki sladkorja.
ena je vedno, ampak res vedno, zaspala na trebuhu. 90cm postelja ni bila udobna za naju.
ena ima najlepso pisavo, kar sem jih kdaj vidla. moja zdravniska se je od sramote v njeni blizini malo popravla.
ena je popolnoma prevzela mojo gesto zacudenja, “ME?????”, ampak naj ji bo. dobro se jo je naucila.
in na eno me se vedno spominja beseda “hipbone”. ona je danes isto rekla zame.

in ja, mogoce me malo zanima, kaj si one zapomnijo o meni.