evo, pa se je zacela (uradno kao jutri) sezona blinkajocih luck, okrasenih sveck, bozickov, ki visijo z vsake vertikalne in horizontalne povrsine, za silo okrasenih smrekc in pomaranc s klincki na radiatorju. istocasno se bo zacela tudi sezona nakupovanja, dolgocasnih daril (ce dobim se ene stumfe se bomo zelo grdo gledal!), vrste v trgovinah bodo vir vseh frustracij, nasi “srckani najmlajsi” bodo starsem napravli 12 novih sivih las, doloceni bomo namesto rokavic uporabli kar kozarec kuhancka (mogoce bi si res bla mogla nabavt termovko, tale zima bo se cudna.) in za relaksacijo se bomo zmrdovali nad modicevimi spermiji.

in ko smo ze pri darilih, recimo da mi je par stvari res ostalo v spominu in nikakor ne pridem do tega, da si jih celo nabavim.

1. southern comfort – 19€
2. smashing book bundle – uradna stran – $48,90
3. hell yeah rokavice – uradna stran – $28
4. oh shit not you again predpraznik – amazon – $34,99
5. dolce gusto kapsule – 4,88€
6. clocky – mimovrste=) – 39.90€
7. super meat boy tshirt – uradna stran – $20
8. field notes, 3 zvezki – uradna stran – $9.95
9. xbox 360 – mimovrste=) – 289,99€
10. ellen, vseh pet sezon – cca $170
11. bananin kruh – cca 4€ (odvisno kje se kupijo sestavine)

danes ponoci sem izgleda imela “down the memory lane” edicijo sanj.
sanjala sem o tistem prvem poljubu, ko se je (med mojim nerodnim odhodom iz njenega zelenega avta) samo nagajivo nasmehnila in rekla “cau anci.” ni potrebno dvakrat rect, da sem se takoj naslednjo sekundo vsedla nazaj v avto in se potem ob 3h ponoc zbudila z njenim msgem, da so ji vsec moji poljubi.
sanjala sem o plazenju cez tisto njeno velko torbo, ko je sedela na tleh moje sobe, iskala nevemveckaj, se poskusala umaknit in se s hrbtom zaletela v steno. potem sma sle v mesto in se dobile z mojo takratno punco. manjso cameo vlogo v tem delu sanj je imela tudi flasa sampanjca.

sanje so cudna stvar.
se posebej tiste, ko sanjas nekaj al super fajnega al pa super strasljivega, se zbudis, malo predramis, zaspis nazaj in iz nekega cudnega razloga se tiste sanje nadaljujejo?

in sanjala sem o tistem cudnem tipu z belimi cevlji.

v kino ne hodim pogosto.
nekako se mi zelo redki filmi zdijo vredni tistih 6 ojrof. plus, filme veliko raje pogledam v komfortu domace postelje, ko lahko film pavziram kadar cem, ga zamenjam za kterga druzga, ce se mi prvi mogoce pa le ne bi dopadu (najveckrat pogledam samo prvih 15min filma, ker potem mi postane dolgcas. ce v filmu ni angeline ali jasona, seveda.), lahko si grem po extra kokice, se mile volje prestavljam po postelji, ce me zacne bolet rit, pred vrati wcja ni kilometrske vrste in – najpomembneje – ni mi potrebno poslusat tecn folk pred mano, ki res mora komentirat cisto vsako stvar, ki jo karakter v filmu naredi. NE, RES NE VEM, ZAKAJ JE SEL V TISTO SOBO! DEJMA SKUPI POGLEDAT IN BOMA VIDLE, OKEJ?! BABA ZARUKANA!

tudi s financnega stalisca je v kino it dandanes dokaj zahtevna zadeva.
ce si clovk vzame se kokice in nekaj za pit, plus ce pride do koloseja s trolo (ki naj bi se do konca leta podrazila za 50%!), potem pride koncna cena filma na vsaj 12 ojrof. ce prides v kino prehitro, da se ne guzvas do sedeza in mogoce pogledas se trailerje za prihajajoce filme (kjer mi ponavadi ze zmanjka kokic in potem pozeljivo gledam k sosedi, ki si je pametno nabavla ta velko steklenico vode), se gre pocakat v kafic ali v mcds. tu se pusti se dodatnih par ojrof. cena filma je ze pri 15€, za eno osebo. ce gre clovek na dejt in se gremo tisto “ne ne, danes sem glih zadela na lotu, itak da jst placam!” potem je vse skupaj 30€. po kinu se gre se na pijaco, itak. ali mogoce celo na vecerjo. in nazaj v mesto, s taxijem, ker po zadnjem predvajanju filma itak nobena trola vec ne vozi.

suma sumarum na koncu vecera: extremno drag lupcek. za “drugo bazo” bom izgleda mogla vzet kredit.

poanta posta:
recimo, da bi spodnje filme pa le sla pogledat v kino. kdo gre z mano?

Snow White And The Huntsman (mal drugacno od pravljice, ce smo skromni.)

Brave (pixarjeva risanka s skotskim naglasom?? SHUT UP AND TAKE MY MONEY!!)

The Hunger Games (se en iz serije filmov, kjer more folk prezivet igre. z velkim izborom znanih imen.)

zadev z zaslonom na dotik se ze dolg izogibam. kaj cem, obcutek za kaj tocno delajo moji prsti imam pri drugacnih zadevah, in tehnologije ni na tem seznamu. potem pa se s kolegom menima ob kavi, da imama (pravkar sem besedo “imava” spremenila v “imama”. 1:0 za stajerscino.) oba od postelje (kjer se najvec zadrzujema) do racunalnika (kjer se zadrzujema kanjcek manj) max 3m, a vseeno oba raje na telefonu – z zaslonom nekih bogih 240x320px – pogledama mejle in kaj je novega na twitterju ali fejsbuku. lenoba, pac. in obema mora bit dolocena zadeva oooornk vsec, da za tistih par minut zapustima ugodje postelje. (ja, midva oba redno ob 5h zjutraj vsaki dan, pa ce z neba padajo uspicene prekle!, hodima na smarno in takoj po prvi kavi se na triglav. duh.)
in prejsni dan, po petih urah intenzivnega badmintona s svincenimi utezmi privezanimi na najinih gleznjih (a mogoce ze mal pretiravam?), grema k najboljsemu sosedu po kruh, ko nama pot prekriza simobilov stant. pojavil se je pred nama cisto nenapovedano. (mislim, da bi pri cppju morali zacet ucit tudi o nevarnostih teh stantov. vsepovsod so ze!) bolj iz radovednosti kakor potrebe se ustavima, in medtem ko mozeka odnese do police s stripi pri bliznjem kiosku, jaz povprasam totalno zdolgocasena usluzbenca katero ledvico bi morala prodat, da pridem do lastne tablice.
na moje presenecenje in na zelo glasno veselje moje denarnice (ah, naivnost), so mi bili pripravljeni stvar dat v last za 100 centov.
“zmaga! to je moje!” mi je odzvanjalo v glavi.
sicer sem ujela manjse neodobravanje s strani mozeka (ki je v prvih 48 urah od mojega nakupa tablice svoje stalisce spremenil totalno, a je imel sreco, da je akcija ze potekla), a sem ga dobila na svojo stran s preprosto logiko: “res je, vecina kaficev po prestolnici res ze ima brezpacen wifi, ampak zakaj bi se omejevali, sploh pa, 25€ extra na mesec ni tako zelo veliko. pac ne bomo zapravljali za druge bedaste zadeve. sploh pa, denar mora krozit!”
.
.
.
in sedaj jo imam, samsungovo tablico, polne tri mesece.
tipkovnica me se vedno zafrkava, najbolj uporabljena tipka bi bila backspace, tri pikice napisat je manjsi podvig (pika presledek backspace pika presledek backspace pika), stevilo poslanih sporocil je tocno 4, klic je bil samo en, pa se ta za testiranje videa. android brskalnik mi ne pase najbolje, opera je tudi malo cudna, tako da smo pristali na mobilni verziji ognjene lisice. tweetdeck ipd twitter klienti se niso izkazal, smo ostal pri uradni stvarci. evernote, toshl in odpiralni casi se redno uporabljajo, feedly jim pocasi sledi, vse ostale aplikacije so gor zato ker.. pa sej ne vem.
25€ na mesec vredno vprasanje: a se nekemu povprecnemu jozetu, ki na dan ne spise maljon clankov in mu ni nujno bit 24 ur na dan povezan z internetom, splaca imet tablico?
hja, niti ne.
sicer vedno veckrat vrzem uc na wordfeud in apparatus, tudi 1q84 se dokaj lepo bere v nepapirnati verziji, smrkce redno posiljamo na njivo okopavat robide in jezni tici se vedno cakajo na 23 levelu. a primarni namen tablice je internet in od tega nisem tako zelo odvisna, da mi mali zasloncek moje nokie E5 ne bi zadostoval.

nisem cist ziher, zakaj mi grejo hipsterji tko na jetra. zanimivo, proti emo folku nisem imela nic, se po britvice jim grem, ce zelijo. ceprav, da “mi grejo na jetra” je manjse pretiravanje. ne prezivim noci pokonc in ne kujem planov, kako jih spravit z oblicja zemlje. a se spomnite tasce iz serije allo allo? tiste, ki RES ne mara nemcev? in njena reakcija vedno, ko ji kdo nemce samo omeni? recmo, da je to moja reakcija, ko vidim hipsterja na copovi.
sploh mi ne gre v nos njihov stil oblacenja. jbg, vsi imamo svojga.
ampak ko hodijo po mestu v teh pritisnjenih hlacah skozi katera bi lahko vidl vse kovance v zepu (ta look je proslavil cruz iz santa barbare, s to razliko, da so vsi hipsterji tak prekleto suhi, da jih lahko veter zlomi), v tanki majici z globokim V izrezom (zenske imajo vcasih 5x prevelko majco, da se ja vidi, kako prekleto jim je vseeno; moski pa bolj pritisnjene ne bi mogli najdt, ker ljubavni tepih je pac potrebno pokazat! ce so sploh dovolj stari, da ga imajo, seveda.), z ocali z debelim crnim okvirjem brez dioptrije, klobukom, maljardo zapestnic in hektolitre parfuma na seb, pijejo nesladkan crn caj, sanjarijo o srecanju s svojim najljubsim bendom, katerga noben ne pozna in se njim najverjetneje niti ne dopade, ampak ta bend je trenutno “in” torej se jim mora dopadit, menijo se o kosilu brez mesa, ker jest meso je pac umor (delicious delicious murder!) in tega se oni ne grejo, in ce bi le lahko bi splezal se na greenpeace coln in sli resevat kite pred japonsko obalo. ampak ker pac ne morjo, svet je tako krut!, bojo pac sli do starfucksa (takoj ko ga pri nas zgradijo) po se eno latte mocha s sojinim mlekom, si kupli se eno 5x prevelko kapo, v usesa stlacli ipod slusalke, z najnovejsim ajfounom se checkinal v vsaki ostariji in se pritozval nad dejstvom, da foter spet ni placal prezivnine in zdej ne morjo it na sejsele za cez vikend. aja, pa world peace bi radi imel, ce bi se dalo. ktnxbai.
vem, da bi tudi za sk8tarje, savske punkerje in fuzinske cefurcke lahko nastela maljon stvari, katere me motijo, tile posti bi se lahko spremenil v novelo, ampak do hipsterjev imam poseben hate-hate odnos. na jetra mi gre njihov attitude. zdi se mi, da se ti se obnasajo se posebej “kul” in “ma daj ne seri, ti nimas pojma”, ce se slucajno ne strinjas z njimi ti v glavo vrzejo prvo izdajo kersnikovga testamenta, zavijejo z ocmi, si popravijo cigaret nazaj v drzalo in zamahnejo z roko ces, “daj se prosim skensli iz rufa”.
*facepalm*

sranje.

sranje.

igram apparatus.

ne maram grozljivk.
oziroma drugace: ne maram filmov, kjer pretiravajo s hektolitri krvi, letecih odrezanih udov in poskusajo najti najbolj nagnusen nacin za ubit cloveka.
kako sprevrzene morajo biti tvoje misli drugace, ce te rajca gledat kako nekoga mucijo, mu nezavestnemu prerezejo ahilovo tetivo, in ko se zbudi recejo, da lahko gre. tip se vstane in seveda potrga vse mozne vezi, tetive in misice blizu gleznja.
mogoce se opazi, da je bil zadnji film s taksno tematiko, ki sem ga celo do konca pogledala, hostel. iz davnega leta 2005. nekaj sem se potem se matrala z zago, ampak tega sem gledala po principu “dialoge se gleda, za vse ostalo je zadnji del blazine veliko bolj zanimiv in fascinanten”. drugi del sma s kolegico celo sle gledat v kino. ne vem, kaj tocno nama je slo po glavi ob nakupu kart, a se nikoli nisem bila tako zelo hvalezna za odmor na polovici filma.
da se o piscih teh stvari niti ne menimo. na cem TOCNO so ti ljudje, da se cesa taksnega spomnejo?? ce kdaj z njimi ostanem na kaksnem samotnem otoku, kjer je pomanjkanje hrane, se raje sama ustrelim, kot pa da vidim cesa vse so zmozni. jebiga, ideje ze imajo, sredstva bodo pa tudi nasli. dvomim, da bi se prvi spomnal kokos nekam porint al pa testirat proznost bananinih listov.
ce je v skupini se kaksen korejc je situacija pa sploh roznata. (</sarkazem>)
veliko raje gledam one klasike tipa the shining, psycho, birds, itd. tle se je vecina filam gradila na spletkah karakterjev in suspenzu preden se je karkoli zgodilo. glasba v filmih je takrat bila eden glavnih komponent filma, dandanes se gre za kri, nagnusnost in prodaje pravic do komadov.
aja, v kino dvor imajo ze cetrti maraton grozljivk.
“12 ur groze, gorja in gravza”.
jst bom v prvi vrsti.(</sarkazem>)

vsedem se v avto, predrzno se pridruzimo drugih kamikazam v tipicni petkovi guzvi na cestah prestolnice in odpravimo se v lasko.
lahko bi rekli, da se gre za tipicn studentski petek, ko se skupaj z maljardo drugih stajercev odpravimo na rodno grudo oprat cote in pojest doma skuhano govejo zupco, a na vcerajsnem petku ni bilo nic tipicnega.
tokrat v poslovne prostore laske obcine nisem sla urejat papirjev za pacnekaj, ko si me podajajo kot pingpong zogco iz ene pisarne v drugo, in tudi zupce nisem pojedla na bolj obicajnih 260m nadmorske.
urco kasneje se je par avtomobilov zbralo na parkiriscu ob savinji in se preden sem si uspela do konca zapret jakno so iz prtljaznikov zaceli spravljat vozicke in pse. pocutla sem se kot najvecji totalni outsajder, ker nisem imela ne eno ne drugo. (ideja za biznis: najem vozickov, psov in/ali dojenckov za samsko osebo, ki se odpravlja na kaksen family type event, in bi se rada izognala tipicnemu “kdaj bos pa ti imela druzino?” vprasanju.) naslednjic prinesem zraven oba mackona, pa naj se psi derejo kokr hocejo.
po stopnicah do grajskega trga pocakat vse mlade druzince, ki so se stopnicam raje izognale, kmalu zatem se nam pridruzi se “man of the hour”, gospod pavle. maticar. preveril je, ce sta punci kljucni za danasnji veliki dogodek prisotni in prisebni, in povabil nas je v prvo nadstropje upravne enote lasko.
par vrst zelenih stolov, neke plasticne zavese. pisalna miza in racunalnik. tipicna pisarna. sploh ne prostor neke ceremonije, kjer se dve osebi tudi uradno zaobljubita. dva nadebudneza s fotoaparatom, par dojenckov in en skoraj slep pes, v prvi vrsti pa dve, ki sta imeli potne roke. celotno stvar sta sicer hoteli mal pomanjsat, ker “saj to ni prava poroka, tista se pride.”, a se je vidlo, da jima je dalec od vseeno.
naslednjih petnajst minut je bilo dokaj nespektakularnih, vse je slo po ustaljenem protokolu. gospod pavle je sicer hotel v govor vnest malo manj uradnosti, pokazat, da delo opravlja z veseljem, cetudi mu nadrejeni hocejo dihat za ovratnik, a beseda “registracija” je vsakic urezala v usesa.
jebal te avto, moja predraga drzava.
in ko je gospod pavle rekel, da naj si le dasta lupcka, da bo slika lepa, smo gostje z veseljem zaploskal. punci bosta skupaj se kar dolgo casa in za to se je splacalo gledat tiste grde plasticne rastline na pisalni mizi.
cestitke obema, in na mnoga leta.

med neko voznjo od ljubljane do laskega sma imela s fotrom enega tistih pogovorov, ko ti iz vseh por rine “aawwkkkwaaaard!!!”. (pomemben podatek je tudi ta, da ima nasa familija dokaj zjebano komunikacijo. oz. najveckrat je niti nimamo. a jbg, smo tipicna slovenska familija; manj kot se vidmo, rajs se imamo.) spraseval me je nekaj o tem, zakaj se vedno delam na avtorske, zakaj se ne zaposlim, zakaj imam samo garsonjero in ne mogoce dvosobno stanovanje, zakaj nimam avta, itd.
verjamem, da ga je moj odgovor mal presenetu, ko sem rekla, da mi tkole cist pase in da ne mislim spremenit dok ne bom imela potrebe po cem drugem.
zakaj bi se matrala?
ceprav je to vse res, pa moram priznat, da…
jst v bistvu nimam pojma kaj delam.
nikol.
veliko ljudi iz preteklosti (pac, vsak je sel svojo pot) mi, ko se nam te poti koncno le spet za par momentov prekrizajo, pove, da imajo sedaj ze druzino, dva otroka, tri doktorate iz nevemkaksnihznanosti, psa, kredit na hiso in sledeci teden se pregled pri zobozdravniku (resno! tole so mi v zadnjih parih tednih povedal trije! pa se prej nismo vidli vsaj par let!)
potem vse te njihove “dosezke” primerjam z mojimi in ugotovim, da je meni tudi fajn. kljub temu, da imam samo garsonjero v najemu, dva macka, peshondo, niti ne neke resne veze in sploh ne vseh nogavic poparckanih. ja, KLJUB mojim letom. (i know, teh horror!)
enkrat v srednji soli smo imel namesto ure slovenscine uro nekega psiholoskega spoznavanja. vsak je dobil predse prazen A4 list in receno naj je bilo, da naj tu narisemo velko drevo. (i know.) oziroma, drevo, ki naj bi predstavljal nas cez pet let. (i know. i know.)
sosolka na levi je pricela risat neko extravagantno drevo z maljardo vej in listov, potem se neki golob blizu in kao neke japke. (res je rada pila jabija.)
sosolka na desni je narisala grm. (mogoce ni dobro razumela naloge?)
jaz pa sem narisala eno najbolj simpl drevo ever! horizontalna crta po sredini lista je bila zemlja, potem dve paralelni navpicni crti sta bili deblo, nekaj krogu podobnega je bila krosnja, in ta-daaa!! moje drevo.
tisti WTF? pogled psihologinje, ko je v roke dobla moj papir, je bil neprecenljiv.
mislim, da si je zadevo predstavljala kot mojo lenobo. roko na srce, sej sem res lena glede dolocenih stvari. sem pa zato, enkrat v teh letih od srednje sole naprej, skapirala, da je toti drevo v bistvu bil super zdetajliran plan za mojo prihodnost. pac, stvari naj bojo simple. bolj kot kompliciras, slabse je. vcasih naredis nekaj impulzivnega in je super, vcasih pa naredis nekaj, kar se na koncu izkaze, da je bla slaba odlocitev, ter upas, da si se iz tega kaj naucil. ce se nisi, a jbg, pa mogoce drugic.
tako da, ja.
tale moj plan gre tocno po.. errr.. drevu.

>prejsn teden je pred mojim blokom sredi noci en par imel manjse nesoglasje. oziroma, po domace, punca je tipu jebala mater. v prenesem pomenu, seveda.
ce sem prav razumela iz njenega kricanja sta bila kao nekje zunaj, romanticnost je sevala iz polne lune, svecke so jima osvetljevale pot domov, in potem je tip iz zepa potegnil mobitel in si zacel dopisovat z eno drugo. punca je to opazla in popizdila. (ajde, mogoce ji je samo odgovoril na en sms, ampak razsodnost punce je splavala po vodi takoj, ko je tip prijel telefon.)

stvar smo, seveda, live twitali.
zaplet – vrh – zatisje – razplet

zadeva me je spomnala na podobno stvar iz mojega zivljenja.
a ves tist, ko komaj cakas, da se tvoja significant other (=SO) spravi pod tus, ker ves, da bo pod tusem vsaj 20min, in v tistih dvajsetih minutah lahka brez problemov in brez gledanja cez ramo msgiras s svojo ta drugo (=TD)? ali pa tisto, ko se zadnjo sekundo pred srecanjem s SO poslovis z zadnjim msgem, spravis telefon v zep in ga potem vsakih par minut pogledas, ce je TD slucajno, v nekem napadu ranljivosti, le poslala sms? in ce je, potem poskusas na extremno nonsalanten nacin, z nekim za lase privlecenim razlogom, it nekam na samo in odgovorit.
in tako vsak vecer, cel teden, kar nekaj mesecev. dok eni v tem cudnem ljubezenskem trikotniku ne prekipi in te poslje tam kamor se sonce ne posije. ali pa vsaj neha msgirat ob pol sedmih zvecer, ko ve, da je SO blizu.

folk, ki je varal, bo tole prepoznal. ostali niti ne, ker ste bli pod tusem in imate perfektno razmerje.